VSL sklep II Cp 3135/2016

Jedro

V posestnem sporu se 190. člen ZPP in s tem relevančna teorija upošteva, če tožeča stranka odtuji med pravdo nepremičnino, na kateri zahteva posestno varstvo, in novi lastnik prevzame stvar tudi v posest. V takšnem primeru je tožeča stranka dolžna prilagoditi tožbeni zahtevek novonastali situaciji.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se:

a) v drugi in sedmi vrstici 1. točke izreka črta besedilo: „in 456/21, obe“;

b) 3. točka po spremembi glasi: „Pravdni stranki krijeta svoje pravdne stroške.“

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je toženec motil tožnico v njeni mirni posesti parc. št. 456/15 in 456/21, obe k. o. X, kot je to podrobneje razvidno iz 1. točke izreka. Odločilo je, da se je toženec dolžan v bodoče vzdržati ravnanj, opisanih v 1. točki izreka sklepa, in vseh podobnih motitvenih dejanj in posegov v posest tožnice (2. točka izreka). Tožencu je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožnice v znesku 1.114,62 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka). Poleg tega je zavrnilo restitucijski del tožbenega zahtevka.

2. Zoper sklep se pritožuje tožena stranka, ki izpodbija ugodilni del odločitve, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sklep tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da tožeča stranka najmanj od prejema delne odločbe Upravne enote K. z dne 14. 2. 2005 ni imela v posesti nobenega dela parc. št. 456/21 k. o. X. Tožeča stranka je prenehala s poslovanjem v poslovnih prostorih ID znak 001 k. o. X že 15. 9. 2014. Tudi iz izpovedbe A. J. izhaja, da je tožeča stranka ustavila proizvodnjo v tem poslovnem objektu že konec leta 2014 ali v začetku leta 2015 ter za praznjenje proizvodnih prostorov ni uporabljala južnega dela svoje nepremičnine. V postopku P 23/2013 Okrajnega sodišča v Kamniku je bilo razsojeno, da je tožnica dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico toženca na parc. št. 456/21. Toženec je betonske bloke po spremembi lastništva na parc. št. 456/59 in 456/57 k. o. X umaknil, ker novi lastnik mejo med parc. št. 456/21 in parc. št. 456/15 upošteva in ne posega v toženčevo nepremičnino. Tožnica ni osporavala, da meja med nepremičninami poteka po označbi z belo-rdečim trakom, razvidnim na fotografijah. Odločitev v 2. točki izreka je napačna tudi zato, ker je tožnica s prodajo svoje nepremičnine izgubila posest na bivši parc. št. 456/15.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Toženec je med tem postopkom uspel v sporu s tožnico v zadevi P 23/2013 Okrajnega sodišča v Kamniku v delu, v katerem je uveljavljal varstvo svoje lastninske pravice (99. člen SPZ) na parc. št. 456/21 k. o. X. Na podlagi pravnomočne sodbe (v zvezi s sodbo II Cp 3082/2015 z dne 18. 11. 2015) je bila tožnica dolžna opustiti vsakršno poseganje v toženčevo lastninsko pravico na parc. št. 456/21 oziroma je bilo tožnici prepovedano kakršnokoli poseganje v to toženčevo nepremičnino. Glede na to je toženčev ugovor v smislu 36. člena SPZ utemeljen, saj tožnica ne more več uspešno uveljavljati posestnega varstva na parc. št. 456/21. Tožničin tožbeni zahtevek za posestno varstvo na parc. št. 456/21 bi moralo prvo sodišče zato zavrniti kot neutemeljenega.

