VSL sklep PRp 347/2015

Jedro

Prvostopenjsko sodišče ob prejemu pritožbe preizkusi, ali so izpolnjene predpostavke za njeno vsebinsko obravnavo (dopustnost, pravočasnost, upravičeni vlagatelj), šele če so izpolnjene navedene procesne predpostavke, lahko višje sodišče pritožbo presoja vsebinsko.

S tem, ko sodišče v pravnem pouku ni navedlo, da pritožba storilcev zoper sodbo ni dovoljena, to še ne pomeni, da jima je priznalo pravico do pritožbe. Stališče teorije in sodne prakse je tudi, da napačen pravni pouk stranki ne more dati več pravic, kot jih po zakonu stranka ima.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Pritožnika morata plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka vsak v znesku 45,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je v izpodbijanem sklepu zavrglo pritožbo zagovornikov storilcev pravne in odgovorne osebe kot nedovoljeno. Odločilo je še, da morata storilca plačati sodno takso po tarifni številki 8221 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) vsak po 30,00 EUR.

2. Storilca sta vložila po zagovornikih proti sklepu pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku ter kršitve materialnih določb Zakona o prekrških (ZP-1) in Zakona o prijavi prebivališča (ZPPreb). Navajata, da je sodišče prve stopnje v sodbi z dne 17. 8. 2015 navedlo pomanjkljiv pravni pouk, ki ne vsebuje domnevne omejitve glede pravice do vlaganja pritožbe, in sicer nedovoljenost pritožbe, če ni bila izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek. Domnevna kršitelja sta bila tako utemeljeno prepričana, da je pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje dovoljena, saj jima je to pravico priznalo sodišče prve stopnje v pravnem pouku in sta jo zato tudi upravičeno vložila. Ko je sodišče njuno pritožbo kot nedovoljeno zavrglo, je kršilo pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, saj bi njuno pritožbo moralo posredovati v odločitev višjemu sodišču. Domnevnima kršiteljema je bila tako kršena ustavno varovana pravica do instančnega sojenja preko pravice do vložitve pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločitvi prekrškovnega organa, zato je izpodbijani sklep nezakonit in protiustaven. Višjemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijani sklep in sodišču prve stopnje naloži, da pritožbo z dne 8. 9. 2015 odstopi v odločanje Višjemu sodišču v Ljubljani ter prekrškovnemu organu naloži v plačilo stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je z izpodbijanim sklepom zavrglo kot nedovoljeno pritožbo zagovornikov pravne in odgovorne osebe vloženo zoper sodbo istega sodišča, s katero je le-to delno ugodilo zahtevi za sodno varstvo, je pravilna in zakonita. Odločitev je sodišče pravilno oprlo na določbo 66. člena ZP-1 (ki ureja pravico do pritožbe zoper odločbo sodišča, s katero le-to odloči o zahtevi za sodno varstvo) in v izpodbijanem sklepu navedlo pravilne in razumljive razloge.

5. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in podatkov v spisu v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 66. člena ZP-1, ki morajo biti izpolnjeni, da je zoper sodbo sodišča, s katero se odloči o zahtevi za sodno varstvo, dovoljena pritožba. Storilcema je bila namreč s sodbo prvostopenjskega sodišča, s katero je bilo delno ugodeno zahtevi za sodno varstvo (v zvezi z odločbo o prekršku) za prekršek po 3. točki prvega odstavka za odgovorno osebo v zvezi z drugim odstavkom 23. člena ZPPreb določena globa v najnižjem v zakonu predpisanem znesku za navedeni prekršek (3.000,00 EUR pravni osebi oziroma 1.000,00 EUR odgovorni osebi), za prekršek iz 6. točke prvega odstavka 23. člena ZPPreb jima je bil določen le opomin, postopek o prekršku zaradi prekrška po 9. točki prvega odstavka 23. člena ZPPreb pa je bil ustavljen na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1, ker dejanje ni prekršek. Ker pravni in odgovorni osebi ni bila izrečena globa nad spodnjo predpisano mejo niti ji nista bila izrečena odvzem predmetov in tudi ne odvzem premoženjske koristi, je izpodbijana odločitev pravilna.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe glede pomanjkljivega pravnega pouka v sodbi z dne 17. 8. 2015. Prvostopenjsko sodišče je namreč v sodbi pravilno navedlo, da lahko vloži pritožbo zoper sodbo prekrškovni organ (tretji odstavek 66. člena ZP-1). S tem, ko sodišče v pravnem pouku ni navedlo, da pritožba storilcev zoper sodbo ni dovoljena, to še ne pomeni, da jima je priznalo pravico do pritožbe, kot zmotno navajajo njuni zagovorniki v pritožbi. Stališče teorije in sodne prakse je tudi, da napačen pravni pouk stranki ne more dati več pravic, kot jih po zakonu stranka ima; sicer pa so pravno in odgovorno osebo v postopku pred sodiščem prve stopnje zagovarjali odvetniki (ki so zoper odločbo o prekršku vložili zahtevo za sodno varstvo), ki morajo kot prava uka stranka vsekakor poznati določbe ZP-1. Da drugi odstavek 66. člena ZP-1 ni v neskladju z Ustavo, pa je odločilo tudi že Ustavno sodišče RS v odločbi opr. št. U-I-56/06-31 z dne 15. 3. 2007.

7. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je prvostopenjsko sodišče pritožnikoma kršilo pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, ker njune pritožbe ni posredovalo v odločitev višjemu sodišču. Prvostopenjsko sodišče namreč ob prejemu pritožbe preizkusi, ali so izpolnjene predpostavke za njeno vsebinsko obravnavo (dopustnost, pravočasnost, upravičeni vlagatelj), šele če so izpolnjene navedene procesne predpostavke, lahko višje sodišče pritožbo presoja vsebinsko. V obravnavanem primeru je prvostopenjsko sodišče ob preizkusu procesnih predpostavk ugotovilo, da pritožba ni dovoljena, zato jo je z izpodbijanim sklepom utemeljeno zavrglo (tretji odstavek 161. člena ZP-1), ne da bi jo posredovalo višjemu sodišču v (vsebinsko) obravnavo. Takšno postopanje sodišča je pravilno, saj višje sodišče na podlagi prvega odstavka 163. člena ZP-1 s sklepom zavrže prepozno ali nedovoljeno pritožbo le, če tega ni storilo že sodišče prve stopnje.

8. Višje sodišče je glede na navedeno na podlagi tretjega odstavka 163. člena v zvezi s 168. členom ZP-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

9. Ker zagovorniki storilcev s pritožbo niso uspeli, morata storilca na podlagi 147. člena ZP-1 plačati sodno takso za pritožbeni postopek. Pri določitvi zneska sodne takse je višje sodišče upoštevalo določbe ZST-1 in sicer opombo 8.2 in je na podlagi tarifne številke 8132 (zavrnitev pritožbe) s faktorjem 1,5 pomnožilo znesek sodne takse iz tarifne številke 8221 (zavrženje pritožbe zoper sodbo ali sklep, s katero je bila zahteva za sodno varstvo zavrnjena ali zavržena) 30,00 EUR. Pritožnika morata plačati sodno takso vsak v znesku 45,00 EUR v petnajstih dneh po prejemu tega sklepa in poziva za plačilo, sicer se bo sodna taksa prisilno izterjala.

Datum zadnje spremembe:

26.01.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba IV Ips 31/2007
• VSK sklep PRp 80/2014
• VSK sklep PRp 26/2012