VSL sodba Cpg 204/93

Jedro

Vprašanje višine obrestne mere je sicer vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, vendar pa navedba o tem, da niso bile dogovorjene pogodbene obresti in da zato veljajo le zakonite zamudne obresti, pomeni izpodbijanje dejanskega stanja, v zvezi s katerim so pritožbene novote dovoljene le pod pogoji iz 1. odst. 496.a člena ZPP.

Izrek

1. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba prve stopnje.

2. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo izdani sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi za 19.622,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.3.1992 do plačila in za 3.361,00 SIT izvršilnih stroškov, dočim je istega razveljavilo za zakonite zamudne obresti od 19.622,00 SIT za dne 23.3.1992 ter je v tem delu tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

Zoper ugodilni del navedene sodbe se je pritožila tožena stranka, in sicer smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, v posledici pa tudi zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da dejanska višina zakonitih zamudnih obresti znaša le 2.206,40 SIT. Predlagala je, da drugostopno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v napadenem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne v novo sojenje prvostopnemu sodišču. Pri tem je priglasila pritožbene stroške.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Navedla, da obveznost tožene stranke dejansko znaša le 2.206,40 SIT. Pri tem ni priglasila pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je vtoževala pet obračunov obresti v skupnem znesku 19.622,00 SIT (A 1 do A 5). Pri tem je obresti vtoževala od 16.10.1991 (A 5) do 11.2.1992 (A 1). V tem obdobju pa je veljal Zakon o obrestni meri zamudnih obresti (Ur.l. SFRJ št. 57/89), ki je v prvem odstavku svojega 1. člena višino zamudnih obresti opredelil z višino eskontne mere, ki jo je mesečno določala Narodna banka Jugoslavije, povečano za 20 %. Ker pa je v tem času prišlo do osamosvojitve Republike Slovenije in so pristojnosti Narodne banke Jugoslavije prešle na Banko Slovenije, je višina zamudnih obresti bila opredeljena z višino eskontne stopnje Banke Slovenije, povečano za 20 %. S 1. točko Sklepa o splošni eskontni meri Banke Slovenije je eskontna mera bila določena v višini 25 %, kar je pomenilo, da je takrat veljavna obrestna mera zamudnih obresti znašala 30 %. Tako je iz obračunov obresti, ki jih je tožeča stranka priložila k tožbi, bilo razvidno, da pri uporabljenih obrestnih merah ne gre za zakonite zamudne obresti. To je bilo očitno, vendar tožena stranka ni podala nobenega ugovora v tej smeri (njen ugovor z dne 9.4.1992 je bil namreč zgolj pavšalne narave).

Ker je tožeča stranka na račun (A 6, A 9, A 10, A 13 in A 16) uveljavljala zamudne obresti v višini, kot so veljale za kratkoročne kredite LB - GB, v dobavnicah (A 8, A 11, A 14 in A l7) pa zamudne obresti po splošni obrestni meri LB - GB Ljubljana, je očitno, da je tožeča stranka pri obračunu vtoževanih obresti uporabila obrestno mero LB - GB, torej je uveljavljala pogodbene obresti. Vendar tožena stranka v tej smeri ni uveljavljala svojih ugovorov nenastale pravice. Ker tako ni bilo sporno, ali so pogodbene obresti bile dogovorjene ali ne, sodišče prve stopnje v tej smeri ni izvajalo dokazovanja. Ker so predmet dokazovanja le trditve o dejstvih, tožena stranka pa ni zatrjevala, da pogodbene obresti niso bile dogovorjene, v tej smeri dokazovanje niti ni bilo potrebno. Dokazujejo se namreč le sporna pravotvorna dejstva ali dejstva, ki pomenijo prenehanje pravice. Nespornih dejstev pa ni treba dokazovati.

Tako zatrjevanje tožene stranke v pritožbi, da je dejanska višina zamudnih obresti znašala le 2.206,40 SIT, ker da niso bile dogovorjene pogodbene obresti, in da je zato bilo pač upoštevati zakonite zamudne obresti, pomeni nedovoljeno pritožbeno novoto po 1. odst. 496.a člena Zakona o pravdnem postopku. Tožena stranka namreč ni izkazala za verjetno (tega niti ni zatrjevala), da tega dejstva (da pogodbene obresti niso bile dogovorjene) ni mogla navesti do konca glavne obravnave na prvi stopnji (to je do dne 22.10.1992).

Zato drugostopno sodišče ob reševanju pritožbe te navedbe pač ni upoštevalo. Prav tako ni upoštevalo obračuna obresti (B 2), ki ga je tožena stranka priložila k pritožbi, saj gre pri tem (čeprav gre pri vprašanju višine obrestne mere sicer za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava) za nedovoljen nov dokaz (glej 1. odst. 496.a člena ZPP). Če bi tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji postavila trditev, da višina zamudnih obresti ni bila dogovorjena, bi prvostopno sodišče lahko preverilo, ali so uporabljene obresti bile višje od zakonitih zamudnih obresti.

Tako pa se pokaže, da je sodišče prve stopnje ob tistem dejanskem in pravnem stanju, kot je bilo ugotovljeno na koncu glavne obravnave dne 22.10.1992 (na ta narok tožena stranka sicer ni pristopila), materialno pravo pravilno uporabilo. Zato je drugostopno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem (ugodilnem) delu potrdilo sodbo prve stopnje (glej 368. člen ZPP).

Sodišče druge stopnje namreč ob preizkusu prvostopne odločbe tudi ni zasledilo nobene take postopkovne kršitve, na katero mora sicer paziti po uradni dolžnosti (glej 2. odst. 365. člena v zvezi z 2. odst. 354. člena ZPP).

Če pa tožeča stranka vseeno meni, da dejanska višina obveznosti tožene stranke znaša le 2.206,40 SIT, pač ne bo vztrajala pri izvršbi za razliko 17.415,60 (19.622,00 - 2.206,40) SIT.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je drugostopno sodišče na podlagi 1. odst. 166. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP odločilo, da tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Pritožbeno sodišče je v odločbi navedene zvezne predpise na podlagi 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiške predpise.

Datum zadnje spremembe:

27.02.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 13/94
• VSL sodba Cpg 593/93
• Sklep II Ips 685/2007