VSL sodba PRp 396/2016

Jedro

Zaslišanje lastnika predmeta ni potrebno, če sodišče z drugimi izvedenimi dokazi ugotovi, da razlogi splošne varnosti in razlogi varovanja življenja in zdravja ljudi utemeljujejo izrek stranske sankcije odvzem predmeta, ki ni obdolženčeva last.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pritožnika sta dolžna plačati kot stroške postopka sodno takso in sicer obdolženec v znesku 330,00 EUR, lastnik odvzetega motornega vozila pa v znesku 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega za prekrška po 4. točki tretjega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP; točka I izreka) in po osmem odstavku 50. člena Zakona o voznikih (ZVoz; točka II izreka). Za prvonavedeni prekršek mu je določilo globo v znesku 1.200,00 EUR in stransko sankcijo odvzem predmeta in sicer osebnega avtomobila znamke VW Touran, reg. št. LJ 000, št. šasije 000, last A. A.; za drugonavedeni prekršek pa mu je določilo globo v znesku 500,00 EUR in stransko sankcijo odvzem navedenega osebnega avtomobila znamke VW Touran. Sodišče je nato obdolžencu na podlagi 27. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izreklo enotno globo v višini 1.700,00 EUR in stransko sankcijo odvzem osebnega avtomobila znamke VW Touran, reg. št. LJ 000, last A. A., ki se bo po pravnomočnosti sodbe prodal v skladu z davčnimi predpisi. Odločilo je še, da mora obdolženec plačati stroške postopka in sicer sodno takso v znesku 220,00 EUR, o ostalih stroških, ki do odločitve še niso bili znani, pa bo sodišče odločilo s posebnim sklepom.

2. Proti sodbi vlagata obdolženec in lastnik odvzetega motornega vozila po zagovornici oziroma pooblaščenki pravočasno pritožbo zaradi izrečene stranske sankcije, poleg tega vlaga lastnik odvzetega motornega vozila še samostojno, vsebinsko podobno, pritožbo.

3. Obdolženec v pritožbi navaja, da ni sporno, da je 3. 9. 2016 vozil osebno vozilo znamke VW Touran po Cesti ... iz smeri ... proti L.; na zagovoru ni zanikal vožnje pod vplivom alkohola. Izpodbija odločitev, da se vozilo, ki ga je vozil in je last A. A., zaseže. A. A. ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da bo po celodnevnem delu sedel v avto in se odpeljal proti L., te namere mu niti ni omenil. Kot je povedal na zagovoru, je avto v glavnem namenjen prevozu (z A. A. sta soinvestitorja gradnje stanovanjskega objekta na parc. št. 000 k. o. ..., kar je preverljivo) materiala in opreme za dokončanje stanovanjskega objekta. Lastnika ni vprašal, ali si sme sposoditi vozilo, ključi so bili na pultu v delavnici. Do zdaj se še ni zgodilo, da bi kdorkoli vzel ključe vozila in se odpeljal, ne da bi lastnik vozila za to vedel oziroma ne da bi bile vožnje opravljene v okviru potrebe za dovažanje materiala in opreme. Lastnik vozila tudi ni vedel, da nima vozniškega izpita, saj se o tem nikoli nista pogovarjala.

4. Lastnik odvzetega motornega vozila pa v pritožbi, ki jo vlaga po pooblaščenki skupaj z obdolžencem, uveljavlja, da mu ni prišlo niti na misel, da bo obdolženec po tem, ko so se dela na objektu za tisti dan končala, vzel vozilo in se odpeljal. Učinek je enak oziroma zelo podoben kot v primeru kraje vozila. Vozilo je sicer odpeljala znana oseba, vendar brez njegovega vedenja, kaj šele z njegovim privoljenjem. Morda je ravnal premalo skrbno, da ključev ni skril ali zaklenil. Lastnina je ustavno varovana kategorija in se je ne more kratiti zaradi ravnanja tretjega, za katerega lastnik ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da bo avto vzel niti da nima vozniškega dovoljenja. Obdolženec in lastnik nista sorodnika, prijatelja niti soseda in razen s skupno investicijo na noben način nista povezana. Prepričan je, da ni niti najmanjše možnosti, da bi obdolženec takšno dejanje ponovil, saj bo odslej dovolil uporabo vozila le z njegovim izrecnim soglasjem in ob njegovem vedenju. Z odvzemom vozila (večje vrednosti) mu je nastala velika in nesorazmerna premoženjska škoda; sankcija odvzema motornega vozila predstavlja prehud udarec in poseg v temeljno pravico zasebne lastnine. Ustavno sodišče RS je že odločilo, da sankcija odvzem motornega vozila posega v ustavno pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS) osebe, ki ni udeležena v postopku in je zato takšen poseg dovoljen le, če je za varstvo pravic drugih primeren, nujen in sorazmeren s težo ene in druge ustavne pravice. Ustavno sodišče RS je določilo tudi kriterije za odločitev za izrek te sankcije. Prepričan je, da ni niti najmanjše možnosti, da bi obdolženec kdajkoli vzel v posest njegovo vozilo in da z vožnjo njegovega vozila ne bo mogel ogroziti splošne varnosti, ker mu bo taka dejanja onemogočil tako, da vozilo ne bo več na prosto uporabo. Ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da ta prekršek ni bil prvi obdolženčev tovrstni prekršek in da bo zlorabil njegovo zaupanje (prosta uporaba vozila za potrebe gradnje) in vinjen sedel za volan. V obravnavani zadevi pa mu tudi ni bila dana možnost izjasniti se o relevantnih okoliščinah.

5. V pritožbi, ki jo lastnik odvzetega motornega vozila vlaga samostojno, uveljavlja, da vlaga pritožbo zoper celotno sodbo. Navaja, da je šele s prejemom izpodbijane sodbe zvedel, katere prekrške naj bi obdolženec storil 3. 9. 2016 in da je vzel sporno vozilo, ki je njegova last. Z odvzemom vozila se bistveno in nesorazmerno večje posledice prekrška, storjenega s strani tretje osebe, prevali nanj, ne da bi mu sodišče dalo možnost, da se glede tega izjavi, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Sodišče kaznuje obdolženca le s 1.700,00 EUR globe, njega pa z odvzemom vozila vrednega približno 10.000,00 EUR. Če bi vedel, da bo vzel vozilo, bi mu to preprečil.

6. Lastnik odvzetega predmeta sicer v uvodu pritožbe navaja, da jo vlaga zoper sodbo v celoti, vendar se sme lastnik predmetov po določbi četrtega odstavka 150. člena ZP-1 pritožiti le glede izreka o odvzemu predmetov, če je izrečena sankcija odvzema predmetov, ki niso last obdolženca.

7. Pritožbeno sodišče ob pregledu zadeve v smeri pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (preizkus v skladu s 159. členom ZP-1) ugotavlja, da v postopku ni prišlo do bistvenih kršitev določb postopka o prekršku ali kršitev materialnega prava na škodo obdolženca, pritožba pa ni utemeljena.

8. Iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju te obrazložitve, pa tudi ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku, ki jo v pritožbi uveljavlja lastnik odvzetega motornega vozila in ki naj bi bila podana, ker mu sodišče pred odločitvijo ni dalo možnosti, da se izjavi.

9. Določba 25. člena ZP-1 ureja odvzem predmetov, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za prekršek, ali pa so nastali s prekrškom. Predmeti se smejo odvzeti, če so storilčeva last (prvi odstavek 25. člena ZP-1), pa tudi, če niso storilčeva last, če to terjajo splošna varnost, varovanje življenja in zdravja ljudi, varstvo okolja in ohranjanje narave, gospodarska razmerja ali razlogi morale, kot tudi v drugih primerih, ki jih določa zakon. Ker izrek stranske sankcije pri obravnavanih prekrških ni določen kot obvezen, temveč kot fakultativen, mora sodišče v sodbi, s katero izreče tudi odvzem predmetov, utemeljiti izpolnitev teh pogojev. Sodišče ne izreče stranske sankcije, če lahko doseže isti učinek (zagotovitev varnega cestnega prometa drugih udeležencev) tudi, če ne izreče navedene stranske sankcije. Za odločitev o izreku stranske sankcije je tako pomembna le presoja, ali gre za nevarnega voznika, ki s svojimi dejanji resno ogroža ne samo svojo, temveč tudi varnost ostalih udeležencev cestnega prometa; poleg tega pa je treba pri tem upoštevati tudi načelo sorazmernosti. Ker je odvzem predmetov stranska sankcija, mora sodišče pri odločitvi za njen izrek upoštevati določbo 26. člena ZP-1.

