<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba Cpg 194/93

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:1993:CPG.194.93
Evidenčna številka:VSL00121
Datum odločbe:15.07.1993
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:stečajna masa - cesija - vrnitev premoženjske koristi - zamudne obresti - začetek teka zamudnih obresti - povrnitev stroškov postopka - prijava stroškov postopka

Jedro

V primeru vračanja premoženjske koristi v stečajno maso tečejo zamudne obresti od dne, ko je novi upnik prejel plačilo po odstopljeni terjatvi in ne od dne, ko je bila sklenjena pogodba o cesiji.

Stranka, ki ni zahtevala povrnitve pravdnih stroškov do konca glavne obravnave, ne more teh zahtevati v novem postopku, ki začne teči po razveljavitvi sodbe, izdane po koncu te glavne obravnave - tem manj, če je bila sodba razveljavljena na pritožbo nasprotne stranke.

Izrek

Pritožba zoper sodbo se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi v izpodbijanem delu.

Pritožbi zoper odločitev o stroških pravdnega postopka se delno ugodi in se sklep o stroških v 2. točki 2. odstavka razveljavi in vrne v novo odločanje; v ostalem delu, to je v 1. odstavku 2. točke izreka pa se sklep potrdi in pritožba zavrne kot neutemeljena.

O stroških postopka s pritožbo bo odločeno v končni odločbi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zakonitih zamudnih obresti od zneska 470.079,50 SIT za čas od 11.5.1990 do 23.5.1990 in toženi stranki naložilo plašilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 73.780,40 SIT. V preostalem delu (1. odstavek 2. točke izreka) je tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 128.576,00 SIT.

Zoper sodbo in posebej zoper odločitev o pravdnih stroških se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog po 3. točki 1. odstavka 353. člena ZPP. Navaja, da sodišče ni prav odločilo o zamudnih obrestih, ki tečejo od sklenitve cesije dalje, ne pa od dne, ko je tožeča stranka prejela plačilo dolga. Meni, da sodišče ni prav uporabilo določil 214. člena ZOR in da zlasti ni upoštevalo specialne narave določil stečajnega zakona, ki nalagajo vrnitev vse premoženjske koristi. V tem primeru je terjatev, ki je bila odstopljena zapadla v plačilo z dnem sklenjene pogodbe o cesiji, torej gredo obresti od 11.5.1990 dalje.

Glede odločitve o stroških je sodišče prezrlo, da je bilo o glavnem zahtevku že pravnomočno odločeno s prvo sodbo in je po delni razveljavitvi tekel postopek le za manjši del - glede obresti. Zato tožeča stranka ni mogla priglasiti stroškov še za nazaj, glede na to, da jih ob koncu prve glavne obravnave ni priglasila.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba zoper sodbo ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da predstavlja sporna pogodba o cesiji odstop terjatve v izterjavo in ne morda namesto izpolnitve. Te ugotovitve pritožba ne izpodbija. Če dolžnik odstopi svojemu upniku svojo terjatev samo v izterjavo, ugasne ali se zmanjša njegova obveznost šele tedaj, ko upnik izterja odstopljeno terjatev (2. odstavek 444. člena ZOR). Sledi, da v obravnavanem primeru ni nobene podlage za stališče, ki ga uveljavlja pritožba. Stranka, ki je terjatev odstopila, je ostala zavezana za izpolnitev svoje terjatve, vse dokler se njegov upnik - sedanji dolžnik ne bi poplačal z izterjavo odstopljene terjatve. Zato ne drži in iz 1. člena pogodbe o cesiji (A2) tudi ne izhaja, da bi bila terjatev zapadla s sklenitvijo pogodbe o cesiji. Terjatev je do odstopnika lahko zapadla že pred sklenitvijo pogodbe o cesiji, novi upnik pa je s tem dnem dobil šele pravico, da terjatev izterja. Težko pa si je predstavljati situacijo, da bi mu izterjava že isti dan tudi uspela. Pri tem v cesiji sploh ni določil glede obresti.

Tožena stranka - stečajna masa torej lahko zahteva le vrnitev premoženjske koristi. S tem se sicer strinja, le glede obsega ne. Ker pa ni tudi dokazala, da bi tožeča stranka prejela kaj več, kot mora po sodbi vrniti, s pritožbo ni mogla uspeti. Očitno bo treba manjkajoči del uveljavljati pri dolžniku odstopljene terjatve.

Pritožbeni razlog ne obstoji. Sodišče druge stopnje tudi pri uradnem preizkusu sodbe po določilu 2. odstavka 365. člena ZPP ugotavlja, da sodba ne temelji na kateri od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP. Neutemeljeno pritožbo je zavrnilo na podlagi določila 368. člena ZPP in izpodbijani del sodbe potrdilo.

Pritožba zoper sklep o stroških je delno utemeljena.

Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev, da ji mora tožeča stranka plačati 128.576,00 SIT pravdnih stroškov, ker naj bi to bilo premalo. Pri tem pa ne pove, katerih stroškov naj ne bi dobila priznanih oziroma ali morda delež teh ni prav odmerjen. Lahko bi šlo tudi za situacijo, da o nekaterih sodišče pomotoma še ni odločilo (primerjaj 339. člen ZPP). Pritožba bi torej morala imeti več razlogov, da bi bila možna podrobnejša obravnava odločitve o teh stroških.

Pač pa pritožba utemeljeno opozarja, da odločitev o stroških, ki jih mora tožena stranka plačati tožeči stranki ni pravilna. Na prvo pritožbo tožene stranke je bil razveljavljen sklep o stroških, ker je sodišče odločilo, da nosita vsaka stranka svoje stroške postopka. Pri tem je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka do konca glavne obravnave stroškov ni zahtevala. To sodišče je sklep o stroških razveljavilo in naložilo sodišču prve stopnje, naj ponovno odloči le o stroških tožene stranke. Tožeča stranka je v nadaljevanju postopka, to je v času po razveljavitvi dela sodbe in odločitve o stroških postopka prijavila vse stroške postopka od vložitve tožbe dalje. Sodišče prve stopnje pa je tako zahtevo dovolilo in obravnavalo, čeprav je bila tožeča stranka prekludirana glede zahteve za povrnitev stroškov nastalih do konca glavne obravnave dne 23.3.1992. Tako namreč določa 3. odstavek 164. člena ZPP. Pravdnih stroškov, nastalih do konca prve glavne obravnave ni mogla več priglasiti v postopku, ki je tekel le še za del obresti in to zaradi pritožbe tožene stranke. Izpodbijana odločitev o stroških predstavlja torej primer, ko je na prvi stopnji odločeno v škodo stranke, ki se je pritožila (primerjaj 374. člen ZPP). Zaradi utemeljene pritožbe tožene stranke je dobila tožeča stranka možnost priglasiti stroške, ki jih ni uspela zahtevati do konca prve glavne obravnave.

Sodišče druge stopnje pa ni moglo spremeniti odločitve o stroških, ker ocenjuje, da je tožeča stranka vendarle upravičena do stroškov, nastalih v pritožbenem in nadaljnjem pravdnem postopku, ki je tekel po razveljavitvi dela sodbe. Tožeča stranka je namreč uspela ne le s pritožbo, pač pa tudi s stališčem glede obresti, ki ga je v pritožbi zavzela. Postopek po razveljavitvi pa je tekel le zaradi vprašanja obresti.


Zveza:

ZOR člen 444, 444/2. ZPP (1977) člen 164, 164/3, 374.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
27.02.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDAzNDc2