VSL sklep PRp 404/2015

Jedro

Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo (v smislu odločbe prekrškovnega organa kot tudi v smislu iskanja materialne resnice glede na 68. člen ZP-1), ali je pravna oseba že pred dogodkom izvajala dolžno nadzorstvo, ki ji ga za področje spoštovanja tedenskega počitka nalaga predpis in ali je organizirala delo voznika tako, da bi lahko upošteval Uredbo Sveta (EGS) številka 3821/85 o tahografu (nadzorni napravi) v cestnem prometu in poglavje II te Uredbe, zato je preuranjen zaključek, da je pravna oseba izpolnila dolžnost seznanitve.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Jesenicah je v izpodbijani sodbi odločilo, da se ugodi zahtevi za sodno varstvo pravne osebe in se odločba o prekršku prekrškovnega organa spremeni tako, da se postopek zaradi prekrška po prvem odstavku 40. člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD) zoper pravno osebo ustavi ter stroški postopka bremenijo proračun. Iz razlogov sodbe je razvidno, da je sodišče ustavilo postopek na podlagi 8. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1), saj je štelo, da je pravna oseba izkazala, da je izpolnila dolžnost seznanitve v smislu sodbe Vrhovnega sodišča RS IV Ips 9/2015 in tako pravna oseba glede na tretji odstavek 14. člena ZP-1 ni odgovorna za prekršek, ki ga je sicer izvršil njen voznik z njenimi sredstvi, ki pa je poleg zakona kršil tudi pravila in navodila pravne osebe.

2. Proti sodbi se pritožuje predlagatelj (prekrškovni organ) Postaja prometne policije Kranj zaradi kršitve iz 1. in 2. točke prvega odstavka 154. člena ZP-1. Uveljavlja, da so vodili postopek o prekršku, ker je voznik A. A. pri opravljanju dejavnosti pravne osebe in kot pooblaščen opravljati prevoz blaga v cestnem prometu v imenu in s sredstvi pravne osebe vozil 24. 11. 2013 ob 21.28 po avtocesti Karavanke Torovo številka A2 izven naselja Lipce vlečno vozilo znamke M.A.N. reg. št. LJ 000 s priklopnim vozilom 000 ter je bilo ob kontroli na počivališču ... (smer ...) ugotovljeno, da je v digitalnem tahografu uporabljal voznikovo kartico, ki pa ni bila izdana na njegovo ime, saj je imel vstavljeno kartico izdano na ime B. B. št. 000, s tem pa je bilo dokazano, da je pravna oseba kršila določila a. točke četrtega odstavka 14. člena Uredbe Sveta (EGS), številka 3821/85 in je storila prekršek po prvem odstavku 40. člena ZDCOMPD. Enako obrazložitev, kot je opisana v sodbah, je prekrškovni organ zasledil že v sodbah Vrhovnega sodišča IV Ips 9/2015 in 36/2015, vendar sodnica ni upoštevala, da sta v teh zadevah prekrškovna organa samostojnima podjetnikoma očitala opustitev dolžnega nadzorstva v svojih odločbah, v obravnavanem primeru pa se pravni osebi očita odgovornost za prekršek po uvedbi novele ZP-1G in to po prvem odstavku 14. člena ZP-1 in ne po drugem odstavku 14. člena ZP-1. Prekrškovni organ pravni osebi ne očita opustitev dolžnega nadzorstva, temveč je prekrškovni organ odkril neposrednega storilca, zato je edini ekskulpacijski razlog, s katerim bi se pravna oseba lahko razbremenila odgovornosti, v 1. alinei tretjega odstavka 14. člena ZP-1 in sicer, če bi dokazala, da je storilec prekrška imel škodni namen oziroma, da se je prevoz opravljal za osebne potrebe, torej ne pri opravljanju dejavnosti pravne osebe. Poleg tega obstaja predpis, ki določa jasne in konkretne ukrepe dolžnega nadzorstva, saj je v 10. členu Uredbe 561/2006/ES predpisano, da mora prevoznik oziroma prevozno podjetje delo vozniku organizirati tako, da vozniki lahko upoštevajo Uredbo (EGS) št. 3821/85 in II. poglavje Uredbe št. 561/2006, ki predpisuje čas vožnje, odmore in čas počitka ter mora prevozno podjetje dati vozniku ustrezna navodila in izvajati redne kontrole za zagotovitev upoštevanja Uredbe. Načrtovanje prevoza blaga, časovne omejitve glede nakladanja in dostave, ter relacije prevoza pa niso v domeni voznika, temveč njegovega nadrejenega, ki sprejema naročila in organizira delo v podjetju. Poleg tega je bila pravna oseba že obravnavana zaradi kršitev določil ZDCOPMD, kar pomeni, da le ni storila vsega, kar ji ta člen nalaga, da se prekrški ne bi ponovili. Višjemu sodišču prekrškovni organ predlaga, da sodbo razveljavi ter izda obsodilno sodbo.