10. Višje sodišče ob preizkusu razlogov sodbe prvostopenjskega sodišča v smeri pritožbenih navedb obdolženca in lastnika odvzetega vozila zoper odločitev o določitvi stranske sankcije odvzem osebnega avtomobila ugotavlja, da je bila obdolžencu za prekrška po 4. točki tretjega odstavka 105. člena ZPrCP in po osmem odstavku 50. člena ZVoz poleg glavne sankcije (globe) utemeljeno in pravilno določena še stranska sankcija odvzem predmeta – že navedenega osebnega avtomobila znamke VW Touran, ki je last A. A. V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče navedlo pravilne in utemeljene razloge, zakaj meni, da so v primeru obdolženca podani razlogi za odvzem osebnega avtomobila, ki ni njegova last, ki so določeni v drugem odstavku 25. člena ZP-1. Pri tem je sodišče prve stopnje glede razlogov splošne varnosti ter razlogov varovanja življenja in zdravja ljudi (drugih udeležencev v cestnem prometu) navedlo (upoštevaje spisovne podatke) pravilne in utemeljene razloge, ki v celoti utemeljujejo določitev stranske sankcije. Iz razlogov sodbe tako izhaja, da gre pri obdolžencu za nevarnega voznika, ki mu je mogoče preprečiti udeležbo v cestnem prometu kot vozniku vozila v cestnem prometu le na tak način, da se mu poleg glavne sankcije (globe) določi še stranska sankcija odvzema predmeta. Spisovno gradivo potrjuje pravilnost razlogov izpodbijane sodbe, da je bil obdolženec pred storitvijo obravnavanih prekrškov v zadnjih treh letih najmanj trikrat kaznovan za cestnoprometne prekrške in sicer s sodbami Okrajnega sodišča v Ljubljani: PR 123/2015-2454 z dne 23. 2. 2015, ki je postala pravnomočna 6. 3. 2015, za prekršek po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP; PR 293/2015-2409 z dne 2. 4. 2015, ki je postala pravnomočna 14. 4. 2015, za prekrška po desetem odstavku 50. člena ZVoz in po sedmem odstavku 26. člena Zakona o motornih vozilih (ZMV) in s sodbo PR 603/2015-2409 z dne 20. 5. 2015, ki je postala pravnomočna 16. 6. 2015, za prekrška po desetem odstavku 50. člena ZVoz in po 4. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP. Glede na navedeno je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zaključilo, da že izrečene sankcije in tudi že izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja (po podatkih spisa mu je bilo izrečeno s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani EPVD 145/2015-2429 z dne 16. 6. 2015), na obdolženca (ki je specialni povratnik) ne učinkujejo v takšni meri, da ne bi ponavljal cestnoprometnih prekrškov, in da je nevaren voznik, ki mu udeležbe v cestnem prometu ni mogoče preprečiti drugače, kot z izrekom odvzema vozila. Navedeno namreč kaže, da ni pripravljen podrediti se sankcijam in ukrepom, katerih namen je, da se ga kot nevarnega voznika izloči iz cestnega prometa in s tem zagotovi varnost vseh udeležencev cestnega prometa in tudi njegovo. Poleg tega je kritičnega dne storil dva nedvomno hujša cestnoprometna prekrška, saj je vozil tako brez veljavnega vozniškega dovoljenja (prekršek po osmem odstavku 50. člena ZVoz) in pod vplivom alkohola (prekršek po 4. točki tretjega odstavka 105. člena ZPrCP). V organizmu pa je imel najmanj 0,78 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, čeprav kot voznik motornega vozila, ki nima vozniškega dovoljenja, sploh ne bi smel imeti alkohola v organizmu, pri tem pa je bil zaradi navedene koncentracije alkohola absolutno nezmožen za vsakršno varno upravljanje z motornim vozilom. Sodišče prve stopnje je utemeljeno in pravilno zaključilo tudi, da ni utemeljenega pričakovanja, da bi s tovrstnimi kršitvami prenehal, zato je pravilen zaključek sodišča, da je potrebno obdolžencu preprečiti ponavljanje prekrškov na tak način, da se mu izreče stranska sankcija odvzema osebnega avtomobila. Presodilo je tudi, da razlogi varovanja življenja in zdravja ljudi pretehtajo nad posegom v lastninsko pravico, s čimer je spoštovano tudi stališče Ustavnega sodišča RS (da je potrebno zaradi posegov v lastninsko pravico kot ustavno zagotovljeno kategorijo opraviti še presojo sorazmernosti), pa tudi sodna praksa, ki jo zasleduje Vrhovno sodišče RS (sodba IV Ips 17/2013 z dne 19. 2. 2013), in sodna praksa višjih sodišč. Pri presoji, ali je obdolženca kot nevarnega voznika potrebno odstraniti iz ceste in to na tak način, da se mu poleg glavne sankcije (globe) določi oziroma izreče tudi stranska sankcija odvzema motornega vozila, je namreč potrebno presojati dobrine, ki se s takim ukrepom varujejo (zagotavljanje varnosti drugih udeležencev cestnega prometa) in okoliščine, da je vozilo (po podatkih spisa je letnik 2009) po navedbah predlagatelja v obdolžilnem predlogu vredno približno 10.000,00 EUR (kar potrjuje v pritožbi tudi lastnik motornega vozila), zaradi česar je v konkretnem primeru podano sorazmerje med ciljem, ki se zasleduje (varnostjo prometa) in med posegom v lastninsko pravico kot ustavno zagotovljeno kategorijo. Po oceni višjega sodišča je tako upoštevano tudi v pritožbi uveljavljeno stališče Ustavnega sodišča RS, da je sankcija odvzema vozila poseg v ustavno pravico do zasebne lastnine in je dopusten le, če je za varstvo pravic drugih primeren, nujen in sorazmeren s težo ene in druge ustavne pravice (odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up-7/98 z dne 30. 9. 1998, št. U-I-139/94 z dne 30. 1. 1997 in št. U-I-60/98 z dne 16. 7. 1998, Uradni list RS, št. 56/98), saj je sodišče tehtalo na eni strani težo ukrepa za posameznika, ki se mu odvzame predmet lastnine, na drugi pa tehtnost razlogov splošne varnosti, ki naj zagotovijo pravico drugih do varnosti. Sodišče prve stopnje pa je upoštevalo tudi sodno prakso, ki jo zasleduje Vrhovno sodišče RS (IV Ips 17/2013 z dne 19. 2. 2014), da razlogi varovanja življenja in zdravja ljudi pretehtajo nad posegom v lastninsko pravico. Motorno vozilo lahko uporablja le za to usposobljena oseba, v nasprotnem primeru je nedvomno ogroženo varovanje življenja in zdravja udeležencev cestnega prometa, zato ni pomembno, da lastnik vozila ni vedel, da bo obdolženec vzel vozilo in da nima veljavnega vozniškega dovoljenja. Na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje tudi ne vplivajo pritožbene navedbe, da ni možnosti, da bi obdolženec tako dejanje ponovil, saj bo odslej lastnik vozila dovolil uporabo vozila le z njegovim izrecnim soglasjem in ob njegovem vedenju in vozilo ne bo več na prosto uporabo. Prav tako so brezpredmetne pritožbene navedbe, da obdolženec in lastnik nista sorodnika, prijatelja in tudi ne soseda, povezana sta le s skupno investicijo, pri čemer pa višje sodišče ugotavlja, da živita (po navedbah obdolženčevega zagovora) zelo blizu - na oddaljenosti približno 500 metrov. Lastnik odvzetega predmeta pa ima pravico, da od obdolženca terja odškodnino (drugi odstavek 25. člena ZP-1).

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da lastniku odvzetega vozila ni bila dana možnost, da se izjavi o relevantnih okoliščinah, zaradi česar naj bi bila po navedbah lastnika predmeta v pritožbi podana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku. Na podlagi veljavnih določb ZP-1 namreč sodišču za odločitev o izreku stranske sankcije odvzem predmeta ni potrebno zaslišati lastnika predmeta, prvostopenjsko sodišče pa je na podlagi izvedenih in ocenjenih dokazov (obdolženčevega zagovora in listinskih dokazov) pravilno in popolno ugotovilo vse okoliščine, ki so pomembne za odločitev, da obdolžencu za prekrška po 4. točki tretjega odstavka 105. člena ZPrCP in po osmem odstavku 50. člena ZVoz določi poleg globe tudi stransko sankcijo odvzem motornega vozila.

12. Po določitvi sankcij za posamezen prekršek je izreklo prvostopenjsko sodišče obdolžencu pravilno na podlagi 27. člena ZP-1 enotno sankcijo in sicer globo ter stransko sankcijo odvzem odvzem navedenega osebnega avtomobila znamke VW Touran, reg. št. LJ 000, last A. A.

13. Višje sodišče se tako strinja z razlogi izpodbijane sodbe glede stranske sankcije odvzema motornega vozila ter njegove nadaljnje uporabe (da se le to po pravnomočnosti sodbe proda), zato je na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbi obdolženca in lastnika odvzetega predmeta zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Ker obdolženčeva zagovornica oziroma pooblaščenka lastnika odvzetega predmeta in lastnik odvzetega predmeta s pritožbama nista uspela, morata obdolženec in lastnik odvzetega predmeta na podlagi 147. člena ZP-1 in Zakona o sodnih taksah (ZST-1) plačati sodno takso za pritožbeni postopek. Pri odmeri sodne takse je višje sodišče upoštevalo tarifni del ZST-1 in je sodno takso obdolžencu določilo na podlagi tar. št. 8132 ZST-1 (zavrnitev pritožbe) ter tar. št. 8111 (10 % zneska izrečene globe) in 8114 (za izrek ene ali več stranskih sankcij, 50,00 EUR) tako, da mora obdolženec plačati sodno takso v znesku 330,00 EUR. Pri določitvi zneska sodne takse lastniku odvzetega predmeta pa je pritožbeno sodišče upoštevalo tar. št. 8406 ZST-1 in mora tako plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR. Pritožnika morata sodno takso plačati v roku in na način, kot ga bo navedlo sodišče prve stopnje v pozivu, sicer se bo prisilno izterjala.

Datum zadnje spremembe:

09.03.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba PRp 6/2016
• VSL sodba PRp 56/2016
• VSRS Sodba IV Ips 7/2018