VSL sodba Cpg 296/93

Jedro

Tožeča stranka ni dokazala, da je tožena stranka javno - preko radia v svojih poslovnih prostorih - predvajala avtorska glasbena dela, zato je sodišče tožbeni zahtevek za plačilo avtorskega honorarja zavrnilo.

Zahtevek za plačilo avtorskega honorarja "videousluge" se lahko vloži le s pooblastilom avtorja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v novem postopku v celoti razveljavilo 1. in 3. tč. izreka sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Novem mestu, enote v Novem mestu, opr. št. Ig 1032/90 z dne 23.11.1990 in v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek.

Zoper navedeno sodbo je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo iz razlogov po 2. in 3. odst. 353. čl. ZPP in predlagala, da se pritožbi ugodi, sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje oz. tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi. V obrazložitvi trdi, da je sodišče napačno omenjalo 51.a člen Zakona o avtorski pravici, ki ga ni. Obstaja pa 91.a člen istega zakona, ki določa, da se male avtorske pravice lahko uveljavljajo brez pooblastila avtorjev. Vsaka avtorska dela se lahko uporabljajo, predelujejo in javno predvajajo samo s pooblastilom avtorja. Pri malih avtorskih pravicah pa se za tako uporabo plačuje nadomestilo, ki je pavšalno določeno. Videoteke se ukvarjajo s presnemavanjem že obstoječih avtorskih del in prodajo le teh. Ker tožena stranka ni dostavila zahtevanih podatkov, je tožeča stranka pač obračunala plačilo v skladu s pravilnikom o honorarjih za javno izvajanje in priobčevanje javnih avtorskih glasbenih del javnosti.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo materialnega prava, čeprav je v izpodbijani sodbi navajalo 51.a člen in ne 91.a člena Zakona o avtorski pravici (Ur.l. SFRJ št. 19/78 do 21/90). Iz razlogov sodbe je razvidno, da gre za očitno pisno pomoto v navedbi številke člena.

Kot izhaja iz izpodbijane sodbe je sodišče popolnoma pravilno uporabilo določbo 91.a. čl. citiranega zakona, na katero se sklicuje tudi tožeča stranka, po kateri lahko organizacije avtorjev uveljavljajo honorarje za avtorje književnih in glasbenih neodrskih del, če za javno izvajanje teh del ni sklenjena avtorska pogodba ali z njo ni določena višina honorarja. Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih v pritožbi niti ni možno izpodbijati (1. odst. 467. čl. ZPP), tožeča stranka pa jih v pritožbi tudi ne izpodbija, da ni dokazano, da bi tožena stranka pri opravljanju svoje registrirane dejavnosti "videousluge" izvajala tudi avtorska dela v obliki javnega predvajanja glasbenih del, je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo, ko je zahtevek za plačilo avtorskega honorarja za javno predvajanje glasbenih del zavrnilo.

Sodišče prve stopnje pa je materialno pravo uporabilo pravilno tudi, ko je zaključilo, da bi tožeča stranka imela pravico zahtevati plačilo avtorskega honorarja za "videousluge" le s posebnim pooblastilom avtorja in da je zato zahtevek iz naslova avtorskega honorarja "videousluge" neutemeljen. Sodišče druge stopnje se s takim zaključkom v celoti strinja, pri tem pa še dodaja, da tožeča stranka tožbenega zahtevka na tej podlagi sploh ni uveljavljala. Na glavni obravnavi dne 8.1.1993, ki jo je sodišče opravilo po tem, ko mu je bila zadeva vrnjena v novo sojenje, je tožeča stranka izrecno navedla, da njen zahtevek za plačilo avtorskega honorarja temelji na dejstvu, da tožena stranka v svojih poslovnih prostorih javno predvaja glasbo po radiu. Zato njeno pritožbeno navajanje, da pomenijo videousluge uporabo avtorskega dela, predstavlja spremembo tožbe - uveljavljanje zahtevka na drugi dejanski podlagi, ki pa v pritožbenem postopku ni možna (1. odst. 190. čl. ZPP). Sicer pa je sodišče prve stopnje, kot je bilo že povedano, navedlo pravilne razloge, zakaj tak zahtevek tudi ni utemeljen, čeprav niti ni bil postavljen. Pritožbene navedbe bolj kažejo na to, da tožeča stranka niti sama dobro ne ve, za koriščenje katerih avtorskih del je zahtevala plačilo avtorskega honorarja.

Sodišče druge stopnje je pri uradnem preizkusu sodbe po 2. odst. 365. čl. ZPP ugotovilo, da sodba ne temelji na kateri od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).

Datum zadnje spremembe:

27.02.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep V Cpg 1118/2016
• VSL sodba I Cp 65/2011
• VSL sodba I Cp 4812/2010