VSL sodba PRp 363/2015

Jedro

Ker je obdolženec uveljavljal, da je pil alkoholne pijače po vožnji, mu je policist pravilno odredil strokovni pregled.

Dokazni predlog mora biti substanciran. Sodišče prve stopnje lahko zavrne dokazni predlog, če dajejo drugi zbrani dokazi dovolj podlage za odločitev o odgovornosti in izvedba predlaganih dokazov ne bi pripeljala do drugačne odločitve sodišča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec mora plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso v znesku 375,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kočevju je v izpodbijani sodbi obdolženca spoznalo za odgovornega za prekrške po desetem odstavku 45. člena Zakona o pravilih cestnega prometa - ZPrCP (točka 1 izreka), po sedmem odstavku 110. člena ZPrCP (točka 2) in po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP (točka 3). Za prvi prekršek je obdolžencu določilo globo 300,00 EUR in 3 kazenske točke za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije, za prekršek pod točko 2 globo 500,00 EUR in za prekršek pod točko 3 globo 1.200,00 EUR in 18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije, nato pa mu je po določilih o steku 27. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izreklo kot enotno sankcijo: globo 2.000,00 EUR in stransko sankcijo 21 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom kategorije B. Obdolžencu je naložilo še plačilo stroškov postopka iz 1. do 7. točke prvega odstavka 143. člena ZP-1, stroškov strokovnega pregleda v višini 136,38 EUR, stroškov sodne izvedenke v višini 459,88 EUR ter sodne takse v višini 250,00 EUR, kot tudi ostalih stroškov postopka iz prvega odstavka 143. člena ZP-1, če bodo priglašeni po izdaji sodbe.

2. Proti sodbi se pritožuje obdolženec po zagovornikih iz razloga bistvene kršitve določb postopka o prekršku in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej iz pritožbenih razlogov po 1. in 3. točki 154. člena ZP-1. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da postopek zoper obdolženca ustavi, podrejeno pa da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Glede prekrška pod točko I uveljavlja, da je obdolženec v zagovoru zanikal povzročitev prometne nesreče in da bi moralo sodišče prve stopnje kritično oceniti verodostojnost izpovedbe priče A. B. zaradi sporov med obdolženčevo družino in družino B. ter podvomiti v objektivno resničnost njegovega izpovedovanja. Glede prekrška pod II prav tako opozarja na nenaklonjenost priče A. B. do obdolženca, pri čemer je obdolženec v zagovoru povedal, da na ograji ni nobene škode in je B. rekel, da bo odšel oziroma da bo tukaj okrog ter da si želi, da bi se poklicalo policiste, kar je potrjeno tudi z zapisom v obdolžilnem predlogu (tretji odstavek druge strani). Glede prekrška pod točko III pa je obdolženec v zagovoru navedel, da pred vožnjo ni popil nobene alkoholne pijače, temveč je to storil šele po parkiranju, ko je pri B. B. popil 4 do 5 šnopsov in eno pivo oziroma 6 šnopsov in dve pivi, za potrditev navedenega pa je predlagal zaslišanje štirih prič (A. G., B. G., B. B. in C. C.). Dal je jasne in določne dokazne predloge, sodišče pa se je bilo, ker gre za bistvene navedbe, dolžno do njih (vsebinsko) opredeliti. Sodišče pa v obrazložitvi sodbe ni presodilo bistvenih pravno relevantnih navedb obdolženca, ki se nanašajo na razbremenitev odgovornosti za očitani prekršek. Ocena ni v skladu s standardom obrazloženosti sodbe, s tem pa je podana bistvena kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. Ker je sodišče prve stopnje prejudiciralo vsebino odgovora v škodo obdolženca in svoj zaključek izdelalo samovoljno in arbitrarno ter je procesno nepravilno odvzelo obdolžencu pravico do izvedbe dokazov glede pravno pomembnih dejstev, pa je podana tudi kršitev 22. člena Ustave RS do enakega varstva pravic v postopku. Sodišče ni sledilo zagovoru obdolženca, da je po parkiranju odšel do B. B. z obrazložitvijo, da bi se v takem primeru zagotovo ob vračanju domov srečal s policistoma in da ni bilo stopinj v snegu, vendar bi o njegovem odhodu do B. B. in nazaj po bližnjici čez vrt lahko potrdila žena A. G., ki pa je sodišče prve stopnje ni zaslišalo. V zvezi z zapisom pod opombami zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti obdolženec poudarja, da je policistoma povedal, katere alkoholne pijače je popil pri B. B., ni pa jim povedal količine. Kljub temu sta policista sestavila izjavo voznika in jo dala v podpis obdolžencu ne da bi vanjo zapisala vse, kar jima je povedal obdolženec niti ga pred podajo izjave nista poučila glede pravic, ki mu kot obdolžencu gredo. Tako določena pravno pomembna dejstva ostajajo samo na ravni verjetnosti, pri čemer v kazenskem in tudi prekrškovnem postopku pomeni, da se takšno dejstvo, ki ni z gotovostjo izkazano, šteje za neobstoječe. Tisto, ki pa je za obdolženca razbremenilno in verjetno izkazano, pa se šteje kot dokazano (princip načela in dubio pro reo).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po pregledu spisovnega gradiva in preizkusu razlogov sodbe v zvezi s pritožbenimi navedbami in po uradni dolžnosti (pregled na podlagi 159. člena Zakona o prekrških - ZP-1) višje sodišče ugotavlja, da v postopku proti obdolžencu ni prišlo do kršitev Ustave niti do bistvenih kršitev ali kršitev materialnega prava na škodo obdolženca, pritožba zagovornikov pa tudi ni utemeljena.