3. Pravna oseba je vložila odgovor na pritožbo. Meni, da gre za tipizirano pritožbo prekrškovnega organa, saj je vsebina identična drugim pritožbam, ki so mu jih pokazali kolegi prevozniki. Prekrškovni organ si popolnoma napačno tolmači določbe 14. člena ZP-1, saj zmotno uveljavlja odgovornost pravne osebe zgolj na podlagi določbe prvega odstavka 14. člena ZP-1. Na takšen način bi se lahko odgovornost pravne osebe uveljavljala le v primeru, ko obdolžena pravna oseba v postopku ne bi uveljavljala razbremenilnih razlogov iz tretjega odstavka 14. člena ZP-1. Ta pa določa, da pravna oseba ni odgovorna za prekršek, če dokaže, da je bil prekršek storjen:

- z namenom škodovanja tej pravni osebi ali

- z zavestnim kršenjem pogodbe, na podlagi katere storilec opravlja delo ali storitev za pravno osebo, ali s kršenjem navodil ali pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška.

Kadar pravna oseba v postopku uveljavlja ekskulpacijske razloge, pa mora prekrškovni organ ugotoviti, katerih ukrepov (zgolj predpisanih) pravna oseba v smislu preprečitve prekrška ni izvedla. Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS IV Ips 9/2015 z dne 15. 9. 2015 pa je razvidno, da če noben predpis ne določa konkretnih ukrepov dolžnega nadzorstva, za razbremenitev odgovornosti zadostuje, da pravna oseba izkaže, da je izpolnila dolžnost seznanitve. V konkretnem primeru so izkazali, da je bil voznik seznanjen s pravili pravne osebe kot tudi, da so izvajali postopke v smislu preprečevanja prekrškov, ni pa predpisa, ki bi pravni osebi poleg dolžnosti seznanitve nalagal še kakšno drugo dolžno ravnanje. Že prekrškovni organ bi moral posledično izvesti predlagane dokaze, zaradi neupoštevanja oziroma neizvajanja dokazov v korist pravne in odgovorne osebe pa je bila v postopku kršena pravica do obrambe (tako Vrhovno sodišče v sodbi IV Ips 19/2014 z dne 18. 3. 2014 in IV Ips 43/2014 z dne 24. 7. 2014). Prekrškovni organ se sklicuje na 10. člen Uredbe št. 561/2006, pri čemer Uredba od prevozniškega podjetja zahteva, da vozniku da ustrezna navodila in izvaja redne kontrole za zagotovitev upoštevanja določb Uredbe, prekrškovni organ pa je spregledal, da so v postopku vseskozi z listinskimi dokazi izkazovali, da so voznika seznanili s pravili ter mu odredili delovno nalogo na način, da bi jo lahko izvedel v okviru predpisanega kot tudi, da so izvajali nadzor, kar je bilo razvidno iz priložene evidence izvedenih nadzorov, vendar teh dokazov prekrškovni organ ni izvedel. Pritožba prekrškovnega organa je vsebinsko tudi sama s seboj v nasprotju. Prav tako je prekrškovni organ v priviligiranem položaju glede na veljavno zakonodajo v zvezi s pravico do pritožbe. Predlaga, da višje sodišče potrdi sodbo okrajnega sodišča in pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi 8. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 se izda sodba o prekršku, s katero se postopek ustavi, če so podane okoliščine, ki po tem zakonu izključujejo odgovornost za prekršek. V tretjem odstavku 14. člena ZP-1 pa so določeni pogoji, pod katerimi se pravna oseba lahko razbremeni odgovornosti za prekršek. Zmotne so sicer navedbe prekrškovnega organa, da je lahko v primeru, ko se pravni osebi očita odgovornost na podlagi 14. člena ZP-1, ker je bil ugotovljen neposredni storilec prekrška (voznik, ki je opravljal prevoz v imenu in s sredstvi pravne osebe) edini ekskulpacijski razlog, s katerim se pravna oseba lahko razbremeni odgovornosti, le razlog iz 1. alinee tretjega odstavka 14. člena ZP-1, temveč pravna oseba glede na tretji odstavek 14. člena ZP-1 ni odgovorna za prekršek tudi, če dokaže, da je bil prekršek storjen z zavestnim kršenjem pogodbe, na podlagi katere storilec opravlja delo ali storitev za pravno osebo, ali s kršenjem navodil ali pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška. Bistvo pa je, da so tako imenovani ekskulpacijski razlogi izjema od pravil glede odgovornosti pravne osebe (ne glede na to, ali gre za odgovornost pravne osebe po prvem ali drugem odstavku 14. člena ZP-1), zato je to določbo potrebno tolmačiti ozko. Sicer pa je v tretjem odstavku 14. člena ZP-1 določeno, da ne glede na določbi prvega in drugega odstavka 14. člena ZP-1 pravna oseba ni odgovorna za prekršek, če dokaže, da je bil prekršek storjen z namenom škodovanja tej pravni osebi ali z zavestnim kršenjem pogodbe, na podlagi katere storilec opravlja delo ali storitev za pravno osebo ali s kršenjem navodil ali pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška.

