<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba II Cp 2161/2016

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2016:II.CP.2161.2016
Evidenčna številka:VSL0080190
Datum odločbe:21.12.2016
Senat, sodnik posameznik:Bojan Breznik (preds.), Dušan Barič (poroč.), Polona Marjetič Zemljič
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - CESTE IN CESTNI PROMET
Institut:odškodninska odgovornost - cesta - podporna konstrukcija - gradba - nevarna stvar - objektivna odgovornost - občinska cesta - prometna ureditev na občinskih cestah - odgovornost občine - odgovornost za rušenje gradbe - prenos vzdrževanja občinskih cest na javno podjetje - kršitev prvice do dokaza - uveljavljanje procesnih kršitev

Jedro

Sama cesta načeloma ni nevarna stvar, takšna pa lahko postane zaradi svojih lastnosti. V obravnavanem primeru je imela cesta na tem delu zaradi slabe gradnje takšne pomanjkljivosti, da udeležencem v prometu ni omogočala varne uporabe. Cesta na tem delu je predstavljala nevarno stvar.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje (I. točka izreka).

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je izdalo vmesno sodbo in delno sodbo z dne 6.5.2016, s katero je razsodilo, da je tožbeni zahtevek zoper drugo toženko po temelju utemeljen (I. točka izreka). Zahtevek zoper prvo toženko je zavrnilo in odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti prvi toženki pravdne stroške v znesku 1.451,97 EUR (II. in III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje druga toženka, ki izpodbija vmesno sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka sodbe z dne 6.5.2016). Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni vmesno sodbo tako, da zavrne zahtevek zoper drugo toženko, podrejeno pa, da vmesno sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da izvedensko mnenje izvedenca mag. A. A. ne potrjuje zaključka prvega sodišča o objektivni odgovornosti druge toženke. Druga toženka je kot upravljalec občinskih cest prenesla vzdrževanje občinske ceste na javno podjetje. Za izvajanje vzdrževanja občinskih cest kot obvezne gospodarske javne službe je odgovorno javno podjetje J., d.o.o. Druga toženka zato ni objektivno odgovorna za škodo. Prvo sodišče je spregledalo, da med vzdrževalna dela sodijo tudi obnovitvena dela. Ni relevantno, da je druga toženka izvedla sanacijo podpornega zidu. Cesta sama po sebi ni nevarna stvar. Lahko postane nevarna, če je poškodovana. V primeru nevzdrževanja ceste je lahko odgovornost kvečjemu krivdna. Tudi ta odgovornost pa je lahko le na strani vzdrževalca ceste, ne pa na strani druge toženke. V dnevniku pregledniške službe ni zabeleženo ničesar o poškodbah ceste, zato druga toženka ni bila seznanjena, da bi bilo s cesto kaj narobe. Ravnanje voznika tovornega vozila je bilo premalo previdno in skrbno. Voznik bi lahko kot profesionalec opazil, da vozišče zaradi premajhne širine ni bilo primerno za prevoz težkega vozila ob robu podporne zložbe. Delavec družbe N., d.o.o. je ob pregledu terena ocenil, da bi bil prevoz betona nevaren, saj bi lahko zaradi večje obremenitve cestišča prišlo do udora. Če so drugi delavci ocenili, da je dovoz betona po tej cesti nevaren, bi lahko to ugotovil tudi voznik B. B. Zato obstaja krivdna odgovornost na strani voznika tovornega vozila in s tem prve toženke. Tožniki niso zatrjevali, da je druga toženka odgovorna za obnovo občinskih cest, družba J. d.o.o. pa za njihovo redno vzdrževanje. Tožniki so zatrjevali le, da naj bi bila druga toženka odgovorna za nezgodo zato, ker naj bi bila odgovorna za vzdrževanje občinskih cest. Podana je kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Druga toženka je pravočasno odgovorila na pripravljalno vlogo tožnikov in v njej predlagala izvedbo dokazov z vpogledom v dnevnik pregledniške službe ter zaslišanjem prič C. C. in D. D. Ker sodišče ni izvedlo teh dokazov, je bila kršena pravica druge toženke do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V primeru izvedbe teh dokazov bi sodišče lahko ugotovilo, da v dnevniku pregledniške službe ni bilo zabeleženo, da bi bilo s cesto kaj narobe, in da druga toženka tudi ni bila seznanjena, da bi bilo kaj narobe s cesto.