5. Na podlagi tretje alineje 29. člena Ustave RS mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotovljena med drugim tudi pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist. To pa še ne pomeni, da je sodišče dolžno izvesti vsak dokaz, ki ga predlaga obramba. Sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Glede na odločbo Ustavnega sodišča RS Up 34/93 in Up 13/94 z dne 8. 6. 1995 torej sodišče izvede le pravno relevantne dokaze, pri čemer mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti; v dvomu pa je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Tudi številne sodbe Vrhovnega sodišča RS (npr. sodbi IV Ips 86/2010 z dne 20. 4. 2010 in IV Ips 90/2008 z dne 28. 10. 2008) navajata, da mora biti dokazni predlog podan določno, pri čemer mora storilec navesti, kateri konkretni dokaz naj se izvede in utemeljiti, katero dejstvo se s tem dokazuje. Višje sodišče s pregledom spisovnega gradiva ugotavlja, da je obdolženec na zaslišanju 17. 3. 2015 (to dokazuje zapisnik o zaslišanju obdolženca na l. št. 15 do 16), podal dokazni predlog za zaslišanje štirih prič in sicer: A. G., B. G., B. B. in C. C. ter navedel njihove naslove ne da bi karkoli konkretno utemeljeval, zakaj predlaga njihovo zaslišanje, zato takrat njegov dokazni predlog ni predstavljal substanciranega dokaznega predloga, iz katerega bi bilo razvidno, katera (odločilna) dejstva s temi dokazi dokazuje. Na posebno vprašanje sodnice, zakaj predlaga zaslišanje teh prič pa je izjavil, da iz tega razloga, da bodo povedale, kaj je pil in tudi kdaj je pil, žena pa bo povedala, da je bil preizkus opravljen v dnevni sobi ter da so rekli, da bodo odštevali. Šele kasneje (ob pripombah na izvedensko mnenje poslanih priporočeno sodišču 16. 6. 2015) so zagovorniki dopolnili dokazni predlog v tem smislu, da so navedli, da bodo priče potrdile, da je obdolženec spil 6 žganj in 3 velika piva, temu pa je sledil še obdolženčev odgovor na dopolnitev izvedeniškega mnenja (poslan priporočeno 13. 7. 2015 na sodišče), da je policista pred pričami A. G. in B. G. opozoril, da je pred 5 minutami doma popil pivo le nekaj minut pred tem in da je pri B. pil žganje in pivo. Zaradi navedenega poteka dogodkov in izjav obdolženca v zvezi z izpovedbami prič višje sodišče ugotavlja, da bi torej priči A. G. in B. G. povedala, kaj je obdolženec izjavljal policistom, nista pa bili priči prisotni ob zatrjevanem obdolženčevem pitju alkoholnih pijač pri sosedih, zato so protispisne pritožbene navedbe, da bi A. G. in B. G. povedala, da obdolženec pred vožnjo ni popil nobene alkoholne pijače, temveč šele pri B. B., kjer je C. C. slavil 30-letnico. Poleg tega obdolženec tekom postopka ni predložil izjave nobene priče, ki bi vzbujala dvom, da bi priča res vedela kaj pravnorelevantnega povedati o dogodku in zaradi česar bi sodišče lahko zaključilo, da bi bilo zaslišanje priče pravnorelevantno; prav tako sedanji pritožbi niso priložene izjave nobene od štirih prič, na katere se pritožba sklicuje, zato pritožba pri pritožbenem sodišču ni uspela vzbuditi dvoma, da bi bilo zaslišanje navedenih štirih prič pravnorelevantno za zadevo. Nasprotno pa ni mogoče odreči razumnosti ugotovitvam sodišča, da že zbrani dokazi dajo dovolj podlage za odločitev o odgovornosti storilca in za zaključke, da so neresnične navedbe obdolženčevega zagovora, da je doma parkiral vozilo in nato odšel do B. B., kjer je pil žganje in pivo glede na prepričljivo izpovedbo A. B. da je obdolženec odšel v hišo in se od tam ni več vrnil ter skladni izpovedbi policistov M. M. in D. D., da sta šla po sledeh kolesnic obdolženčevega vozila, ki so vodile do hiše obdolženčeve mame, medtem ko se je po stopinjah v snegu videlo le, da je ta oseba odšla v hišo in to v isto, v kateri je bil potem dobljen obdolženec. Pritožba sicer navaja spore med družinama kot razlog za neverodostojno izpovedbo A. B., vendar v ničemer ne pojasni, zakaj pa bi o sledovih v snegu neverodostojno ali celo lažno pričala oba policista. V zvezi s tem pritožbeno sodišče opozarja, da gre za osebne zaznave policistov, o katerih sta izpovedala kot priči opozorjeni na posledico krive izpovedbe ter njuna izpovedba predstavlja dovoljen dokaz v postopku. Iz razlogov sodbe tudi izhaja, da je sodišče prve stopnje ocenilo vsak dokaz posebej in vse skupaj ter je šele tako utemeljeno zaključilo, da je obdolženec zapeljal pred hišo matere in iz nje ni več odhajal, zato ni mogel pri B. B. piti alkoholnih pijač, zaradi česar je utemeljeno zavrnilo s strani obdolženca oziroma zagovornika predlagane dokaze (zaslišanje štirih prič) kot nepotrebne. Ne gre za prejudiciranje sodišča, ki bi bilo nasprotno zakonu, kot to trdi obramba, temveč za pravico sodišča do proste presoje dokazov in do zavrnitve dokaznih predlogov v smislu sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki pa ne pomeni kršitve pravice do obrambe ali kršitve ustavnih določil. Iz ustavnega jamstva enakega varstva pravic (22. člen Ustave) izhaja zahteva, da so odločbe, s katerimi pristojni organi odločajo o posameznih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih, obrazložene, tem kriterijem pa sodba sodišča prve stopnje zadosti, ko (glede na izpovedbo prič A. B., M. M. in D. D. o sledovih v snegu in o dejstvu, da je bil obdolženec najden prav v tisti hiši, do katere so vodili sledovi in ne v hiši B. B.) zavrne dokazne predloge za zaslišanje poimensko predlaganih prič, ker drugi zbrani dokazi dajejo dovolj podlage za odločitev o odgovornosti storilca in izvedba (novih) dokazov ne bi pripeljala do drugačne odločitve sodišča (točka 4 razlogov sodbe).

