VSL sklep PRp 249/2016

Jedro

Zakon ne določa, kdaj se postopek o prekršku začne po uradni dolžnosti, vendar mora biti dejanje prekrškovnega organa tako individualizirano, da se nanaša na konkretnega kršitelja in konkretno dejanje, neposredno usmerjeno v pregon storilca zaradi prekrška; pri čemer je potrebno upoštevati, ali in kdaj je bil postopek o prekršku začet zoper lastnika motornega vozila.

Izrek

Izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kočevju je z izpodbijano sodbo ob reševanju storilčeve zahteve za sodno varstvo spremenilo plačilni nalog po uradni dolžnosti tako, da je postopek o prekršku zoper storilca zaradi prekrška po 3. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) ustavilo na podlagi 10. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1). Odločilo je še, da stroški postopka iz 1. do 7. točke prvega odstavka 143. člena ZP-1 ter potrebni izdatki storilca bremenijo proračun prekrškovnega organa.

2. Proti sodbi vlaga prekrškovni organ pravočasno pritožbo zaradi nepravilne uporabe procesnega prava. Navaja, da je postopek o prekršku začel s tem, ko je 19. 11. 2015 pravni osebi A. d.o.o. poslal poizvedbo o uporabniku vozila. Za pregon storilca je bilo potrebno ugotoviti identiteto storilca, kar je storil s poizvedbo pri leasingodajalcu ter nato še pri podjetju K. d.o.o. Dikcija sodišča, da mora biti kršitelj s prekrškom seznanjen v roku 30 dni, je napačna in v praksi nevzdržna. Vrinjena poved „in storilec s kršitvijo ni bil seznanjen“ se nanaša na klasifikacijo, na kakšen način je bil prekršek ugotovljen (kršitelj ni bil ustavljen), in ne na dikcijo, da prekrška ni mogoče začeti po 30 dneh. Začetek postopka namreč konstituira kot dejanje, ki je merjeno na pregon storilca. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Storilec v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Višje sodišče ob pregledu izpodbijane sodbe v zvezi s pritožbenimi navedbami in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1 ugotavlja, da izrek izpodbijane sodbe nasprotuje razlogom navedenim v obrazložitvi sodbe in da so razlogi izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih nerazumljivi, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.

5. Sodišče prve stopnje v izreku sodbe navaja, da se ob reševanju storilčeve zahteve za sodno varstvo plačilni nalog spremeni po uradni dolžnosti, medtem ko v točki 8 obrazložitve navaja, da je na podlagi sedmega odstavka 65. člena ZP-1 ugodilo storilčevi zahtevi za sodno varstvo in spremenilo odločitev prekrškovnega organa. Glede na navedeno je izrek izpodbijane sodbe (ki edini postane pravnomočen) v nasprotju z razlogi, ki so navedeni v obrazložitvi sodbe, glede odločitve, ali je sodišče plačilni nalog prekrškovnega organa spremenilo in postopek o prekršku zoper storilca ustavilo po uradni dolžnosti glede na 62.a člen ZP-1 (kar izhaja iz izreka) ali pa je ugodilo storilčevi zahtevi za sodno varstvo in je odločilo na podlagi sedmega odstavka 65. člena ZP-1 po dopolnitvi postopka (kar je navedlo v točki 8 obrazložitve).

6. Poleg tega prvostopenjsko sodišče v točki 6 obrazložitve navaja, da so bili dne 19. 11. 2015 podatki obdelani v aplikaciji prekrškovni organ, napravljena je bila poizvedba na MNZ o lastništvu vozila in začet postopek, saj se je ugotovilo, da je lastnik pravna oseba A. d.o.o., kateri je bila istega dne poslana poizvedba o uporabniku vozila. V 7. točki obrazložitve pa navaja, da je pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa izdala znanemu storilcu dne 4. 3. 2016 plačilni nalog, ki je bil tako o storitvi prekrška seznanjen 8. 3. 2016, to je štiri mesece po storjenem prekršku; ter je prekrškovni organ ravnal v nasprotju z določbo prvega odstavka 42. člena ZP-1, saj za postopek ni bila izpolnjena procesna predpostavka. Glede na navedeno so tako razlogi prvostopenjskega sodišča glede odločilne okoliščine, kdaj je bil začet postopek o prekršku in s tem izpolnjena procesna predpostavka (19. 11. 2016, ko je prekrškovni organ lastniku vozila poslal poizvedbe o uporabniku vozila ali pa 4. 3. 2016, ko je bil storilcu izdan plačilni nalog oziroma 8. 3. 2016, ko je prejel plačilni nalog), nerazumljivi in sami s seboj v nasprotju, zato je tudi iz tega razloga podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.

7. Višje sodišče je zato ob ugotovljeni absolutni bistveni kršitvi določb postopka o prekršku razveljavilo izpodbijani sklep po uradni dolžnosti na podlagi petega odstavka 163. člena ZP-1 in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

8. Prvostopenjsko sodišče naj ob novem odločanju o zahtevi za sodno varstvo odpravi ugotovljeno absolutno bistveno kršitev določb postopka o prekršku ter upošteva stališče Vrhovnega sodišča RS (ki na podlagi prvega odstavka 109. člena Zakona o sodiščih skrbi za enotno sodno prakso) v sodbi IV Ips 42/2015 z dne 15. 12. 2015, da zakon ne določa, kdaj se postopek o prekršku začne po uradni dolžnosti, vendar mora biti dejanje prekrškovnega organa tako individualizirano, da se nanaša na konkretnega kršitelja in konkretno dejanje, neposredno usmerjeno v pregon storilca zaradi prekrška; pri čemer je potrebno upoštevati, kdaj je bil postopek o prekršku začet zoper lastnika motornega vozila.

9. Višje sodišče še dodaja, da je določba prvega odstavka 42. člena ZP-1 procesna predpostavka za začetek postopka (hitri ali redni sodni postopek), ki omejuje začetek postopka o prekršku na 30 dni. V primeru, ko prekrškovni organ postopka o prekršku ne začne v roku 30 dni, nastane tako zapora za začetek postopka o prekršku in mora sodišče že ob prejemu zahteve za sodno varstvo (oziroma obdolžilnega predloga) po uradni dolžnosti preizkusiti, ali je bila v konkretnem primeru ta procesna predpostavka izpolnjena. Ko procesna predpostavka ni izpolnjena, sodišče prve stopnje postopek o prekršku ustavi na podlagi 10. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1, ne da bi se spuščalo v presojo (ne)utemeljenosti zahteve za sodno varstvo (in tudi ne ponovi ali dopolni dokazni postopek na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZP-1), kot v obravnavanem primeru.

Datum zadnje spremembe:

26.01.2017

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba IV Ips 42/2015
• VSRS Sodba IV Ips 87/2014
• VSC Sklep PRp 8/2022