VSL sodba Cpg 220/93

Jedro

Če terjatev preneha na podlagi multilateralne kompenzacije, ni mogoče uporabiti določila 318. člena ZOR glede časa izpolnitve.

Izrek sodbe, izdane po delnem ugovoru (za delni znesek) zoper sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, s katero je odločeno le o ugovarjanem delu zahtevka, ni nejasen in nerazumljiv in nima pomanjkljivosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 58.375,00 din spp in je zato v tem delu razveljavilo sklep o izvršbi.

Tožeči stranki je naložilo, da mora povrniti toženi stranki 6.150,00 SIT pravdnih stroškov.

Tožeča stranka je vložila pritožbo, v kateri uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 353. člena ZPP. Zatrjuje, da razlogi sodbe niso jasni, saj ni razumljivo, kako je sodišče sklep o izvršbi razveljavilo le za del glavnice, ne da bi hkrati odločilo, da je v preostalem delu sklep o izvršbi pravnomočen. Sodišče je nepravilno odločilo tudi o izvršilnih stroških v delu, kolikor je upnik v izvršilnem postopku uspel. Izrek sodbe je nerazumljiv, ker ni jasno, kaj je z delom tožbenega zahtevka, glede katerega sklep o izvršbi ni razveljavljen. Ni jasno, zakaj je del zahtevka zavrnjen z razlogi, da zahtevek v tem delu ni določno postavljen, ko pa je bilo v izvršilnem predlogu navedeno, od kdaj tečejo obresti. Napačna je ugotovitev, da je izvršilni predlog bil vložen dne 2.7.1991. Predlog je bil vložen dne 1.7.1991 in je torej vložen prej kot je tožena stranka plačala terjatev. Napačno je sodišče uporabilo materialno pravo, ker se šteje, da je dolžnik plačal, ko denar prispe v banko upnika.

Pooblaščenec upnika ni nikoli prejel ugovora dolžnika. Ni razumljivo, da toženi stranki sodišče ni naložilo plačilo stroškov v delu, s katerim je upnik uspel.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je vložila odgovor na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Res je sodišče prve stopnje kršilo določbo 1. odst. 138. člena ZPP, ko ugovora dolžnika zoper sklep o izvršbi ni vročilo pooblaščencu tožeče stranke, pač pa tožeči stranki sami. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da je sodišče prve stopnje s sklepom zaradi ugovora dolžnika za znesek 58.375,00 din spp, sklep o izvršbi razveljavilo za ugovarjani znesek s pripadajočimi obrestmi od tega zneska in glede dela izvršilnih stroškov v znesku 2.270,40 din. Za neugovarjani znesek 9.606,70 din z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.8.1991 dalje do plačila in glede izvršilnih stroškov pa je sklenilo, da se izvršba nadaljuje in jo je tudi nadaljevalo. Ta sklep je skupaj z ugovorom dolžnika dostavilo direktno tožeči stranki. Iz povratnice pri list. št. 7 je razvidno, da je tožeča stranka sklep prejela dne 20.9.1991. Takšna nepravilnost glede vročitve sklepa z dne 9.9.1991 pa ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, saj je bila tožeča stranka navzoča na dveh nadaljnjih narokih za glavno obravnavo, na katera pa je bila pravilno vabljena (vabilo je bilo vročeno pooblaščencu tožeče stranke) pa na teh narokih ni nikoli trdila, da ni prejela ugovora dolžnika zoper sklep o izvršbi.

Izpodbijana sodba tudi nima pomanjkljivosti, ki jih v pritožbi zatrjuje tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je postopalo pravilno, ko je s sodbo odločilo le o tistem delu zahtevka, zoper katerega je bil vložen ugovor (4. odst. 451. člena ZPP v zvezi s 2. odst. 55.a člena ZIP ter v zvezi z 2. odst. 450. člena ZPP). O delu zahtevka, zoper katerega ni bilo ugovora, niti ni smelo odločati. Res je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zmotno zaključilo, da tožbeni zahtevek glede teka zamudnih obresti ni bil določno postavljen, vendar pa je odločitev sodišča glede plačila obresti od glavnice 58.375,00 din vseeno pravilna. Tožeča stranka je v izvršilnem predlogu zahtevala, da ji tožena stranka plača zakonite zamudne obresti od dneva izdaje sklepa - torej od dneva izdaje sklepa o izvršbi, to pa je od dne 19.8.1991 dalje. Ker pa je na ta dan bila glavnica v znesku 58.375,00 din plačana, je zahtevek za plačilo zamudnih obresti sodišče utemeljeno zavrnilo. Sodišče prve stopnje materialnega prava ni napačno uporabilo, ker ni uporabilo določbe 318. člena ZOR, ko je odločalo o tem, kdaj je bila glavnica plačana.

Te določbe sodišču tudi ni bilo potrebno uporabiti, saj vtoževana terjatev ni prenehala s plačilom, pač pa zaradi pobotanja,pri katerem pa določbe 318. člena ZOR ni mogoče uporabiti. Sodišče druge stopnje tudi ugotavlja, da ni bistveno, ali je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožba oz. izvršilni predlog vložen dne 2.7.1991. Tudi če bi bila vložena dne 1.7.1991, kot to v pritožbi zatrjuje tožeča stranka, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj je na ta dan terjatev v sporni višini že ugasnila zaradi opravljene multilateralne kompenzacije (glej prilogo B 1).

Pravilna je tudi stroškovna odločitev glede na doseženi uspeh v pravdi.

Ker tako pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker sodišče druge stopnje tudi ni našlo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo, izpodbijano sodbo potrdilo (368. čl. ZPP).

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo ni navedla ničesar takega, kar ne bi bila navedla že do konca glavne obravnave. Sodišče druge stopnje je zato odločilo, da mora nositi stroške pritožbenega postopka sama (1. odst. 166. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

27.02.2017

Podobni dokumenti:

• VSK Sklep II Ip 130/2021
• VSL sklep Cpg 580/93
• VSL sodba in sklep I Cpg 619/99