3. Tožniki v odgovoru na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvo sodišče je na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca mag. A. A. ugotovilo, da cesta ni bila zgrajena v skladu s predpisi oziroma po pravilih stroke. Izvedenec je med drugim ugotovil (na izvedensko mnenje pravdne stranke niso imele pripomb), da podporna konstrukcija ni bila primerno oziroma ustrezno zgrajena za prevzem težkih prometnih obremenitev, da je bila podporna konstrukcija suho zložena, in zaradi nevezanega suhozida ni bila sposobna prevzeti zalednih (stranskih) pritiskov peščenega tamponskega sloja vozišča, da ta suhozid (podporna konstrukcija) ni bil skladen z zahtevami za varno odvijanje prometa (za varno uporabo in vožnjo tudi z intervencijskimi tovornimi vozili bi cesta na tem delu morala imeti ustrezno izveden betonski podporni zid, ne pa kamniti suhozid), da cesta na tem podpornem zidu ni imela varovalne ograje (ki bi jo morala imeti) in da je zaradi neustrezne podporne konstrukcije prišlo do porušenja podpornega zidu, udora ceste in prevrnitve tovornega vozila, v posledici tega pa do škode na nepremičnini tožnikov. Podporna konstrukcija je cestni objekt (10. točka prvega odstavka 2. člena ZCes-1), ki je sestavni del javne ceste (prvi odstavek 8. člena ZCes-1).

6. Cesta je gradbeni objekt in predstavlja vrsto gradbe (primerjaj 650. člen OZ). Za škodo, ki nastane s tem, da se poruši gradba, je odgovoren imetnik gradbe (160. člen OZ). Odgovornost za rušenje gradbe je po namenu podobna odgovornosti imetnika nevarne stvari po 150. členu OZ. Iz ugotovitev prvega sodišča izhaja, da se druga toženka ni uspela razbremeniti svoje odgovornosti v smislu 160. člena OZ. Škodni dogodek je posledica pomanjkljive (nestrokovne) izgradnje ceste (če bi bila cesta na tem delu zgrajena po predpisih, ne bi prišlo do njenega rušenja oziroma udrtja), druga toženka pa je dopustila, da se je takšna cesta po njeni izgradnji odprla za promet brez omejitev (za varen potek prometa na občinskih cestah so odgovorne občine – prvi odstavek 100. člena ZCes-1). Druga toženka se ne more razbremeniti svoje odgovornosti s sklicevanjem na prenos vzdrževanja občinskih cest na javno podjetje kot vzdrževalca. Njena odgovornost je zakonita, zato je vprašanje vzdrževalčevega (ne)skrbnega vzdrževanja cest lahko relevantno le za razmerje med drugo toženko in vzdrževalcem kot izvajalcem gospodarske javne službe. V tem pogledu je pravilna tudi ugotovitev prvega sodišča o krivdni odgovornosti druge toženke za škodo tožnikov (17. točka obrazložitve), katere pritožba konkretizirano niti ne izpodbija.

7. Sama cesta načeloma ni nevarna stvar, takšna pa lahko postane zaradi svojih lastnosti. V obravnavanem primeru je imela cesta na tem delu zaradi slabe gradnje (kar ne zadeva vprašanje njenega vzdrževanja) takšne pomanjkljivosti, da udeležencem v prometu ni omogočala varne uporabe. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo prvega sodišča, da je cesta na tem delu predstavljala nevarno stvar. V izogib ponavljanju se v tem pogledu sklicuje na pravilne razloge izpodbijane sodbe, v katerih je zajet tudi odgovor na pritožbeno kritiko ugotovitve prvega sodišča o obstoju objektivne odgovornosti druge toženke.

8. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z nadaljnjo ugotovitvijo prvega sodišča, da vozniku tovornega vozila ni mogoče očitati odgovornosti za nastalo škodo. Sodni izvedenec je ugotovil, da bi voznik tovornega vozila v primeru ustrezne izvedbe podpornega zidu (če bi bil betonski) lahko varno vozil 0,40 metra od njegovega roba. Voznik z ogledom stanja ceste ni mogel odkriti slabosti neustrezne podporne konstrukcije, zato so pritožbene trditve o njegovem neskrbnem oziroma neprofesionalnem ravnanju neutemeljene.

9. Tožniki so med drugim tudi trdili, da je na tej cesti prišlo do udora neutrjenega cestišča, upravljalka te ceste pa je druga toženka, ki za takšno cesto (neutrjeno cestišče in brez prometne signalizacije), ki je nevarna stvar odgovarja kot imetnica te ceste. Prvo sodišče zato ni prekoračilo trditvene podlage tožeče stranke, kot mu to v pritožbi smiselno očita druga toženka.

10. Prvo sodišče je na naroku 8.5.2015 zavrnilo dokazne predloge druge toženke (zaslišanje prič C. C. in D. D. ter pregled dnevnika pregledniške službe) kot prepozne. Druga toženka bi morala uveljavljati zatrjevano kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP takoj na tem naroku (prvi odstavek 286.b člena ZPP), vendar pa tega ni storila. Pritožbena graja je zato v tem delu neupoštevna.

11. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (prvi odstavek 165. člena in četrti odstavek 163. člena ZPP).


Zveza:

OZ člen 150, 160. ZCes-1 člen 2, 2/1, 2/1-10, 8, 8/1, 100, 100/1. ZPP člen 286, 286b, 339, 339/2, 339/2-8.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
26.01.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDAyNDIx