VSL sodba Cpg 212/93

Jedro

Ker tožena stranka torej ni izkazala, da je o "napaki" pravočasno in pravilno obvestila tožečo stranko, ni mogoče govoriti o tem, da ji gredo pravice iz 1. odst. 488. čl. ZOR (tožena stranka namreč ni uveljavljala škode iz 2. odst. 488. čl. ZOR niti nadaljnje škode iz 3. odst. 488. čl. ZOR).

Izrek

1. Pritožba (tožene stranke) se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba prve stopnje.

2. Tožeča stranka sama trpi stroške svojega odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdani sklep o izvršbi v celoti vzdržalo v veljavi v 1. in 3. točki izreka, istočasno pa je toženi stranki naložilo povrnitev 5.230,00 SIT pravdnih stroškov tožeče stranke (v 8 dneh).

Zoper navedeno sodbo se je smiselno zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, v posledici pa tudi zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava pritožila tožena stranka. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe. Pri tem je sicer zahtevala povrnitev pritožbenih stroškov, vendar jih ni opredeljeno navedla.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je potrditev izpodbijane sodbe, pri čemer je priglasila pritožbene stroške, to je stroške za odgovor na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka je z naročilnico (ki pa je ni v spisu) naročila program izračuna obresti. Ko je bil program izdelan, ga je tožena stranka prevzela, izstavljeni račun (A 1) pa je zavrnila z utemeljitvijo, da program ne ustreza (B 2).

Pri izdelavi programa za izračun obresti ni šlo za naročilo (mandat) po 749. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, saj nosilec posla ni bil mandant. Zaradi tega tudi ni nosil nevarnosti izgube in dosežkov posla. Pri znesku 4.900,00 SIT tako ni šlo za nagrado, ampak za plačilo posla. Pa tudi kavza ni bila zaupne narave, saj mandatar ni ravnal v mandantovem interesu.

Pri izdelavi programa za izračun obresti tudi ni šlo za pogodbo o delu (podjem) po 600. čl. ZOR, ko bi bilo mišljeno predvsem prevzemnikovo delo in ko bi izvajalec posla bil nosilec koristi in neugodnosti posla. Za podjemniško pogodbo gre namreč, če se mora izdelek opraviti po naročnikovih navodilih ali prilagoditi naročnikovim razmeram. Za podjemniško pogodbo gre torej, kadar delo ni standardno in gre za individualizirano negenerično storitev (glej 601.čl. ZOR).

Pri izdelavi programa za izračun obresti je šlo za prodajno pogodbo.

Naročilo za izdelavo spornega programa za izračun obresti je bilo namreč dano dne 5.11.1990. Takrat (od 7.10.1989 do 7.10.1991) pa je bil v veljavi Zakon o obrestni meri zamudnih obresti (Ur.l. SFRJ št. 57/89), ki je v 1. odstavku svojega 1. člena opredeljeval višino zamudnih obresti z višino eskontne mere, ki jo je določala Narodna banka Jugoslavije, povečani za 20 %, v 2. odstavku svojega 1. člena pa je določal,da se zamudne obresti obračunavajo mesečno po konformni metodi. Navedeno višino zamudnih obresti in metodologijo za njihov izračun sta uporabljala tako SDK kot tudi sodišče, torej je pri tem šlo za standardni izdelek, ki je predmet prodajne pogodbe.

S tem v zvezi pa tožena stranka ni (podrobneje) izkazala, kakšen program za izračun obresti je naročila, niti v čem je izdelani program bil neustrezen. Iz dopisa tožene stranke z dne 22.12.1990 (B 1) sicer izhaja, da naj bi bil program neustrezen zaradi ogromne (desetkratne) razlike v končnem znesku izračuna obresti, iz dopisa tožene stranke z dne 13.12.1990 (B 3) pa izhaja, da naj bi se izračun obresti po programu tožeče stranke bistveno razlikoval od izračuna obresti SDK. Vendar tožena stranka v smislu 219. čl. Zakona o pravdnem postopku v tem pogledu ni predložila nobenih dokazov. Teh dokazov ni predlagala niti v pritožbi, čeprav bi pri tem sicer lahko šlo za nedovoljene nove dokaze (primerjaj 1. odst. 496. a čl. ZPP).

Tožena stranka torej ni izkazala obstoja stvarnih napak iz 3. točke 479. čl. ZOR, niti ni izkazala, da je svoje pripombe zaradi morebitnih očitnih napak v skladu z 2. odst. 481. čl. ZOR (ob opravljeni 15 minutni predstavitvi programa) takoj sporočila tožeči stranki oziroma ni izkazala, da je morebitne skrite napake nemudoma reklamirala (v skladu s 1. odst. 482. čl. ZOR). Tudi ni izkazala, da je tožečo stranko o napaki obvestila v skladu s 1. odst. 484. čl. ZOR. Ker tožena stranka torej ni izkazala, da je o "napaki" pravočasno in pravilno obvestila tožečo stranko, tudi ni mogoče govoriti o tem, da ji gredo pravice iz 1. odst. 488. čl. ZOR (tožena stranka namreč ni uveljavljala škode iz 2. odst. 488. čl. ZOR niti nadaljnje škode iz 3. odst. 488. čl. ZOR).

Glede na navedeno je prvostopno sodišče na podlagi pravila o dokaznem bremenu pravilno odločilo v škodo tožene stranke, ki se je sklicevala na nedokazane trditve in ki je zato tudi nosila dokazno breme za njihovo resničnost. Zato je drugostopno sodišče na podlagi 368. čl. ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Tožeča stranka je vtoževala 4.900,00 dinarjev, prvostopno sodišče pa je s sodbo razsodilo o zahtevku na plačilo 4.900,00 enot nedoločene valute (glej uvod izpodbijane sodbe). Vendar gre pri tem očitno za 4.900,00 SIT, saj je tožba bila vložena pred dnem 8.10.1991 (in sicer dne 26.2.1991), obe pravdni stranki pa sta domači osebi s sedežem na območju Republike Slovenije. Zato se na podlagi 8. čl. Zakona o uporabi denarne enote Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 17/91-I) šteje, da je tožbeni zahtevek izražen v tolarjih in je samo o takšnem zahtevku sodišče prve stopnje tudi lahko odločalo (glej 1. odst. 2. čl. ZPP). Očitno je pri tem šlo za pisno pomoto, ki naj jo torej prvostopno sodišče s posebnim sklepom popravi (glej 1. in 2. odst. 342. čl. ZPP).

Izrek o pravdnih stroških tožene stranke po 1. odst. 166. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP je odpadel, ker jih tožena stranka ni opredeljeno priglasila (glej 2. odst. 164. čl. ZPP).

Sodišče prve stopnje je v 2. odstavku obrazložitve izpodbijane sodbe na 2. strani zapisalo, da vloge tožeče stranke z dne 28.8.1991 ni v spisu. Vendar temu ni tako. Ta vloga je v spisu, in sicer je zavedena pod red. št. 4. To vlogo je tožeča stranka vložila na naroku z dne 8.10.1992, vendar jo je nato na naslednjem naroku (z dne 5.11.1992) umaknila. Če tožeča stranka te vloge ne bi umaknila, bi navedbe v odgovoru na pritožbo (red. št. 8) pomenile le ponovitev navedb iz vloge z dne 8.10.1992. Ker tako tožeča stranka v pritožbenem odgovoru ne bi povedala ničesar novega, bi bil odgovor nepotreben in se stroški za ta odgovor ne bi priznali. Ker pa je tožeča stranka (kot povedano) vlogo z dne 8.10.1992 umaknila, pomenijo navedbe v odgovoru na pritožbo nedovoljene pritožbene novote (gre za navedbe o tem, da je tožena stranka naročila EGA-MONITOR in Program-obresti ter da je tožeča stranka toženi stranki ob izročitvi programskega paketa izročila tudi priročnik za uporabo tega paketa, ki je obsegal izračun obresti po konformni metodi in izračun obresti po linearni metodi, da pa očitno tožena stranka kupljenega programa ni znala uporabljati).

Če pritožene novote niso dovoljene pritožniku (glej 1. odst. 496. a čl. ZPP), tudi ne morejo biti dovoljene nasprotni strani (v odgovoru na pritožbo), saj le-ta ni izkazala (tega niti ni zatrjevala), da novih dejstev ni mogla navesti do konca glavne obravnave dne 5.11.1992. Drugostopno sodišče je zato na podlagi navedenega stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo štelo kot nepotrebne. Tako je (na podlagi 1. odst. 166. čl. ZPP) odločilo, da jih tožeča stranka trpi sama (glej 155. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je v odločbi navedene zvezne predpise na podlagi 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiške predpise.

Datum zadnje spremembe:

27.02.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba Cpg 298/93
• VSK sodba Cpg 269/2015
• VSC sodba Cp 286/2003