VSL sodba Cpg 411/93

Jedro

Če je (tuji) pravni osebi priznan položaj avtorja, ima tudi pravna oseba poleg materialne še moralno avtorsko pravico, ki je predvsem v tem, da jo priznajo in navedejo kot avtorja. O višini odškodnine zaradi izgubljenega dobička lahko sodišče odloči po prostem preudarku, če bi bilo njeno ugotavljanje zvezano z nesorazmernimi težavami, ker je tožeča stranka, pri kateri je treba izvesti dokaze, v tujini in zelo oddaljena od sedeža sodišča, škodni dogodek pa je časovno zelo odmaknjen. Tožbeni zahtevek na objavo sodbe "v tisku vseh držav, s katerimi tožena stranka vzdržuje zračne linije" je neopredeljen, zato je bila tožba v tem delu utemeljeno zavržena, ko ga tožeča stranka na poziv sodišča ni določno opredelila. Objavo sodbe lahko avtor zahteva tako zaradi kršitve materialne kot tudi moralne avtorske pravice, o njegovi utemeljenosti pa sodišče odloči upoštevaje konkretne okoliščine primera, med njimi zlasti ali je nastala taka škoda, ki jo je na ta način možno restituirati oziroma s tem doseči satisfakcijo, časovno odmaknjenost kršitve in druge. Pisna izjava dolžnika avtorju, da njegovega avtorskega dela ne uporablja več, pripravljen pa mu je plačati odškodnino, predstavlja pripoznavo dolga, ki ima za posledico pretrganje zastaranja terjatve, čeprav v njej ni navedena višina odškodnine.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki odškodnino zaradi kršitve avtorske pravice v višini 6.600,00 USD z zamudnimi obrestmi. Višji odškodninski zahtevek in zahtevek na objavo sodbe v tisku ZDA in Republike Slovenije je zavrnilo. Tožbo z zahtevkom na objavo sodbe v tisku vseh držav, s katerimi tožena stranka vzdržuje zračne linije, je zavrglo. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

Zoper sodbo sta se obe pravdni stranki pravočasno pritožili, vsaka v delu, v katerem v sporu ni uspela.

Tožeča stranka s telegramsko neobrazloženo pritožbo izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. ZPP.

Tudi tožena stranka uveljavlja vse tri pritožbene razloge. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je priznala, da je kršila toženkino avtorsko pravico, saj je to že v odgovoru na tožbo zanikala. Varnostne kartice, ki jih je uporabljala, namreč niso bile povsem enake karticam, katerih avtor je tožeča stranka. Morebitna izjava, dana izvensodno, sodišča ne veže in bi bilo o tem dejanskem vprašanju potrebno izvesti dokaze. Tožena stranka meni, da dopis, za katerega je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da pomeni pripoznavo dolga in s tem pretrganje zastaranja terjatve, nima take narave. Predvsem ni dovolj zanesljivo ugotovljeno, da je bil tožeči stranki poslan 1987. leta, ne pa kasneje. Tudi po vsebini izjava ni taka, da bi lahko imela za posledico pretrganje zastaranja. Poleg tega dopisa ni podpisala oseba, ki bi bila pooblaščena veljavno priznati dolg. Višina škode je ostala povsem nedokazana, saj tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza, da ima pri prodaji varnostnih kartonov dobiček v višini 50% prodajne cene, ni dokazala cene kartonov in niti kalkulacije stroškov njihove izdelave. Izrecno se tožena stranka pritožuje tudi zoper odločbo o pravdnih stroških in trdi, da ob 17% uspehu tožeče stranke z denarnim zahtevkom in popolnem neuspehu z zahtevkom za objavo sodbe ne more biti utemeljena odločitev, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške. Predlaga spremembo ali razveljavitev sodbe v delu, v katerem jo izpodbija.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila avtorska pravica tožeče stranke kršena. Ni sporno, da je tožena stranka uporabljala varnostne kartone, ki so bili skoraj povsem enaki varnostnim kartonom, na katerih je imela tožeča stranka avtorsko pravico. Velika podobnost je opazna že na prvi pogled in zato o tem, da je tožena stranka pri izdelavi svojih kartic za podlago uporabila kartice tožeče stranke, ne more biti nobenega dvoma. Za poseg v avtorsko pravico v takem primeru ni potrebna popolna enakost avtorskega dela, ampak zadošča ugotovitev, da je bilo avtorsko zaščiteno delo v celoti podlaga za varnostne kartone, ki jih je naročila in nato uporabljala tožena stranka (primerjaj 2. odst. 27. čl. in 31. čl. ZAP). Izvensodno priznanje kršitve avtorske pravice je tako samo dodaten dokaz, da je do kršitve res prišlo. Tudi dejstvo, da je sporne kartice natisnila tiskarna A. po naročilu tožene stranke, je sodišče prve stopnje po oceni izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, in to že v svoji prvi (na pritožbo tožeče stranke razveljavljeni) sodbi, na katero se v novi sodbi sklicuje.

