VSL sklep PRp 187/2016

Jedro

Pritožbene navedbe prekrškovnega organa predstavljajo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje in nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar je pritožbeni razlog iz 3. točke 154. člena ZP-1; iz tega razloga pa pritožba prekrškovnega organa zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero sodišče odloči o zahtevi za sodno varstvo ter odpravi ali spremeni odločbo prekrškovnega organa in ustavi postopek o prekršku, ni dovoljena.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevi za sodno varstvo in odločbo o prekršku prekrškovnega organa z dne 23. 4. 2015 spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilca zaradi prekrška po 3. alineji četrtega odstavka 30. člena Zakona o cestah (ZCes-1) ustavilo na podlagi 8. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1).

2. Prekrškovni organ v pritožbi navaja, da jo vlaga zaradi kršitve 1. točke prvega odstavka 154. člena ZP-1, ker je prišlo s sodbo do bistvenih kršitev določb postopka o prekršku. Uveljavlja, da pravna oseba ni v zadostni meri dokazala obstoja relevantnih ekskulpacijskih razlogov iz 2. alineje tretjega odstavka 14. člena ZP-1 oziroma tem razlogom ni zadostila. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS IV Ips 9/2015 z dne 22. 10. 2015 pravilno (15. 9. 2015). Priloge, na podlagi katerih se želi pravna oseba razbremeniti odgovornosti za prekrške, konkretnih navodil, ki izključujejo storitev prekrška, ne vsebujejo, saj so ta navodila in pravila splošen povzetek predpisov, v katerih ni omenjeno, kakšno naj bi bilo pravilno ravnanje voznika, s katerim bi se lahko preprečilo ugotovljene prekrške. Iz izjave in prilog (internega pravilnika) poleg golih navedb (tako tudi pri izpovedbi priče na sodišču) ni razvidno, da je bil voznik A. A. od zaposlitve dalje posebej opozorjen na prometno signalizacijo, ki določa dovoljeni osni pritisk 8 ton na tej ali s katerokoli omejitvijo na katerikoli drugi cesti, da je bil seznanjen z volumnom tovornega prostora „hruške“ in da je usposobljen za ravnanje z dozirnikom betona v betonarni ter s tehtnico, na kateri bi domnevno moral opraviti tehtanje, pa tudi ne, kdaj oziroma kako pogosto mora čistiti prisušen beton v „hruški“, v kolikor se v pravni osebi zavedajo, da do tega prihaja. Ocenjuje, da storilec prekrškov – voznik ni mogel zavestno kršiti navodil ali pravil pravne osebe v zvezi storjenih prekrškov, saj mu za očitane prekrške pravna oseba ni dala nikakršnih konkretnih navodil, kako ravnati v primeru konkretnega prevoza tovora, da vozilo ne bi bilo preobremenjeno. Tega zakoniti zastopnik niti kršitelj poleg golih navedb na sodišču nista z ničemer podkrepila. Meni, da takšna navodila in pravila pravne osebe ne dosegajo dokaznega nivoja, s katerim bi se lahko razbremenila odgovornosti za prekrške po 2. alineji tretjega odstavka 14. člena ZP-1. Višjemu sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Storilec v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga, da zavrne pritožbo kot neutemeljeno in potrdi sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani.

4. Višje sodišče po pregledu pritožbe prekrškovnega organa ugotavlja, da ni dovoljena. Pravica prekrškovnega organa do pritožbe zoper odločbo sodišča, s katero le to odloči o zahtevi za sodno varstvo, je urejena v tretjem odstavku 66. člena ZP-1. Tako lahko prekrškovni organ, ki je izdal odločbo v hitrem postopku, vloži pritožbo zoper odločbo sodišča prve stopnje, če je sodišče odpravilo odločbo prekrškovnega organa ali spremenilo odločbo prekrškovnega organa in ustavilo postopek o prekršku, pri čemer lahko vloži pritožbo le iz pritožbenih razlogov po 1. (zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku), 2. (zaradi kršitve materialnih določb ZP-1 ali predpisa, ki določa prekršek) in 4. točki (zaradi odločitve o sankcijah, o odvzemu premoženjske koristi, o stroških postopka o prekršku in premoženjskopravnem zahtevku) 154. člena tega zakona, razen glede stroškov postopka.

5. Prekrškovni organ v uvodu pritožbe uveljavlja, da vlaga pritožbo zaradi kršitve 1. točke prvega odstavka 154. člena ZP-1, vendar pa v obrazložitvi le pavšalno navede, da je prišlo s sodbo do bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, ne da bi navedel, katere bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 155. člena ZP-1 so podane in ne da bi kršitve obrazložil oziroma utemeljil.

6. Navedbe, da pravna oseba ni v zadostni meri dokazala obstoja relevantnih ekskulpacijskih razlogov iz 2. alineje tretjega odstavka 14. člena ZP-1, in navedbe zaradi katerih prekrškovni organ ocenjuje, da voznik ni mogel zavestno kršiti navodil ali pravil pravne osebe v zvezi s storjenim prekrškom, saj mu za očitani prekršek pravna oseba ni dala nikakršnih konkretnih navodil (iz izjav in prilog ni razvidno, da je bil voznik od zaposlitve dalje opozorjen na prometno signalizacijo, ki določa dovoljeni osni pritisk 8 ton na tej ali s katerokoli omejitvijo katerokoli druge ceste, da je bil seznanjen z volumnom tovornega prostora „hruške“ in usposobljen za ravnanje z dozirnikom betona v betonarni in s tehtnico ter navedbe glede čiščenja posušenega betona), pa ne predstavljajo bistvene kršitve določb postopka o prekršku, niti kršitve materialnih določb ZP-1 ali predpisa, ki določa prekršek, temveč nestrinjanje prekrškovnega organa z dokazno oceno sodišča prve stopnje in nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa je pritožbeni razlog iz 3. točke 154. člena ZP-1. Iz tega razloga pa pritožba prekrškovnega organa zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero sodišče odpravi ali spremeni odločbo prekrškovnega organa in ustavi postopek o prekršku, ni dovoljena.

7. Glede na navedeno je višje sodišče na podlagi prvega odstavka 163. člena v zvezi s šestim odstavkom 66. člena ZP-1 zavrglo pritožbo prekrškovnega organa kot nedovoljeno, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje, ki je odločilo o zahtevi za sodno varstvo na podlagi osmega odstavka 66. člena ZP-1.

Datum zadnje spremembe:

28.02.2017

Podobni dokumenti:

• VSK sklep PRp 54/2015
• VSK sklep PRp 39/2014
• VSK sklep PRp 13/2010