VSL sodba Cpg 1631/92

Jedro

Javni pravobranilec tako kot stranka ne more uveljavljati ničnosti pogodbe, če je ta sklenjena v nasprotju s 3. odstavkom 8. člena ZPN. Zakon mu namreč takšne pravice ne daje. Prav tako ne more tudi uveljavljati ničnost pogodbe po 66. členu ZOR-a.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev ničnosti pogodbe o prenosu poslovnih prostorov ter v zvezi s tem vrnitev navedene nepremičnine v družbeno lastnino v uporabo in razpolaganje prvotožene stranke. Prav tako je zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je le-ta uveljavljala razveljavitev iste pogodbe, tožeči stranki pa je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov obeh toženih strank.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. tč. 1. odst. 353. člena ZPP. Prvostopno sodišče ni konkretno obrazložilo kakšno pravno naravo ima izpodbijana pogodba.

Nepravilno je stališče prvostopne sodbe, da ima ta pogodba pravno naravo kapitalske naložbe, ne pa prometa z nepremičninami. Tožeča stranka je v pravdi zastopala stališče, da je izpodbijano pogodbo šteti za promet z nepremičninami, podrejeno pa, da gre za pravni posel, ki prikriva nepravilno vrednotenje v drugo toženo stranko vloženega kapitala v primerjavi z vrednostjo delnic po sklenitvi medsebojne sporne pogodbe. V pritožbi obširno obrazlaga nepravilnost tega posla. Obenem tudi opozarja, da sporna poslovna stavba v zemljiški knjigi še ni vpisana.

Pritožba ni utemeljena.

Javni pravobranilec kot institucija ni oseba. Je samostojni organ družbeno politične skupnosti, ki je po zakonu pooblaščen za zastopanje družbeno političnih skupnosti, njenih organov, organizacij in skladov, ki so pravne osebe, ter krajevnih skupnosti pred sodišči in drugimi organi glede njihovih premoženjskih pravic in koristi.

Pravice in dolžnosti izven omenjenega upravičenja zastopanja lahko izvršuje javni pravobranilec samo takrat, kadar to zakon izrecno določa (1. odstavek 2. člena Zakona o javnem pravobranilstvu - Ur. l. SRS in RS št. 19/76... 5/91). Glede na funkcijo in položaj javnega pravobranilca kot ju določa zakon, javni pravobranilec načeloma ne more biti pravdna stranka (1. odstavek 77. člena ZPP), razen če tako določa poseben predpis (2. odstavek 77. čl. ZPP).

V Zakonu o prometu z nepremičninami (Ur. l. SRS št. 19/76 - v nadaljevanju: ZPN) je takšen poseben predpis le 2. odstavek 10. člena. Javni pravobranilec bi lahko tako kot stranka izpodbijal le pogodbo, s katero je družbena pravna oseba prenesla nepremičnino na občana, društvo, ali drugo civilno pravno osebo oz. jo je pridobila za ceno, ki je manjša oz. večja od njene prometne vrednosti, izpodbijati pa bi jo moral najkasneje v treh mesecih od prejema pogodbe in zapisnika o cenitvi nepremičnine. Javni pravobranilec tako kot stranka ne more uveljavljati ničnosti pogodbe, če je ta sklenjena v nasprotju s 3. odstavkom 8. člena ZPN. Zakon mu namreč takšne pravice ne daje. Prav tako ne more tudi uveljavljati ničnost pogodbe po 66. členu ZOR-a. Po 1. odst. 109. člena ZOR-a se lahko na ničnost sklicuje le oseba, ki je za to zainteresirana. Kot je obrazloženo že zgoraj pa javni pravobranilec ni taka oseba. Kot samostojna pravdna stranka je upravičen samo izpodbijati pogodbo in to le po situaciji iz 10. čl. ZPN, ni pa upravičen uveljavljati ničnost pogodbe po 8.čl. ZPN, v posledici tega pa se tudi ni upravičen sklicevati se na ničnost.

Tožeča stranka tako pri uveljavitvi glavnega zahtevka ni aktivno legitimirana, zato je že iz tega razloga prvostopno sodišče tožbeni zahtevek pod tč. 1 pravilno zavrnilo.

Tožeča stranka bi lahko uveljavljala podrejeni zahtevek - razveljavitev pogodbe le v primeru, če bi bila podana situacija, ki jo omenja zakonsko določilo 2. odstavka 10. člena ZPN. Prvotožena stranka kot družbeno pravna oseba nepremičnino ni prenesla na občana, društvo ali drugo civilno pravno osebo, ampak na banko, torej na subjekt iz 1. člena takrat veljavnega zakona o bankah in drugih finančnih organizacijah (Ur. l. SFRJ št. 10/89 - 18/90). Poleg tega bi morala tožeča stranka tudi dokazati, da je bila nepremičnina prenesena za manjšo oz. večjo ceno kot je bila njena prometna vrednost. Tega pa tožeča stranka v postopku ni dokazala, niti kaj takega iz priloženih dokaznih listin ne izhaja. Glede na to je prvostopno sodišče pravilno zavrnilo tudi eventualni tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se je nanašal na razveljavitev pogodbe.

Pritožbeni razlogi niso podani. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti je po 368. čl. ZPP pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 166. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP. Ker je tožeča stranka s pritožbo propadla, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

27.02.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 4159/2010
• VSL sklep II Cp 354/94
• Sodba VI Ips 7/95-9