<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba Cpg 244/93

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:1993:CPG.244.93
Evidenčna številka:VSL00145
Datum odločbe:09.06.1993
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:gradbena pogodba - pogodbena cena - plačilo - končni obračun - dokazovanje - prosta presoja dokazov

Jedro

Podlaga za plačilo cene po gradbeni pogodbi je opravljeno delo. Po 8. čl. ZPP sodišče ugotavlja dejstva po načelu proste presoje dokazov. Že zaradi tega načela ni mogoče sprejeti trditve, da je edini dokaz o obstoju terjatve na plačilo izvršenega dela dokončni obračun.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki za dela, opravljena na dveh objektih skupaj z obračunanimi zamudnimi obrestmi tolarsko protivrednost 362.844,95 USD po tečaju Banke Slovenije na dan plačila in 14.742.246,26 SIT, oboje z zamudnimi obrestmi. Tožbeni zahtevek za 3.494.264,00 SIT z zamudnimi obrestmi je zavrnilo.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. ZPP. Glede plačila za dela na prvem objektu je navedla, da se razmerja med strankama gradbene pogodbe uredijo s končnim obračunom, ki za ta objekt še ni bil narejen. S teleksom, ki je bil v tem primeru edina osnova za ugotovitev obveznosti tožene stranke, se taka obveznost ne more dokazati. V zvezi z vrnitvijo varščine pri drugem objektu ponavlja svoje stališče, da je pridobitev certifikata PAC odločilna za nastanek dolžnosti vrnitve varščine, sodišče prve stopnje pa ni raziskalo okoliščin, zakaj tožena stranka tega certifikata ni pridobila. Tudi ugotovitve prvostopne sodbe o pridobitvi certifikata o dokončnih delih so nepopolne. Pomembno je, kdaj je ta certifikat dobila tožena stranka, ne pa kdo od podizvajalcev. V zvezi s črpanjem jubmesovega kredita tožena stranka vztraja pri trditvah iz postopka na prvi stopnji in poudarja, da bi morale biti začasne situacije potrjene s strani TOZD Inženiring in temu TOZD-u kot samostojni pravni osebi tudi predložene. Predlaga spremembo ali razveljavitev napadene sodbe.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Podlaga za plačilo cene po gradbeni pogodbi je opravljeno delo (primerjaj 1. odst. 630. čl. ZOR). V primeru prvega objekta po trditvah pravdnih strank niti ni sporno, da je tožeča stranka dela na tem objektu opravila. V čem naj bi bile določene pomanjkljivosti teh del, tožena stranka ni podala konkretnih trditev. Zato obveznost tožene stranke plačati opravljeno delo obstoji. Sporna je samo višina dolga. Po 8. čl. ZPP sodišče ugotavlja dejstva po načelu proste presoje dokazov. Že zaradi tega načela ni mogoče sprejeti trditve tožene stranke, da je edini dokaz o obstoju terjatve tožeče stranke dokončni obračun. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje za ugotovitev obstoja terjatve na plačilo opravljenih del na objektu KOL 7 izvedlo dovolj dokazov ter tako popolnoma in pravilno ugotovilo dejansko stanje in za svojo odločitev navedlo obširne in prepričljive razloge. Pri tem ni pomembno samo to, da je tožena stranka s teleksom (ki ga je s kasnejšim teleksom še potrdila) sporočila tožeči stranki kakšen je njen dolg, pač pa je nato tak dolg tudi upoštevala pri obračunavanju obresti, ki jih je plačala tožeči stranki ter tudi delno plačala glavnico. Tožeča stranka je očitno privolila, da znaša obveznost tožene stranke toliko, kot ji je to le-ta sama sporočila. Zato se tožena stranka te obveznosti ne more rešiti s trditvijo, da ni nič dolžna samo zato, ker ni bil narejen končni obračun (ne da bi podala kakšne konkretne ugovore, s katerimi bi izpodbijala obstoj svoje obveznosti).

Glede zahtevka na vrnitev varščine, zadržane pri plačilu del na drugem objektu, pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje o namenu varščine in zato tudi z razlogi, ki utemeljujejo odločitev o tem zahtevku. Glede na pritožbene trditve k temu dodaja: V 16. členu pogodbe je res določeno, da naročnik (tožena stranka) sprosti varščino podizvajalcu (tožeča stranka) v 30 dneh po pridobitvi PAC-a. Ista pogodba pa v 10. točki 25. člena določa, da se z obračunsko prevzemnim zapisnikom ugotovijo pogoji in roki dokončnega plačila izvršenih del. Zato je po mnenju pritožbenega sodišča z dogovorom o izplačilu zadržane varščine v obračunsko prevzemnem zapisniku, kakršnega je ugotovilo sodišče prve stopnje, prišlo do spremembe 16. člena pogodbe in je bil za sprostitev varščine dogovorjen drugačen rok kot prvotno v 16. členu pogodbe.

Tudi iz tega razloga je odločitev sodišče prve stopnje o tem delu tožbenega zahtevka pravilna.

Utemeljena je tudi odločitev sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku na vračanje kredita. Tudi o tem delu zahtevka ima izpodbijana sodba dovolj razlogov. Pritožbeno sodišče k njim samo dodaja, da tožba temelji na planu odplačevanja kredita, izdelanem pri sami toženi stranki. Tak plan pa je v skladu predvsem z določbo 2. odst. 14. člena spredaj navedene pogodbe, s katero je bilo med strankama dogovorjeno, da bo naročnik - tožena stranka plačala glavnico in obresti podizvajalcu - tožeči stranki v rokih in po dinamiki, v katerih bo sam prejemal plačilo investitorja. Ko je tožena stranka prejela plan odplačil investitorja, je v skladu z navedeno pogodbeno določbo časovno enak plan izdelala za tožečo stranko in bi se ga morala tudi držati.

Končno je sodišče prve stopnje pravilno odločilo tudi o tožbenem zahtevku v zvezi s črpanjem JUBMES-ovega kredita. Prvostopno sodišče je ravnalo prav, ko je sledilo ugotovitvam sodnega izvedenca, da je tožeča stranka po določilih kreditne pogodbe predložila vso dokumentacijo, potrebno za črpanje tega kredita. Tudi morebitna formalna napaka tožeče stranke, da zahtevkov za črpanje kredita ni fizično predložila TOZD-u Inženiring, ne bi mogla biti razlog, zaradi katerega ta del tožbenega zahtevka ne bi bil utemeljen. Končno na to kaže že dejstvo, da je tožeča stranka v glavnem vendarle črpala ta kredit, kar kaže na to, da je za to izpolnjevala vse pogoje.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od pritožbenih razlogov. Zato je na podlagi določbe 368. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Skladno z določbo 1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 166. čl. ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka s pritožbo, ker z njo ni uspela.


Zveza:

ZOR člen 630, 630/1. ZPP (1977) člen 8.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
27.02.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDAzNDg2