VSL sodba PRp 56/2016

Jedro

Čeprav vozilo ni last obdolženca, so podani razlogi splošne varnosti glede na obdolženčevo številno predkaznovanost za najhujše prekrške in glede na sočasno storitev še drugega hujšega prekrška, kar vse kaže, da gre za voznika, ki ne spoštuje cestnoprometnih predpisov in na katerega samo izrečene globe niso imele zadostnega vpliva. Razlogi splošne varnosti ter varovanje življenja in zdravja ljudi (drugih udeležencev v cestnem prometu) pa prevladujejo nad dejstvom, da se posega v lastninsko pravico druge osebe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec mora plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso v znesku 150,00 EUR (sto petdeset eurov).

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega, da je storil prekršek po osmem odstavku 50. člena Zakona o voznikih (ZVoz), za kar mu je izreklo globo 500,00 EUR in stransko sankcijo odvzem predmeta – osebnega avtomobila znamke Renault ... reg. št. ..., št. šasije ..., ki se po pravnomočnosti sodbe uniči. Globo je obdolžencu dovolilo plačati v petih mesečnih obrokih po 100,00 EUR, naložilo pa mu je še plačilo stroškov postopka (sodne takse 100,00 EUR, stroškov prevoza v znesku 62,40 EUR ter drugih stroškov nastalih v zvezi z zasegom, hrambo in uničenjem, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom).

2. Proti sodbi se pritožuje obdolženec glede izrečene stranske sankcije. Sodišče prosi, da se vozilo vrne lastniku O., ker on sicer zahteva, da mu povrne 650,00 EUR, kot je vredno vozilo. Plačati bo že itak moral stroške, zato bi plačilo 650,00 EUR še poslabšalo njegovo finančno stanje. Prekršek prizna, storil pa ga je v nujnem primeru, ko mu je kolega sporočil, da ga ne more peljati v službo. Zaradi bojazni, da ne bo prišel pravočasno v službo, je vozilo vzel in se odpeljal, medtem ko lastnik ni vedel, da je on brez vozniškega dovoljenja.

3. Ob pregledu spisovnega gradiva in preizkusu razlogov sodbe v zvezi s pritožbenimi navedbami višje sodišče ugotavlja, da je pritrditi razlogom sodbe v zvezi z dejanskim stanjem očitanega prekrška v objektivnem delu (ki mu tudi pritožnik pritrjuje, ko priznava prekršek), pa tudi v subjektivnem delu, v zvezi s katerim pritožnik uveljavlja, da je šlo za nujni primer. Nujni primer je upoštevan v kazensko prekrškovnem postopku samo v primeru, če gre za silobran ali skrajno silo, vendar tem kriterijem okoliščina, da se je obdolžencu mudilo v službo in ga kolega ni mogel peljati, ne ustreza. Pravilni so zato razlogi sodbe, da ne gre za opravičljiv razlog za storitev prekrška. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi materialno pravo, ko je obdolženca spoznalo za odgovornega za prekršek po osmem odstavku 50. člena ZVoz. Zanj mu je izreklo globo v predpisani višini (500,00 EUR) ter stransko sankcijo, ki je sicer fakultativno predpisana, vendar je navedlo prepričljive in razumne razloge za odvzem predmeta na podlagi drugega odstavka 25. člena ZP-1. S temi razlogi (strani 6 in 7 obrazložitve sodbe) se višje sodišče v celoti strinja, ne oporeka pa jim niti pritožnik. Tako sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da sicer vozilo ni last obdolženca, temveč O., vendar so podani razlogi splošne varnosti glede na obdolženčevo številno predkaznovanost za najhujše prekrške in glede na sočasno storitev še drugega hujšega prekrška (vožnje pod vplivom alkohola), kar vse kaže, da gre za voznika, ki ne spoštuje cestnoprometnih predpisov in na katerega samo izrečene globe niso imele zadostnega vpliva. V razlogih sodbe je sodišče prve stopnje tudi pravilno ocenilo okoliščino, da je obdolžencu vozilo dosegljivo, ker je v neposredni bližini obdolženca v odprti garaži, poleg tega sta z O. prijatelja, ki si pomagata, zato ni nobenega jamstva, da obdolženec vozila ne bo upravljal še naprej, če bo vrnjeno lastniku. Upoštevalo je tudi sorazmerje med obema vrednotama, ki ju zagotavlja Ustava, to je med posegom v lastninsko pravico druge osebe in med pravico do varne udeležbe v cestnem prometu drugih udeležencev ter utemeljeno ugotovilo, da razlogi splošne varnosti ter varovanje življenja in zdravja ljudi (drugih udeležencev v cestnem prometu) prevladujejo nad dejstvom, da se posega v lastninsko pravico druge osebe, pri čemer je upoštevalo tudi starost in vrednost osebnega avtomobila. V pritožbi uveljavljana okoliščina, da bo moral storilec plačati lastniku vrednost vozila (približno 650,00 EUR) je neupoštevna, kajti tudi drugi odstavek 25. člena ZP-1 daje lastniku motornega vozila pravico, da terja odškodnino od storilca prekrška. Okoliščina, da bo moral storilec lastniku vozila plačati vrednost vozila je tako pravno nepomembna, ker se zasledujejo predvsem razlogi varnosti cestnega prometa in ti so v obdolženčevem primeru zaradi zgoraj navedenih razlogov nedvomno podani. Višje sodišče zato ocenjuje, da je izrek stranske sankcije utemeljen, saj se strinja tako z razlogi sodbe za odvzem motornega vozila, kot tudi z razlogi za uničenje.

4. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo obdolženčevo pritožbo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

5. Na podlagi določil 147. člena ZP-1 je pritožbeno sodišče obdolžencu naložilo še plačilo sodne takse kot stroškov pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel. V skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) mu je sodno takso odmerilo na tak način, da je na podlagi tar. št. 8132 s faktorjem 1.5 pomnožilo znesek sodne takse na podlagi tar. št. 8111 (10 % globe) to je 50,00 EUR in na podlagi tar. št. 8114 (izrek stranske sankcije) 50,00 EUR. Sodno takso mora pritožnik plačati v 15 dneh po prejemu sodbe in poziva, sicer se bo znesek sodne takse prisilno izterjal.

Datum zadnje spremembe:

26.01.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba PRp 6/2016
• VSL sodba PRp 396/2016
• VSRS Sodba IV Ips 7/2018