6. Navedeno pomeni, da tudi ni podana v pritožbi zatrjevana absolutna bistvena kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker je sodišče podalo argumente za zavrnitev dokaznih predlogov, prav tako je ocenilo zagovor obdolženca sam po sebi in v povezavi z drugimi dokazi ter podalo razumno dokazno oceno, ki ji ni mogoče odreči prepričljivosti. Zgolj nestrinjanje z dokazno oceno sodišča pa ne pomeni, da sodba nima razlogov o neprepričljivosti zagovora obdolženca niti ne pomeni, da je bilo dejansko stanje zmotno ali nepopolno ugotovljeno.

7. Ker je sodišče na podlagi fotografij, skice ter izpovedbe policistov o najdenih sledovih (pri čemer pritožba verodostojnosti teh dokazov ne izpodbija) in na podlagi izpovedbe A. B., pravilno ugotovilo, da obdolženec svoje hitrosti vožnje ni prilagodil stanju cestišča in vremenskim razmeram (levi pregledni ovinek, 10 cm snega, sneženje), so pravilni zaključki sodišča, da je obdolženec storil prekršek po desetem odstavku 45. člena ZPrCP; pri čemer se za storitev tega prekrška niti ne zahteva posledica – trčenje, čeprav tudi pritožba priznava, da je iz dopisa Zavarovalnice Triglav z dne 16. 4. 2015 razvidno, da so bili na ograji sledovi poškodovanja – odrgnina stebričkov ograje.

