VSL sodba Cpg 390/93

Jedro

Pogodba o odstopu deleža podjetja, sklenjena v nasprotju s 107. členom Zakona o podjetjih oziroma brez soglasja ostalih vlagateljev, je izpodbojna in ne nična.

Družba, ki ni sklenila pogodbe o prodaji solastniškega deleža v njej, ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe za razveljavitev pogodbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki glasi: "Ugotovi se, da je pogodba o odstopu terjatve, ki sta jo sklenila dne 28.4.1991 prvotožena stranka in drugotožena stranka in s katero je drugotoženec prodal prvotoženki solastninski delež podjetja P. C. za 13.000 DEM, neveljavna in nima pravnega učinka" se zavrne.

Tožeča stranka mora povrniti toženima strankama pravdne stroške v višini 28.200,00 SIT in pritožbene stroške v višini 6.000,00 SIT, vse v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je pogodba o odstopu terjatve, ki sta jo dne 28.4.1991 sklenili prvotožena stranka in drugotožena stranka in s katero naj bi drugotoženec prodal prvotoženki solastninski delež podjetja P. C. za 13.000 DEM, neveljavna in nima pravnega učinka.

Toženi stranki sta proti sodbi pravočasno vložili pritožbo.

Uveljavljata vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 353. člena ZPP.

Zatrjujeta, da pogodbo, sklenjeno dne 4.10.1990, ni mogoče smatrati za pogodbo o sovlaganju. Take pogodbe Zakon o podjetjih sploh ne pozna. Vključevanje novega družbenika je mogoče na podlagi pogodbe o odstopu deleža in to posameznega družbenika. Če pa je sodišče s tem vlaganjem imelo v mislih dokapitalizacijo, potem bi o povečanju glavnice moral biti sprejet ustrezen sklep. Če bi šlo za odkup deleža od družbenika, potem bi moral biti v pogodbi naveden predmet in višina deleža, ki je predmet prodaje in novi lastniški deleži posameznih družbenikov. Sodišče ni jasno opredelilo za kakšno pogodbo gre, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče je ocenilo, da je takoimenovana pogodba o vlaganju veljavna. Pri tem pa materialnega prava ni pravilno uporabilo. V konkretnem primeru ni bil izpolnjen nobeden od pogojev za veljavnost pogodbe. Za pogodbo o vlagaju pa poleg tega tudi manjka bistveni element - predmet pogodbe. V primeru sovlaganja bi morala druga tožena stranka kupnino plačati podjetju.

Tega ni storila tudi ne C. H. Tožena stranka še vedno vztraja, da gre pri pogodbi z dne 4.10.1990 le za kreditno razmerje. Da je bilo temu tako pa je izkazano tudi s tem, da je tožeča stranka sklenila s prvotoženo stranko kreditno pogodbo, katere obstoja pa ne izpodbija.

Pritožba je utemeljena.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je podana aktivna legitimacija tožeče stranke zaradi tega, ker je pogodbo z dne 4.10.1990 sklenila tožeča stranka. V tej pravdi zahtevek ni bil uperjen na ugotovitev neveljavnosti pogodbe z dne 4.10.1990, pač pa pogodbe z dne 28.4.1991. Zato je aktivno legitimacijo tožeče stranke v tej pravdi treba presojati glede na pogodbo, ki jo tožeča stranka s tožbo napada, to pa je pogodba z dne 28.4.1991. Aktivna legitimacija tožeče stranke zato ni podana. Sodišče druge stopnje se ni spuščalo v pravilnost pravne presoje pogodbe z dne 28.4.1991, ker za odločitev v tej zadevi to ni pomembno. Tožeča stranka namreč utemeljuje tožbeni zahtevek z razlogi, ki so odločilni za veljavnost pogodbe o odstopu (odprodaji) deleža v podjetju, pri čemer celo zatrjuje, da je pogodba z dne 28.4.1991 nična, ker je sklenjena brez soglasja lastnikov podjetja. Tožeča stranka zahteva, da sodišče ugotovi, da je pogodba neveljavna oziroma nima pravnih učinkov (postavlja ugotovitveni zahtevek) in ne zahteva, da se razveljavi, kakršen bi moral biti zahtevek pri izpodbojnosti pogodbe. Pogodba o odstopu (odprodaji) deleža v družbi z omejeno odgovornostjo, sklenjena brez soglasja ostalih vlagateljev (lastnikov družbe), ki bi torej bila sklenjena v nasprotju s 107. čl. Zakona o podjetjih, ne bi imela za posledico ničnost take pogodbe. Iz namena 107. čl. Zakona o podjetjih ni mogoče sklepati, da bi bila za kršitev te določbe predvidena ničnost pogodbe (1. odst. 103. čl. ZOR). Omejitev razpolaganja z deležem družbe je namreč predpisana predvsem zaradi varovanja interesov ostalih vlagateljev, ne pa v družbenem interesu, zato je sankcija za kršitev te določbe lahko le izpodbojnost take pogodbe. Pogodba z dne 28.4.1991, četudi bi z njo šlo za odprodajo deleža podjetja, kot to trdi tožeča stranka, bi bila zato le izpodbojna in ne nična.

Izpodbojnost pa lahko uveljavlja le pogodbena stranka (1. odst. 112. čl. ZOR). Tožeča stranka pogodbe z dne 28.4.1991 ni sklepala, zato ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe, s katero izpodbija to pogodbo. Sodišče prve stopnje bi zato moralo ob pravilni uporabi materialnega prava tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrniti. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (4. odst. 373. čl. ZPP).

Pa četudi bi bila civilnopravna sankcija za kršitev 107. čl. Zakona o podjetjih ničnost pogodbe, tožeča stranka ne bi mogla vložiti tožbe na ugotovitev ničnosti take pogodbe. Ničnost pogodbe načeloma sicer lahko uveljavlja tudi tretji, torej tisti, ki pogodbe, katere ugotovitev ničnosti oziroma neveljavnosti se zahteva, ni sklepal.

Toda tretji lahko uveljavlja ničnost pogodbe samo, če je za to zainteresiran (glej 1. odst. 109. čl. ZOR), torej če ima za to pravni interes. S pogodbo o prodaji deleža v družbi z omejeno odgovornostjo, kakršna tožeča stranka je, se urejajo razmerja le med lastniki družbe. Z njo se v ničemer ne posega v družbo samo. To, kdo so solastniki družbe in kakšna so njihova lastniška razmerja, oziroma kako se ta prenašajo med njimi in na tretje, se družbe ne tiče, saj se s tem v ničemer ne posega v pravice družbe. Zato družba (v tem primeru tožeča stranka) ne bi imela pravnega interesa za uveljavljanje eventualne ničnosti pogodbe z dne 28.4.1991 in bi bila tožba v takem primeru zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavržena.

Vse ostale pritožbene trditve za ta spor tako niso več pomembne, zato sodišče druge stopnje nanje ni odgovarjalo.

Ker je sodišče druge stopnje spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, je odločilo tudi o vseh pravdnih stroških (2. odst. 166. čl. ZPP). Tožeča stranka mora glede na uspeh v pravdi povrniti toženi stranki pravdne stroške in tudi pritožbene stroške. Pravdne stroške toženih strank je sodišče odmerilo skladno s 16. čl. Tarife o odvetniških storitvah (Ur.l. 10/91-I) in sicer je določilo število točk po tarifi, veljavni v času posamičnega izvršenega opravila, vrednost točke pa je upoštevalo na dan izdaje te odločbe. Pri odmeri pravdnih stroškov toženima strankama je sodišče ugotovilo, da so v predloženem stroškovniku za posamezne storitve priglašeni stroški v previsokem znesku. Nagrada za sestavo odgovora na tožbo pri vrednosti spornega predmeta 35.000,00 SIT znaša 160 točk in ne 500 točk.

Nagrada za zastopanje na narokih, kjer se je obravnavala glavna stvar, znaša 60 točk (1. točka tarif. št. 16), za zastopanje na narokih, kjer so se obravnavala le procesna vprašanja pa znaša nagrada 30 točk (2. točka tarif. št. 16). Nagrada za zastopanje toženih strank znaša skupaj s poročili strankam 460 točk in tolikšne pravdne stroške je sodišče toženi stranki tudi prisodilo. Poštni stroški niso izkazani, saj je tožena stranka odgovor na tožbo vložila neposredno na sodišče in ji zato priglašenih poštnih stroškov sodišče ni prisodilo.

Pritožbeni stroški predstavljajo nagrado za sestavo pritožbe v višini 100 točk (1. točka tarif. št. 17).

Datum zadnje spremembe:

27.02.2017

Podobni dokumenti:

• VSRS sodba II Ips 44/2014
• VSL sklep I Cpg 1497/2010
• Sklep III Ips 68/2011