VSL sodba V Cpg 543/2016

Jedro

Tarifni del Skupnega sporazuma o višini nadomestil za uporabo varovanih del ne velja za dejavnost diskotek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 41624/2015 z dne 10. 4. 2015 vzdržalo v veljavi v 1. odstavku izreka za znesek glavnice 764,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih tam navedenih zneskov in v 3. odstavku izreka za 89,90 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne 421,24 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podredno temu je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhajajo naslednja, za pritožbeno odločanje relevantna dejstva:

- tožeča stranka (kolektivna organizacija za upravljanje pravic glasbenih izvajalcev in proizvajalcev fonogramov) in tožena stranka (imetnica lokala „KŠ“) sta sklenili Pogodbo o javni priobčitvi fonogramov št. 25910 z dne 11. 5. 2012 (v nadaljevanju Pogodba);

- tožena stranka je fonograme predvajala, nadomestil, določenih s Pogodbo, pa ni plačala kljub temu, da ji je tožeča stranka v skladu s Pogodbo izdajala račune.

6. Pravdni stranki sta sklenili Pogodbo, ki je pogodba obveznostnega prava (15. člen OZ). V 2. členu Pogodbe sta določili višino mesečnega nadomestila za javno priobčevanje fonogramov. V istem členu sta določili še, da če se tarifa za tarifni razred, določen v tej pogodbi, spremeni, se nadomestilo uskladi z novo tarifo.

7. Vendar pa tožena stranka zmotno meni, da bi kot to novo tarifo bilo treba uporabiti tarifni del Skupnega sporazuma o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (Uradni list RS, št. 107/2006; v nadaljevanju SS 2006). Njeno stališče je zmotno iz vsaj dveh razlogov.

8. Prvič zato, ker je SS 2006 začel veljati 18. 10. 2006. Zato sploh ne gre za kasnejšo spremembo tarife v pomenu iz 2. člena Pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama.

9. Drugič pa zato, ker SS 2006 sploh ne velja za dejavnost diskotek. Pri sklepanju SS 2006 sta na strani uporabnikov sodelovali Obrtna zbornica Slovenije in Združenje za turizem Gospodarske zbornice Slovenije (v nadaljevanju: ZTG GZS). Osebna veljavnost SS je opredeljena v prvem odstavku 5. člena, ki določa, da SS velja za vse uporabnike, ki so člani OZS ali/in ZTG GZS, ravno tako pa velja za vse druge uporabnike, ki priobčujejo javnosti varovana dela Zavoda IPF v okviru svoje, s tem sporazumom določene obrtne in/ali obrti podobne dejavnosti ali s tem sporazumom določene gostinske dejavnosti (prvi odstavek 5. člena splošnega dela SS 2006). V tretjem odstavku istega člena je nadalje določeno, da ZTG GZS zastopa gospodarske oziroma pridobitne dejavnosti, skladno z Zakonom o Gospodarski zbornici Slovenije in Zakonom o gospodarskih zbornicah, v okviru tega sporazuma pa zastopa dejavnost gostinstva, vendar ne dejavnost diskotek. Iz navedenega izhaja, da ZTG GZS pri sklepanju SS ni bila nosilec pooblastila za zastopanje uporabnikov, ki se ukvarjajo z dejavnostjo diskotek oziroma točenja pijač in napitkov v diskotekah. Posledično SS za tovrstne uporabnike ni mogel ustvariti pravnih učinkov.

10. Prav tako pa je zmotno pritožbeno stališče tožene stranke, češ da bi bilo treba uporabiti Splošne pogoje in splošno tarifo za javno priobčitev fonogramov in sekundarno radiodifuzno oddajanje fonogramov (Uradni list RS, št. 123/03). Tudi ti Splošni pogoji niso bili sprejeti po začetku veljavnosti Pogodbe z dne 11. 5. 2012, da bi na višino nadomestila iz 2. člena te Pogodbe lahko veljavno učinkovali.

11. Ker se je tožena stranka na podlagi Pogodbe zavezala mesečno plačevati znesek nadomestila za uporabo fonogramov, tega pa ni storila, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo povsem utemeljeno. Njegova odločitev torej temelji na Pogodbi in prvemu odstavku 239. člena OZ, v skladu s katerim je upnik upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi. V skladu s 3. členom OZ lahko udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. Zaveza tožene stranke k plačevanju višjega nadomestila za uporabo fonogramov, kot pa sedaj sama meni, da pripada tožeči stranki, navedenemu določilu v ničemer ne nasprotuje. Zato Pogodba tudi ni nična v skladu s prvim odstavkom 86. člena OZ.

12. Za uvrstitev uporabnika fonogramov v tarifni razred in odmero nadomestila za uporabo fonogramov ni odločilno, kako so ti razvrščeni po standardni klasifikaciji dejavnosti (SKD) v AJPES. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje razlagi sodišča prve stopnje, ki je lokal tožene stranke okvalificiralo kot diskoteko na podlagi ugotovitve, da se v njem predvaja glasba za ples, torej zaradi zabave, in da ne gre le za predvajanje glasbe v ozadju, kar je sicer značilno za ostale gostinske lokale. Pritožbene navedbe v smeri, da „klub“ ni „diskoteka“ pa so tako nerazumljive, da nanje ni mogoče podrobneje odgovoriti.

13. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in tudi niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP). Pri presoji se je pritožbeno sodišče osredotočilo le na pritožbene navedbe, ki so po njegovi oceni odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožeča stranka sama nosi stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, ker ta ni doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

23.02.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba V Cpg 1015/2014
• VSL sodba V Cpg 280/2015
• VSL sklep R 401/2013