VSL sodba II Cp 2200/2016

Jedro

V konkretnem primeru izpolnitev obveznosti v določenem roku ni bila bistvena sestavina pogodbe, zato ne pride v poštev uporaba 104. člena OZ. Ker sam nastop neizpolnitve neposredno nima nobenega vpliva na obstoj pogodbe, ostanejo obveznosti v veljavi. Pogodbena stranka, ki ni izpolnila vseh obveznosti, jih lahko izpolni kasneje, zato pa ji mora pogodbi zvesta stranka dati primeren dodatni rok za izpolnitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potri sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 2759/2014 z dne 14. 1. 2014 v celoti razveljavi in se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 8.822,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2013 dalje do plačila. Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v višini 104,95 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. V obravnavanem primeru tožeča stranka nastopa kot delodajalec, tožena stranka pa kot delavec. Zaradi interesa in potreb obeh pravdnih strank je bila med strankama sklenjena pogodba o izobraževanju. V pogodbi je bilo med drugim navedeno, da je tožena stranka za vsak opravljeni izpit upravičena do petih delovnih dni dopusta, da je pogodba sklenjena za čas do končanja študija, da bo tožena stranka po končanem šolanju še dve leti opravljala v zavodu delo in naloge defektologa ter da bo redno podajala informacije o poteku šolanja. Ker tožena stranka svojih obveznosti ni izpolnila, je bila pozvana na vrnitev koristi, ki jo je prejela z neutemeljenim koriščenjem študijskega dopusta. Pritožba opozarja na sklepa P. z dne 11. 1. 2008 in z dne 3. 12. 2012, iz katerih je razvidno, da je tožena stranka s študijem prekinila dne 30. 9. 2003 za obdobje do 3. 1. 2006. Dopis tožeče stranke z dne 28. 8. 2013 je glede na ravnanje tožene stranke potrebno razumeti kot odstop od pogodbe v smislu 106. člena OZ.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Nobeden od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva in pri tem ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava.

6. Med pravdnima strankama ni sporno, da je bila med njima sklenjena pogodba o izobraževanju. Materialno pravna podlaga za razsojo so določila pogodbe, ki pravdne stranke vežejo.

7. Pogodba o izobraževanju je po svoji naravi obligacijsko razmerje, ki ga stranke lahko prosto urejajo. Pravdni stranki sta prostovoljno sklenili veljavno pogodbo o izobraževanju, kjer roka do katerega bi toženka morala zaključiti izobraževanje, nista določili, prav tako pa tudi nista določili posledic (povrnitev stroškov šolnine in stroškov izplačanega dohodka v času študijskega dopusta) v primeru, če toženka študija niti po pozivu v primernem roku ne bi zaključila.

8. 9. člen Obligacijskega zakonika določa, da so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svoje obveznosti in odgovarja za izpolnitev, pri čemer obveznost lahko ugasne le s soglasno voljo strank, ali pa na podlagi zakona. V konkretnem primeru izpolnitev obveznosti v določenem roku ni bila bistvena sestavina pogodbe, zato ne pride v poštev uporaba 104. člena OZ. Ker sam nastop neizpolnitve neposredno nima nobenega vpliva na obstoj pogodbe, ostanejo obveznosti v veljavi. Pogodbena stranka, ki ni izpolnila vseh obveznosti, jih lahko izpolni kasneje, zato pa ji mora pogodbi zvesta stranka dati primeren dodatni rok za izpolnitev.

9. Razumljivo je, da je tožnici, ker toženka obveznosti v običajnem roku ni izpolnila, interes, da toženka obveznost izpolni, pojenjal, vendar je takšno stanje sama dolga leta dopuščala (od leta 1998), zato je še toliko bolj utemeljeno stališče prvega sodišča, da bi toženki z določitvijo dodatnega primernega roka za izpolnitev obveznosti morala ponuditi zadnjo možnost za izpolnitev pred prenehanjem pogodbe. Prenehanje pogodbe je namreč najstrožja sankcija zaradi kršitve obveznosti. Ker tega tožnica ni storila, ne more enostransko odstopiti od pogodbe.

10. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da iz toženkinega ravnanja ni izhajalo, da svoje obveznosti niti v dodatnem roku ne bo izpolnila. Toženka je sicer neredno, a kljub vsemu, izpolnjevala študijske obveznosti, kar je tožnica, kot je bilo že navedeno, dolga leta dopuščala.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je dolžna kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Prav tako pa je dolžna tudi toženka kriti stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor le ponavlja sprejeta stališča sodišča prve stopnje in v ničemer ne prispeva k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče uvrstiti med potrebne stroške (155. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

26.01.2017

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba Cp 651/2017
• VDSS Sodba in sklep Pdp 556/2019
• VDSS sodba in sklep Pdp 1063/2008