<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba V Cpg 56/2016

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2016:V.CPG.56.2016
Evidenčna številka:VSL0075370
Datum odločbe:12.10.2016
Senat, sodnik posameznik:Magda Teppey (preds.), Ladislava Polončič (poroč.), dr. Marko Brus
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:fonogram - javno priobčevanje fonogramov - glasba - prireditev

Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, česar pritožnik ne izpodbija, da glasba ni bila predvajana iz glavnih zvočnikov ob odru ter da se iz posnetka ne sliši točno določene pesmi, temveč le govor osebe. Ocenilo je, da gre za komaj slišno in nerazločno predvajanje, ki ni bilo namenjeno množici. To pa pomeni, da ni šlo za javno priobčitev fonogramov, za katerega bi bila tožena stranka kot organizator koncerta dolžna plačati nadomestilo. Zgolj dejstvo, da se na določeni prireditvi slabo in nerazločno sliši nekakšna glasba, še ne pomeni, da gre za javno priobčevanje fonogramov. Za nastanek obveznosti plačila nadomestila pa bi morali biti fonogrami predvajani javno ter v sklopu prireditve. Tega tožeča stranka ni dokazala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje, obrazložitev in pritožba tožeče stranke

1. Spor se je vodil zaradi uporabe fonogramov, na katerih obstajajo avtorski sorodne pravice. Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki za imetnike pravic uveljavlja denarna nadomestila za javno priobčevanje fonogramov. V obravnavani zadevi je uveljavljala plačilo denarnega nadomestila za javno priobčevanje komercialnih fonogramov na prireditvi K, ki jo je 12. 7. 2013 organizirala tožena stranka. Zahtevala je tudi povrnitev stroškov preverjanja in obdelave podatkov, stroškov kilometrine za opravljen terenski ogled prireditve ter povrnitev stroškov izterjave in opominjanja tožene stranke.

2. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka dokazala, da fonogramov med prireditvijo ni predvajala, tožeča stranka pa ni dokazala nasprotnega. Zgolj kratek posnetek, na katerem se razločno sliši osebo, ne pa tudi glasbe, ter neprepričljiva izpoved kontrolorke, ga nista prepričala. Zato je tožbeni zahtevek na plačilo nadomestila ter z njim povezanih stroškov v celoti zavrnilo.

3. Proti tej sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podredno pa je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, s stroškovno posledico. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter zahtevala povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

K odločitvi o pritožbi

5. Pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijanega dela sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu na temelju 353. člena ZPP potrdilo.

6. Pritožnik poudarja, da Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) ne določa jakosti predvajanja glasbe, prav tako pa ni pomembno, ali se na posnetku sliši tudi govor osebe. Ker se je glasba na prireditvi predvajala, je tožena stranka kot koncertni organizator dolžna plačati nadomestilo. Opozarja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo niti kdo, če ne tožena stranka, bi bil sicer dolžan plačati nadomestilo za takšno priobčitev. Pritožnik prav tako graja dokazno oceno sodišča prve stopnje.

7. Če se fonogram, ki je bil izdan za komercialne namene, ali njegov posnetek uporabi za radiodifuzno oddajanje ali kakšno drugo obliko javne priobčitve, je dolžan uporabnik vsakokrat plačati proizvajalcu fonogramov enkratno primerno nadomestilo (prvi odstavek 130. člena ZASP). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, česar pritožnik ne izpodbija, da glasba ni bila predvajana iz glavnih zvočnikov ob odru ter da se iz posnetka ne sliši točno določene pesmi, temveč le govor osebe. Ocenilo je, da gre za komaj slišno in nerazločno predvajanje, ki ni bilo namenjeno množici. To pa pomeni, da ni šlo za javno priobčitev fonogramov, za katerega bi bila tožena stranka kot organizator koncerta dolžna plačati nadomestilo. Zgolj dejstvo, da se na določeni prireditvi slabo in nerazločno sliši nekakšna glasba, še ne pomeni, da gre za javno priobčevanje fonogramov. Za nastanek obveznosti plačila nadomestila pa bi skladno s 130. členom ZASP morali biti fonogrami predvajani javno ter v sklopu prireditve. Tega tožeča stranka tudi po oceni pritožbenega sodišča ni dokazala. Zato pritožbene navedbe niso utemeljene.

8. Pritožnik zmotno meni, da sodišče prve stopnje ni opravilo dokazne ocene, češ da ni pojasnilo, zakaj ni sledilo listinskim dokazom in posnetkom tožeče stranke ter zakaj ni sledilo izjavi priče M. Š., temveč je verodostojnost podelilo pričam tožene stranke. Dokazno oceno je sodišče prve stopnje natančno obrazložilo v 7. točki izpodbijane sodbe. Zato očitana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj vsebuje izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Poleg tega je dokazna ocena sodišča prve stopnje povsem skladna z napotki iz 8. člena ZPP, torej logična, vestna in popolna. Prav tako pa je vsebinsko prepričljiva, zato z njo pritožbeno sodišče v celoti soglaša in se nanjo v izogib ponavljanju sklicuje. Pritožbene navedbe v tem delu niso utemeljene.

9. Ker tožeča stranka torej ni dokazala, da je tožena stranka javno predvajala fonograme, je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka na plačilo nadomestila in z njim povezanih stroškov pravilna.

Pravdni stroški

10. Tožeča stranka se je na pravdne stroške pritožila le posledično. Ker pa s pritožbo v nobenem delu ni uspela, je tudi pritožba proti odločitvi o pravdnih stroških neutemeljena.

Stroški pritožbenega postopka

11. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj k predmetni odločitvi ni pripomogel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).


Zveza:

ZASP člen 130, 130/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
26.01.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDAyNTA3