VSL sodba Cpg 13/93

Jedro

Ni mogoče šteti, da je stranka oz. njen pooblaščenec ravnal malomarno, ko ni izkoristil prvega izmed petnajstih dni za pritožbo - za naslednje dni pa je z uradnim potrdilom o nezmožnosti za delo izkazan opravičljiv razlog. Po določilu 138 ZPP je opravljena vročitev tistega dne, ko je vročena strankinemu pooblaščencu. Tudi, če bi sodišče poslalo sodbo neposredno stranki, teče pritožbeni rok od dneva vročitve pooblaščencu.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče ugotovilo, da sta cesiji, ki sta jih sklenili pravdni stranki dne 30.6.1990 za znesek 406.823,40 SIT in za znesek 3.166,866,00 SIT brez pravnega učinka proti stečajni masi, tožena stranka pa mora oba zneska z zamudnimi obrestmi vred vrniti v stečajno maso. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 353. členu ZPP. Pod 1. točko pritožbe obrazlaga, da ni podan subjektivni element izpodbojnosti na njeni strani. Tožena stranka v času sklenitve obeh pogodb o odstopu terjatev dne 30.6.1990 ni vedela in tudi ni mogla vedeti za neugodno ekonomsko finančno situacijo prednika tožeče stranke. Nasprotno, dajala je vtis solidne in finančno stabilne banke. Pod 2. točko pritožbe obrazlaga, da cesija ni neobičajna oblika plačila in da je pritožnica s sklenitvijo teh pogodb pravzaprav razbremenila prednika tožeče stranke, saj je prevzela na sebe izterjavo terjatve napram cessusu. Pod 3. točko pritožbe se tožena stranka ne strinja s stališčem izpodbijane sodbe, da gre pri obeh cesijah za odstop terjatev namesto plačila, ne pa za odstop terjatev v izterjavo po 2. odstavku 444. člena ZOR. Zato bi bila po mnenju pritožnika pravilna uporaba določb o mandatu (770. člena ZOR). Pravni prednik tožeče stranke je tako s pogodbo o odstopu terjatve dal hkrati toženi stranki mandat, da izterja odstopljeno terjatev od cessusa in se s tako izterjano terjatvijo poplača. Mandat je bil torej dan v korist mandatarja in ne samo mandanta. Zato glede na določilo 770. člena ZOR ni podana nobena pravna osnova za izpodbojnost cesijskih pogodb. Pod točko 4 pa tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog pomanjkanja aktivne legitimacije na strani tožeče stranke. Po 1. odstavku 112. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. SFRJ št. 84/89, v nadaljevanju ZPPSL) lahko tožbo za izpodbijanje pravnih dejanj vložijo le upniki stečajnega dolžnika in stečajni upravitelj. V nasprotju z navedenim določilom je v konkretnem primeru vložil tožbo sam stečajni dolžnik, ki te pravice po sedanjem zakonu nima. Zato je napačna obrazložitev izpodbijane sodbe, da je navedeno tožbo pravilno vložil stečajni upravitelj kot organ stečajnega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Prav noben pritožbeni razlog, ki jih uveljavlja tožena stranka ni podan. Pritožbeno sodišče nasprotno ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, uporabilo pravilno materialno pravo, ni pa tudi podana nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Ad 1) Pritožbeno sodišče se strinja z oceno izpodbijane sodbe, da je tožeča stranka dokazala obstoj subjektivne predpostavke iz 1. točke 3. odstavka 112. člena ZPPSL. Kot pravilno ugotavlja izpodbijana sodba, je morala biti tožena stranka informirana o obvestilu SDK z dne 14.5.1990 o negativnem saldu na žiro računu prednika tožeče stranke, prisotna pa je bila tudi na zboru tožeče stranke 31.5.1990, na katerem je bila tudi predvidena kot možna banka prevzemnica. Vsekakor, kot pravilno nadalje ugotavlja izpodbijana sodba, bremeni toženo stranko tudi splošna informiranost iz javnih občil, ki so že od 7.5.1990 dalje obveščala o slabem ekonomsko-finančnem stanju tožeče stranke kot največjega upnika, ki je bil takrat že nelikviden. Vsa navedena dejstva, ki jih tožena stranka s pritožbo uspešno ne izpodbija, vodijo v zaključek, da je tožena stranka vedela oziroma bi morala vedeti za neugodno ekonomsko finančno stanje pravnega prednika tožeče stranke. Zato navedeni ugovor tožene stranke v pritožbi ni na mestu.

Ad 2) Navedbe tožene stranke v pritožbi, da pogodbe o odstopu terjatev niso neobičajna oblika ali način plačila, niso relevantne.

Podlaga za odločitev sodišča prve stopnje je bila dejanska ugotovitev - obstoj subjektivne predpostavke iz 1. točke 3. odstavka 112. člena ZPPSL, ne pa domneva iz 1. točke 113. člena ZPPSL. V tem primeru dokazovanje niti ne bi bilo potrebno. V obravnavanem primeru pa je tožeča stranka prevzela nase breme dokazovanja, obstoja subjektivne predpostavke iz 1. točke 3. odstavka 112. člena ZPPSL, prvostopno sodišče pa je na podlagi izvedenih dokazov ta obstoj tudi ugotovilo (obrazložitev pod Ad 1). Tako ugovora tožene stranke, da ne obstoji predpostavka iz 1. točke 113. člena ZPPSL, ni bilo mogoče upoštevati.

Ad 3) Pravno zmotno je tudi stališče tožene stranke v pritožbi, da je institut cesije za izterjavo istoveten inštitutu mandata in da je potrebno uporabiti 770. člen ZOR. Pravdni stranki sta sklenili v obeh primerih cesijsko pogodbo in ne mandatne. Institut cesije pa ni istoveten institutu mandata tudi, če gre za cesijo za izterjavo. Tudi v tem primeru preide cedirana terjatev na cesionarja in jo ta izterjuje v svojem imenu in za svoj račun (opravlja svoj posel), medtem ko bi, če bi šlo za mandat za izterjavo terjatve, ostala terjatev mandantova in bi jo mandatar vedno izterjeval za mandantov račun (opravljal bi tuj posel), vendar lahko v svojem imenu ali pa v imenu mandanta. Zato je obrazložitev izpodbijane sodbe v tem delu (2. odstavek stran 5) pravilna, pri čemer je prvostopno sodišče v celoti pravilno uporabilo materialno pravo.

Ad 4) Neutemeljen je tudi ugovor tožene stranke glede pomanjkanja aktivne legitimacije na strani tožeče stranke. Čeprav določa 1. odstavek 112. člena ZPPSL, da ima stečajni upravitelj v imenu stečajnega dolžnika pravico izpodbijati pravna dejanja, ki jih je dolžnik storil v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka, tožena stranka ne more uspeti z ugovorom, da je za vložitev izpodbojne tožbe aktivno legitimiran le stečajni upravitelj, ne pa tožeča stranka. Z dnem začetka stečajnega postopka so vse pravice poslovodnega organa, zastopnika in organov upravljanja stečajnega dolžnika prešle na stečajnega upravitelja (92. člen ZPPSL). On je tisti, ki vodi posle in zastopa stečajnega dolžnika (2. odstavek 60. člena ZPPSL). Zato v postopku izpodbijanja pravnih dejanj v stečaju ne nastopa kot samostojen procesni subjekt, ampak kot zastopnik stečajnega dolžnika. To sledi tako iz samega 1. odstavka 112. člena ZPPSL, po katerem izpodbija pravna dejanja v imenu dolžnika (ne v svojem imenu), zlasti pa iz 2. odstavka 116. člena ZPPSL, iz katerega očitno izhaja, da je v izpodbojni pravdi takrat, kadar ne nastopa kot tožnik kateri od upnikov, tožnik stečajni dolžnik in ne stečajni upravitelj. Takšna razlaga je tudi edino logična glede na to, da se na podlagi uspelega izpodbijanja poveča dolžnikovo premoženje, namenjeno za poplačilo upnikov, ki se je z dnem začetka stečajnega postopka preoblikovalo v stečajno maso (95. člen ZPPSL), ne pa kakšno drugo premoženje.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in po 368. členu ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 166. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

23.02.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 66/99
• VSL sodba in sklep I Cpg 1191/99
• VSK sodba in sklep I Cp 188/2004