Pri vprašanju pretrganja zastaranja terjatve je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je do pretrganja prišlo zaradi dolžnikove pripoznave dolga po 1. odst. 387. čl. ZOR. Pri tem je logično sklepalo, da je bil dopis z dne 15.3. brez navedbe letnice sestavljen leta 1987, saj gre za odgovor na dopis pooblaščenca tožeče stranke z dne 21.11.1986. Po vsebini tak dopis pomeni pripoznavo dolga, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Trditev, da podpisnica izjave ni bila pooblaščena za toženo stranko veljavno priznati dolga, v postopku na prvi stopnji ni bila podana. Gre torej za novo dejstvo, zatrjevano šele v pritožbi, pri čemer pa tožena stranka ni niti poskusila izkazati za verjetno, da tega dejstva ni mogla navesti do konca glavne obravnave. Zato ga pritožbeno sodišče po določbi 1. odst. 496.a čl. ZPP ni moglo upoštevati.

Za ugotovitev obstoja in višine izgubljenega dobička, zaradi katerega tožeča stranka zahteva denarno odškodnino, je sodišče prve stopnje uporabilo vse dokaze, ki sta jih predložili pravdni stranki ter jih logično in dovolj natančno ocenilo, o tem pa v sodbi navedlo razumljive in jasne razloge. Natančnejše ugotavljanje višine odškodnine bi bilo glede na potek časa od nastanka škode do danes in oddaljenost tožeče stranke od sedeža sodišča mogoče samo z nesorazmernimi težavami, zato je imelo sodišče prve stopnje podlago za odločitev o višini škode celo po prostem preudarku (primerjaj 223. čl. ZPP).

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o tožbenem zahtevku na objavo sodbe. V delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala objavo v tisku vseh držav, s katerimi tožena stranka vzdržuje zračne linije, je tožbeni zahtevek vsekakor nedoločen. Ker ga tožeča stranka na poziv sodišča ni določila, je odločitev o zavrženju tožbe v tem delu pravilna (glej 4. odst. 109. čl. ZPP). V ostalem delu pa ima sodišče prve stopnje prav, da tožeča stranka ni zatrjevala, da ji je nastala taka materialna škoda, ki bi jo bilo mogoče nadomestiti z objavo sodbe in torej zahtevek na objavo kot odškodnino za materialno škodo že iz tega razloga ni utemeljen. Moralna avtorska pravica pa je v prvi vrsti pravica avtorja, da ga priznajo in navedejo kot ustvaritelja dela (28. čl. ZAP). To pravico je treba priznati tudi pravni osebi, če ji je priznan položaj avtorja. Zato zahtevka za objavo sodbe ni mogoče zavrniti samo iz razloga, da pravni osebi ne gredo moralne avtorske pravice. Glede na časovno oddaljenost kršitve avtorske pravice in upoštevaje samo splošne trditve tožeče stranke o obstoju moralne škode pa je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za objavo sodbe kot satisfakcijo za kršitev moralne avtorske pravice materialnopravno vseeno pravilna (primerjaj 98. čl. ZAP).

Tudi o pravdnih stroških je prvostopno sodišče pravilno odločilo. Res je, da je tožeča stranka v sporu zmagala z manjšim delom svojega zahtevka. Glede na priglašene in tudi za pravdo potrebne stroške (tožeča stranka je zahtevala povrnitev stroškov v obsežnem stroškovniku svojega pooblaščenca - odvetnika, tožena pa le povrnitev takse za odgovor na tožbo) pa je odločitev, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške, toženi stranki prej v korist kot v škodo.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, zato je na podlagi določbe 368. čl. ZPP pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo.

Po določbi 1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 166. čl. ZPP je sodišče druge stopnje odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka s pritožbo, ker z njo ni uspela.

Datum zadnje spremembe:

27.02.2017

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba III Ips 65/2015
• VSL sklep II Cp 11/94
• VSL sodba I Cpg 893/2010