6. Tožbeni zahtevek je bil tako aktualen le še glede vprašanja varstva tožničine posesti na parc. št. 456/15 (sedaj parc. št. 456/59). Ni sporno, da je bila tožnica v času motilnega dejanja posestnica parc. št. 456/15. Iz razlogov izpodbijanega sklepa (npr. da je toženec s postavitvijo betonskih kvadrov motil tožničino posest tudi na parc. št. 456/15) je mogoče izluščiti tudi smiselno izraženo ugotovitev prvega sodišča, da so betonski kvadri delno stali tudi na parc. št. 456/15. Toženec konkretizirano ne izpodbija ugotovitve, da je s postavitvijo betonskih kvadrov (delno) posegel v tožničino posest na parc. št. 456/15. Ne drži, da tožnica ni oporekala njegovi trditvi, da „meja poteka po označbi z belo-rdečim trakom“, saj je tožnica že v tožbi trdila, da betonski kvadri delno stojijo tudi na parc. št. 456/15 (s polovico svoje ploskve). Toženec izkrivljeno prikazuje izpoved priče A. J., saj je slednji izpovedal, da je tožeča stranka nemoteno uporabljala parc. št. 456/15 tudi na južnem delu vse do postavitve betonskih kvadrov, nato pa so morali zaradi teh ovir ustrezno prilagoditi način uporabe te nepremičnine. Tožnica zato ni izgubila posesti na tem delu parc. št. 456/15, če zaradi toženčevega dejanja neodvisno od svoje volje začasno ni mogla izvrševati dejanske oblasti nad stvarjo. Fotografije, na katere se sklicuje toženec, ne dokazujejo, da tožnica pred postavitvijo betonskih kvadrov ni izvrševala posesti na tem južnem delu parc. št. 456/15.

7. Ker so bili betonski kvadri tekom postopka odstranjeni, je prvo sodišče v tem delu utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja, v preostalem delu (prepoved nadaljnjega motenja) pa je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, kolikor se je ta nanašal na tožničino posest na parc. št. 456/15.

8. Toženec je sicer trdil, da je tožnica prodala parc. št. 456/15, vendar pa ni pravočasno tudi zatrjeval, da je tožnica prodano nepremičnino tudi izročila kupcu v posest. V posestnem sporu se 190. člen ZPP in s tem relevančna teorija upošteva, če tožeča stranka odtuji med pravdo nepremičnino, na kateri zahteva posestno varstvo, in novi lastnik prevzame stvar tudi v posest. V takšnem primeru je tožeča stranka dolžna prilagoditi tožbeni zahtevek novonastali situaciji. Toženec je šele v pritožbi trdil, da je tožnica s prodajo parc. št. 456/15 izgubila tudi posest nad to nepremičnino, kar pa je nedovoljena in zato neupoštevna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ker toženec ni pravočasno podal te trditve (o tožničini izgubi posesti zaradi prodaje) se prvemu sodišču ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem prilagoditve tožbenega zahtevka po relevančni teoriji.

9. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi in spremenilo sklep tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo v delu, ki se nanaša na zatrjevano tožničino posest na parc. št. 456/21, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sklep prvega sodišča (358. člen in 353. člen ZPP).

10. Glede na takšno odločitev se je izkazalo, da je uspeh pravdnih strank v sporu približno enak, zato je pritožbeno sodišče spremenilo tudi stroškovni del izpodbijanega sklepa tako, da pravdni stranki krijeta svoje pravdne stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP). Toženec je delno uspel s pritožbo, in sicer glede zavrnitve posestnega varstva na parc. št. 456/21, glede tožničinega posestnega varstva na parc. št. 456/15 pa je bila pritožba neutemeljena. Zato vsaka pravdna stranka krije tudi svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP).

11. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 6. 9. 2016 navedla, da je bila po parcelaciji ukinjena stara parc. št. 456/15 in da gre sedaj za novo parc. št. 456/59. S tem je tožnica smiselno popravila tudi tožbeni zahtevek glede oznake svoje nepremičnine. Prvo sodišče bo zato lahko s popravnim sklepom odpravilo napako v oznaki tožničine nepremičnine v 2., 4. in 7. vrstici 1. točke izreka izpodbijanega sklepa tako, da bo poleg dosedanje navedlo tudi sedanjo številko parcele, na kateri je tožnica uspešno uveljavljala posestno varstvo.

Datum zadnje spremembe:

26.01.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 2752/2016
• VSL sklep II Cp 1344/2009
• VSL sklep I Cp 73/2016