VSL sodba Cpg 936/93

Jedro

Statusne spremembe na strani dolžnika, ki so nastale po sklenitvi obravnavanih pogodb, nimajo proti upniku (tretjemu) nobenega pravnega učinka. Podjetja, ki so nastala z razdelitvijo pravnega prednika, so solidarno odgovorna za obveznosti podjetja, ki se je razdelilo (in s tem prenehalo), in sicer za njegovo celotno obveznost. Zato pa ima dolžnik, ki je izpolnil obveznost, pravico zahtevati od vsakega sodolžnika, da mu povrne del obveznosti, ki pada nanj.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se sodba prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

- plačilni nalog Temeljnega sodišča v Kranju, enote v Kranju z dne 12.12.1988, opr. št. I Plg 1557/88-2 ostane v veljavi za 3.543,80 (783,60 + 2.760,20) din, s tem da mora tožena stranka v 8 dneh od tega zneska tožeči stranki plačati zamudne obresti od 27.10.1988 do plačila;

- citirani plačilni nalog se zaradi umika tožbe v preostalem delu (za 1.976,60 din) razveljavi, s tem da se umik tožbe za zamudne obresti od tega zneska od 27.10.1988 dalje vzame na znanje;

- tožena stranka mora v 8 dneh tožeči stranki povrniti 3.982,00 SIT pravdnih stroškov.

2. Tožena stranka mora v 8 dneh tožeči stranki povrniti 3.000,00 SIT pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo:

- izdani plačilni nalog ostane v veljavi za 783,60 din z zakonitimi (zamudnimi) obrestmi od 27.10.1988 do plačila;

- v preostalem delu se plačilni nalog razveljavi, tožbeni zahtevek pa zavrne;

- vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

Zoper zavrnilni del navedene sodbe (smiselno tudi zoper odločitev o pravdnih stroških) se je pritožila tožeča stranka, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da drugostopno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tudi v zavrnilnem delu ugodi tožbenemu zahtevku. Pri tem je priglasila pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pogodba o dobavi in odjemu električne energije št. 50-37 (A4) se je nanašala na obrat A., pogodba št. 50-34 (A5) pa na obrat B. (oba navedena obrata sta bila v sestavi tožene stranke). Po ustreznih statusnih spremembah pa je sedaj prvi obrat organiziran v okviru družbenega podjetja tožene stranke, drugi obrat pa v okviru drugega družbenega podjetja. Očitno je do nastanka navedenih družbenih podjetij prišlo z razdelitvijo. V primeru razdelitve podjetja pa so novo nastala podjetja solidarno odgovorna za obveznosti podjetja, ki se je razdelilo (in s tem prenehalo), in sicer za njegovo celotno obveznost.

Tako določa (kot to pravilno v pritožbi ugotavlja tožeča stranka) 2. odst. 187.a člena Zakona o podjetjih (Uradni list SFRJ št. 46/90 in 61/90), enako pa je določal tudi 14. člen Zakona o podjetjih (Ur. l. SFRJ št. 77/88 in 40/89). Tako se pokaže, da je prvostopno sodišče v tem pogledu v izpodbijani sodbi nepravilno uporabilo materialno pravo.

Statusne spremembe na strani dolžnika, ki so nastale po sklenitvi navedenih pogodb, namreč nimajo proti upniku nobenega pravnega učinka (glej VGSH, Pž 1226/82, 6.7.1982 - Sud. praksa, 10/82, stran 45).

Torej tožena stranka odgovarja za celotno obveznost pravne prednice, in sicer za njen neumaknjeni del. "Interna" razdelitev obveznosti ne sme vplivati na pravice tretjih oseb (v konkretnem primeru upnika - tožeče stranke). Zato pa bo dolžnik, ki je izpolnil obveznost, imel pravico zahtevati od vsakega sodolžnika, da mu povrne del obveznosti, ki pada nanj (glej VSBiH, Pž 386/83, 18.10.1983 - PiP, 1-2/85, stran 85).

Glede na navedeno je drugostopno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo, nakar je na podlagi 4. točke 373. člena Zakona o pravdnem postopku izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izdani plačilni nalog vzdržalo v veljavi tudi za zavrnjenih 2.760,20 din - tožeči stranki pa je istočasno priznalo zamudne obresti od 27.10.1988 do plačila. V dinarjih zato, ker drugostopno sodišče v zvezi s pritožbo preizkuša tisto (dejansko in) pravno stanje, kot ga je prvostopno sodišče ugotovilo na koncu glavne obravnave (v konkretnem primeru z dne 7.10.1991). Takrat pa še nista veljala Zakon o denarni enoti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 17/91-I) in Zakon o uporabi denarne enote Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 17/91-I), ki sta oba začela veljati naslednji dan, to je dne 8.10.1991. Zamudne obresti (od neplačanih obresti, ki tvorijo glavnico) je drugostopno sodišče tožeči stranki priznalo posebej - zunaj okvira plačilnega naloga, saj se le-ta ni glasil nanje. Čeprav jih je tožeča stranka uveljavljala naknadno, pa ji vseeno gredo od vložitve tožbe (z dne 27.10.1988 - glej 2. odst. 113. člen ZPP in 2. odst. 279. člena Zakona o obligacijskih razmerjih).Pri prisojenih zamudnih obrestih gre za čas od 27.10.1988 do 8.12.1988 za obresti po odloku ZIS o obrestni meri zamudnih obresti, za čas od 9.12.1988 do 6.10.1989 za R + 8 % obresti, za čas od 7.10.1989 do 7.10.1991 za obresti v višini eskontne mere Narodne banke Jugoslavije, povečane za 20 %, za čas od 8.10.1991 do 27.3.1992 za zamudne obresti v višini eskontne mere Banke Slovenije, povečane za 20 % in za čas od 28.3.1992 do plačila za obresti po Zakonu o obrestni meri zamudnih obresti (Ur. l. RS št. 14/92 in 13/93). Torej gre tudi za obresti v smislu nekdanjega 2. odst. 277. člena ZOR (Ur. l. SFRJ št. 29/78, 39/85) in zveznega Zakona o obrestni meri zamudnih obresti (Ur. l. SFRJ št. 57/89).

Ker je drugostopno sodišče v zavrnilnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku, je izdani plačilni nalog razveljavilo zgolj za umaknjeni del, in sicer za glavnico, dočim je umik tožbe za zamudne obresti vzelo posebej na znanje (plačilni nalog se namreč kot povedano ni glasil tudi na obresti). Ker v tem pogledu ne gre za meritorno odločitev sodišča, tožbenega zahtevka ni bilo potrebno zavrniti.

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločbo nižjega sodišča, je na podlagi 2. odst. 166. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka.

Tako je ponovno odmerilo stroške postopka na prvi stopnji. Tožeči stranki je na podlagi tarifne številke 2/1 taksne tarife Zakona o sodnih taksah v zvezi s pojasnilom je priznalo 3.982,00 (4.000,00 - 18,00) SIT stroškov sodnih taks za sodbo (prve stopnje). Stroškov plačilnega naloga pa pritožbeno sodišče ni ponovno odmerjalo, saj prvostopno sodišče o njih v izpodbijani in preizkušani sodbi niti ni odločilo.

Pritožbeno sodišče je istočasno odmerilo tudi stroške postopka na drugi stopnji. Tako je tožeči stranki na podlagi tarifne številke 3/1 taksne tarife ZST in 1. odst. 2. člena ZPP priznalo 3.000,00 SIT priglašenih stroškov sodnih taks za pritožbo.

Ker je pritožbeno sodišče ponovno odmerilo stroške na prvi in na drugi stopnji, je pri njihovi odmeri pač upoštevalo tisto vrednost "taksne" točke, ki je veljala dne 13.7.1993. Pritožbeno sodišče je v predmetni odločbi navedene zvezne predpise na podlagi 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiške predpise.

Datum zadnje spremembe:

27.02.2017

Podobni dokumenti:

• VSM sodba Cpg 170/94
• Sodba III Ips 3/95
• VSL sodba II Cp 578/2016