6. Pravilno je stališče pravne osebe, da bi vse bistvene in pravno relevantne navedbe, v kolikor je ekskulpacijske razloge zatrjevala pravna oseba v svoji izjavi, moral presoditi prekrškovni organ, če pa prekrškovni organ tega ni storil in če je pravna oseba v zahtevi za sodno varstvo izkazala določeno stopnjo verjetnosti obstoja ekskulpacijskega razloga, pa mora sodišče oceniti vse bistvene in pravno relevantne navedbe v zvezi z zatrjevanim razlogom. Da pa sodišče lahko na navedbe zahteve za sodno varstvo, ki zadevajo ekskulpacijske razloge, vsebinsko odgovori, mora najprej ugotoviti, katere so tiste okoliščine, ki glede na materialno pravo (očitani prekršek) izključujejo odgovornost za prekršek. Vrhovno sodišče je že nekajkrat obravnavalo vprašanje dokaznega bremena v primeru, ko pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik uveljavlja obstoj ekskulpacijskih razlogov iz tretjega odstavka 14. člena ZP-1 in je sprejelo naslednja stališča: 1. sodišče se mora v obrazložitvi sodbe opredeliti do relevantnih navedb, s katerimi vlagatelj uveljavlja obstoj ekskulpacijskega razloga, 2. sodišče mora vlagatelju omogočiti izvajanje dokazov v zvezi z dokazovanjem obstoja ekskulpacijskega razloga, pri ugotavljanju dejanskega stanja pa mora upoštevati tudi načelo materialne resnice ter 3. vlagatelju ni treba prepričati sodišča, da je podan zatrjevani ekskulpacijski razlog, temveč zadostuje, da s predloženimi dokazi izkaže določeno stopnjo verjetnosti obstoja tega razloga.

7. Sodišče prve stopnje je v konkretni zadevi v točki 3) razlogov sodbe navedlo, da je zaslišalo zastopnika pravne osebe in kot pričo (voznika) A. A., ki je potrdil, da so ga v družbi pred začetkom dela seznanili z vsemi predpisi, da mora redno hoditi na izobraževanja, ki jih družba organizira in da dobro ve, da sme uporabljati le svojo voznikovo kartico ter da je bil zoper njega uveden disciplinski postopek, nato pa je zaključilo (točka 6 razlogov sodbe), da pravna oseba ni odgovorna za prekršek, ker je izpolnila dolžnost seznanitve, kar je razvidno iz izjavi pravne osebe priloženih dokazov in kar je potrdil tudi kot priča zaslišani voznik A. A. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je pravna oseba predložila potrdila o opravljenem delnem rednem usposabljanju voznikov, zapisnik o preizkusu novo zaposlenega voznika ter izjavo A. A., da je seznanjen z vsebino Pravilnika o izvajanju notranje kontrole ter s posledicami neupoštevanja, mednarodni tovorni list in pa zapisnik o zagovoru delavca opravljen leta 2013. Sodišče pa se v sodbi do posameznih (pregledanih) dokumentov niti ni opredelilo, temveč je v sodbi le posplošeno navedlo, da je sledilo navedbam zakonitega zastopnika in voznika o seznanitvah z dokazili, ne da bi samo pregledalo, kakšna je bila vsebina dokumentov in kakšne kontrole je (pred dogodkom in ne šele po njem) izvajalo podjetje z namenom oprave kontrole.

8. Prekrškovni organ pa v odločbi o prekršku utemeljeno opozarja, da si s takimi zlorabami (uporaba voznikove kartice na ime druge osebe) lahko vozniki tovornih vozil priredijo oziroma uskladijo dnevni čas vožnje, tedenski čas vožnje, odmore, dnevni čas počitka ali tedenski čas počitka in takšno prirejanje podatkov predstavlja veliko nevarnost v prometu, saj so vozniki tovornih vozil v takšnih primerih pogosto preutrujeni in nevarni udeleženci v prometu, pri čemer so v takšna ravnanja vozniki pogostokrat tudi prisiljeni (čeprav ne dobijo konkretnih navodili pravne osebe za tako postopanje), kot tudi, da s samim izrekom globe vozniku še ni prenehala odgovornost pravne osebe, saj je bil prekršek storjen z njenimi sredstvi, v času opravljanja njene dejavnosti in za njen račun, kar je razvidno iz CMR listine, lastništva skupine vozil in temeljne dejavnosti pravne osebe.

9. Prekrškovni organ v pritožbi utemeljeno opozarja, da je odkril (neposrednega) storilca, ki je prekršek storil pri opravljanju dejavnosti pravne osebe, z njenim sredstvom in v njeno korist, za kar je bil vozniku pravnomočno izdan plačilni nalog ter utemeljeno opozarja tudi na to, da mora prevoznik oziroma prevozno podjetje glede na 10. člen Uredbe 561/2006/ES delo voznikov tako organizirati, da vozniki lahko upoštevajo Uredbo (EGS) št. 3821/85 in II. poglavje Uredbe št. 561/2006, ki predpisuje čas vožnje, odmore in čas počitka ter mora prevozno podjetje dati vozniku ustrezna navodila in izvajati redne kontrole za zagotovitev upoštevanja Uredbe, prevoz pa načrtovati tako, da voznik ne zapade v prekršek.

10. Višje sodišče ob pregledu sodbe v zvezi s takimi pritožbenimi navedbami ugotavlja, da sodišče v razlogih sodbe preuranjeno zaključuje, da je pravna oseba izpolnila dolžnost seznanitve ob tem, ko sodišče niti ni ugotavljalo (v smislu odločbe prekrškovnega organa kot tudi v smislu iskanja materialne resnice glede na 68. člen ZP-1) ali je že pred dogodkom pravna oseba izvajala dolžno nadzorstvo, ki ji ga za področje spoštovanja tedenskega počitka nalaga predpis in ali je organizirala delo voznika A. A. tako, da bi lahko upošteval Uredbo (EGS) št. 3821/85 in poglavje II te Uredbe. Poglavje II Uredbe namreč ureja tudi čas vožnje, odmore in čas počitka ter dnevni in tedenski čas počitka voznika. 10. člen Uredbe (ES) št. 561/2006 določa jasne in dovolj konkretne ukrepe dolžnega nadzorstva, ki jih mora pravna oseba izvrševati, da bi prekršek preprečila, zato ne zadostuje, da pravna oseba izkaže, da je izpolnila le dolžnost seznanitve, kar v izpodbijani sodbi napačno zaključuje (točka 6 razlogov) sodišče prve stopnje. Poleg tega pravna oseba in voznik le povesta, da je bil voznik seznanjen z notranjimi pravnimi akti in da ima v vozniškem dovoljenju zapisano kodo 95, pravna oseba pa ne izkaže kakšne nadzore so opravljali nad konkretnim voznikom (v smeri preprečevanja podobnih kršitev) in kaj so storili v smeri organiziranja prevoza blaga na takšen način, da voznik ne bi kršil 10. člena Uredbe ES št. 561/2006, na kar utemeljeno opozarja prekrškovni organ v pritožbi.

11. Zaradi navedenega je višje sodišče ugodilo pritožbi prekrškovnega organa in je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter vrnilo zadevo temu sodišču v pristojno odločanje, saj višje sodišče kot pritožbeno sodišče ni pristojno za vsebinsko odločanje o zahtevi za sodno varstvo niti za dopolnitev postopka po vloženi zahtevi za sodno varstvo.

12. Prvostopenjsko sodišče naj glede na 10. člen Uredbe (ES) št. 561/2006 od pravne osebe zahteva dokazila o organiziranju voznikove vožnje (na kar se je pravna oseba v izjavi že sklicevala, ni pa predložila dokazil) in dokazila, če opravlja kontrole tahografov voznikov in naj po potrebi zasliši še lastnika kartice voznika, ki jo je uporabil A. A., to je B. B., pridobi potne oziroma delovne naloge za voznika A. A. za celotno pot, po potrebi pa izvede še druge dokaze ter pri tem upošteva, da mora sodišče storilcu omogočiti izvajanje dokazov v zvezi z dokazovanjem obstoja ekskulpacijskega razloga, pri samem ugotavljanju dejanskega stanja pa upoštevati tudi načelo materialne resnice. Šele po tako dopolnjenem dokaznem postopku naj navedbe zahteve za sodno varstvo vsebinsko presodi in ugotovi, ali je pravna oseba v okviru dolžnega nadzorstva (in v smislu 2. alinee tretjega odstavka 14. člena ZP-1) izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška ter ali so torej podani ekskulpacijski razlogi, ob katerih se na podlagi 8. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 postopek zoper pravno osebo ustavi.

Datum zadnje spremembe:

28.02.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep PRp 433/2015
• VSRS sodba IV Ips 9/2015, enako tudi IV Ips 36/2015
• VSRS Sodba IV Ips 37/2017