8. Glede na zgoraj opisane nedvomne ugotovitve o trčenju v ograjo, ki jih izkazujejo skica, fotografije in izpoved prič ter odgovor zavarovalnice, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na prekršek pod točko 2, in v katerih pritožba oporeka ugotovitvam v zvezi s škodo na ograji. Pritožbene navedbe, da je obdolženec sosedu A. B. zatrjeval, da bo odšel in da bo tukaj okrog ter da je želel, da bi se poklicalo policiste, pa pomenijo le ponavljanje zagovora obdolženca, kar je A. B. zaslišan kot priča ovrgel in nobenih dokazil ni, da bi priča lažno pričala ob tem, ko je bila celo opozorjena na posledice krivega pričanja. Pritožba se sklicuje na navedbo obdolžilnega predloga, ki pa navaja, „voznik je na kraju in želi ogled policije“ vendar se to nanaša na klic A, B., in ne obdolženca. Če bi obdolženec želel ogled policije, pa bi nedvomno pričakal policiste ob njihovem prihodu zunaj hiše, vendar sta policista v postopku povedala, da ju je ob prihodu na kraj zunaj pričakal prijavitelj A. B., medtem ko sta obdolženca dobila v hiši, kjer jima je vrata odprla ženska in je obdolženec šele kasneje privolil, da sodeluje pri ugotavljanju prometne nesreče; priča D. D. pa je celo pojasnila, da je obdolženčeva žena na njuno vprašanje dejala, da mož spi. Tako pritožba pritožbenega sodišča ni uspela prepričati o obdolženčevi želji po razjasnitvi zadeve in želji za prihod policistov na kraj prometne nesreče. Zaradi navedenega ugotavlja, da sodišče prve stopnje obdolžencu utemeljeno očita kršitev tretjega odstavka 110. člena ZPrCP in s tem prekršek po sedmem odstavku 110. člena ZPrCP.

9. Glede prekrška pod III izreka pritožba uveljavlja, da sodišče ni sledilo zagovoru obdolženca, da je odšel do B. B. in tam pil alkoholne pijače, kar drži, vendar je sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 133. člena ZP-1 zagovor obdolženca presodilo še v povezavi z drugimi v postopku izvedenimi dokazi preden je zaključilo, da obdolženčevemu zagovoru ne gre verjeti; na podlagi 71. člena ZP-1 pa ima sodišče pravico do proste presoje dokazov. Za svojo odločitev je v točki 21 sodbe navedlo razloge, ki jim ne gre odreči razumnosti, zato se pritožbeno sodišče z njimi strinja. Utemeljeno je navedlo, da bi se obdolženec ob morebitnem vračanju srečal s policistoma in pa, da so sledovi v snegu vodili le do hiše obdolženčeve matere, zato ni sledilo navedbam obdolženca o kasnejšem pitju alkoholnih pijač pri B. B., pa tudi policista M. M. in D. D. sta skladno povedala, da je obdolženec uveljavljal, da je le doma spil eno pivo, zaradi česar sta mu (zaradi pitja po vožnji) odredila strokovni pregled. Pritožba sicer uveljavlja, da sta policista sestavila izjavo voznika in jo dala v podpis obdolžencu brez predhodne poučitve o pravicah, vendar se sodba na tako izjavo obdolženca ne opira, opira se le na zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, za katerega pa je tudi že Ustavno sodišče RS ugotovilo, da predstavlja glede na določbo 80. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka celo, če ni podpisan s strani preizkušanca, medtem ko je v obravnavanem primeru obdolženec zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti podpisal. Ker je zapisnik podpisal tudi policist, ki je zapisnik sestavljal, tako ni dvoma, da je glede na 80. člen ZUP tak zapisnik javna listina ter dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav. Glede na določbo drugega odstavka 80. člena ZUP je dovoljeno dokazovati nepravilnosti zapisnika, vendar bi to preizkušanec načeloma moral storiti do zaključka sestavljanja zapisnika razen, če mu ni bilo omogočeno dati pripombe oziroma jih je dal, pa jih policist v zapisnik ni ali jih ni hotel vnesti, takrat pa bi se lahko pritožil vodstvu policije nad postopkom policista ali pa z drugimi dokazi v postopku o prekršku dokazoval nepravilnosti zapisnika, vendar obdolženec česa takega ni uveljavljal niti neposredno po postopku niti tekom postopka pri sodišču prve stopnje, ki se konča z izdajo sodbe. Ker je obdolženec uveljavljal, da je pil alkoholno pijačo in sicer „da je popil eno pivo, nato pa se je ulegel na kavč“, kot sta povedala policista, so policisti skladno z določili 107. člena ZPrCP obdolžencu odredili strokovni pregled, katerega uvodni del predstavlja pregled pri zdravniku. Prav ta del, ki ga izpolni zdravnik, pa vsebuje navedbo, da je obdolženec zdravniku navedel, da je ob 18-ih spil 3 dcl cvička, nato ob 20,30 eno veliko pivo in 0,5 šnopsa, zato pritožbeno sodišče ne more slediti trditvam pritožbe, da je obdolženec po svojem spominu popil kar 4 do 5 šnopsov in eno pivo oziroma 6 šnopsov in dve pivi. Na strokovnem pregledu je najprej zdravnik obdolženca ocenil kot vinjenega, nato pa je še analiza krvi obdolženca pokazala v krvi najmanj 1,81 grama alkohola na kilogram krvi in v urinu 2,56 grama alkohola na kilogram krvi, kot dokazuje poročilo o toksikološki preiskavi, zaradi česar je bilo odrejeno tudi izvedenstvo in kot sodna izvedenka postavljena dr. G. K. uni.dipl.kem., ki je na podlagi razpoložljivih podatkov izračunala stopnjo alkohola v krvi v času vožnje. Sicer pa višje sodišče ugotavlja, da pritožba strokovnosti izvedenke ne izpodbija, temveč uveljavlja le napačno izhodišče (pitje 4 do 5 šnopsov in eno pivo oziroma 6 šnopsov in dve pivi), čemur pa pritožbeno sodišče glede na zgoraj navedene razloge ne more slediti. Pravilni so tako zaključki sodbe (ki temeljijo na izvedenskem mnenju) o stopnji alkoholiziranosti obdolženca v času vožnje, pri čemer je že tudi preizkus alkoholiziranosti obdolženca pokazal vrednost 0,62 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s stopnjo alkoholiziranosti obdolženca pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi materialno pravo, ko je obdolženca zaradi stopnje alkoholiziranosti nad 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka spoznalo za odgovornega za prekršek po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP.

10. Zaradi navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe, da so določena pravnopomembna dejstva ostala le na ravni verjetnosti, kajti sodišče je za vsak prekršek določno navedlo, zaradi katerega dejstva in zaradi katerega dokaza šteje prekršek za dokazan, pravilno je uporabilo materialno pravo, nato pa je obdolžencu na pravilni pravni podlagi določilo sankcije.

11. Ob preizkusu obdolžencu določenih in izrečenih sankcij (pregled na podlagi 165. člena ZP-1) višje sodišče ugotavlja, da je bila obdolžencu za prekršek pod točko 1) določena globa in število kazenskih točk v predpisani višini, kot to določa deseti odstavek 45. člena ZPrCP, prav tako je bila obdolžencu za prekršek pod točko 2) globa določena v predpisanem znesku, za prekršek pod točko 3) pa so bile obdolžencu določene kazenske točke v predpisanem številu (18). Le globa za prekršek pod točko 3) je bila obdolžencu odmerjena v skladu z določili 26. člena ZP-1 in to na spodnji predpisani meji, saj se sme izreči v višini najmanj 1.200,00 EUR in največ 5.000,00 EUR glede na splošno določilo 17. člena ZP-1. Za odmero je sodišče navedlo pravilne razloge v točki 24 obrazložitve, ki pa jim tudi pritožba ne oporeka. Pravilno je sodišče uporabilo nato določila o steku 27. člena ZP-1, ko je izreklo globo in kazenske točke enake seštevku predhodno določenih zneskov globe in seštevku določenega števila kazenskih točk.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Na podlagi določbe 147. člena ZP-1 je obdolžencu, ker pritožba zagovornikov ni bila uspešna, naložilo še plačilo sodne takse za pritožbeni postopek. Pri odmeri višine je upoštevalo tarifno številko 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in je s faktorjem 1,5 pomnožilo znesek sodne takse iz tarifne številke 8111 ZST-1 (10 % izrečene globe) in tarifne številke 8114 (50,00 EUR pribitka zaradi izrečene stranske sankcije). V izreku navedeni znesek sodne takse (375,00 EUR) mora obdolženec plačati po prejemu te sodbe in poziva za plačilo sodne takse ter v roku, kot bo naveden v pozivu, sicer se bo sodna taksa prisilno izterjala.

Datum zadnje spremembe:

26.01.2017

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba IV Ips 35/2017
• VSL sodba PRp 910/2013
• Sodba IV Ips 88/2012