VSL sodba II Cp 1767/2016

Jedro

Povrnitev škode, ki je v vzročni zvezi z neutemeljenim priporom, je predvidena že na ustavni ravni. Z zakonom je predvidena objektivna odgovornost države za povrnitev te škode. Objektivna odgovornost za škodo, ki je posledica uvedbe in teka kazenskega postopka, ki se ni končal z obsodilo sodbo, pa v XXXII. poglavju ZKP, niti v drugih pozitivnih predpisih, ni predvidena. Za povrnitev te škode morajo biti podane predpostavke, ki jih za odškodninsko odgovornost države predvidevajo splošni obligacijski predpisi; med njimi protipravnost ravnanja pri opravljanju službe ali dejavnosti državnega organa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je prvemu tožniku prisodilo 975,00 EUR, drugi tožnici pa 780,00 EUR odškodnine z obrestmi zaradi neutemeljenega odvzema prostosti (I. in II. točka izreka), višji zahtevek za nepremoženjsko škodo in zahtevek za premoženjsko škodo – prvega tožnika v višini 45.408,07 EUR, druge tožnice v višini 45.603,07 EUR – pa zavrnilo (III. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje (IV. točka izreka).

2. Pritožujeta se tožnika. Uveljavljata vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlagata spremembo sodbe tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno, podredno pa razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašata stroške pritožbenega postopka. Ocenjujeta, da je prisojena odškodnina občutno prenizka. Opozarjata na stališče prvostopenjskega sodišča, da se za duševne in telesne bolečine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti praviloma prisodi enotna odškodnina za vse vrste škode. Ker so predmet tožbe posebne oblike nepremoženjske škode – za telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, strah – bi sodišče moralo presojati tudi možnost, da se prisodi odškodnina za vsako od teh oblik škode posebej. Opozarjata, da škode, ki je bila povzročena s poročanjem medijev ne uveljavljata. Pri uveljavljani odškodnini pa je treba upoštevati medijsko odmevnost primera. Tudi škoda, ki je nastala tožnikovi izvenzakonski partnerki in otrokom ter vnukom, ni predmet tega spora. Izjave prič so bile priložene zaradi ugotavljanja drugih okoliščin, ki so vplivale na naravo, težo in trajanje duševnih bolečin tožnikov in odnosa okolice do tožnikov. Upoštevati je namreč treba vse duševne bolečine, ki so v vzročni zvezi s priporom – tožnika sta jih prestala v zaporu in na prostosti. Vtoževano odškodnino za duševne občine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti opravičujejo individualne okoliščine na strani tožnikov. Upoštevana bi morala biti tudi teža očitanega kaznivega dejanja. Za kaznivo dejanje trgovine z ljudmi je zagrožena kazen najmanj treh let zapora; za kaznivo dejanje zlorabe prostitucije je zagrožena kazen od enega do desetih let zapora. Obe dejanji veljata za zavržni, nizkotni in vredni prezira. Odmera odškodnine za nematerialno škodo ni matematična operacija, temveč je predmet tehtanja pravno relevantnih okoliščin. Odškodnine so zato zgolj pogojno primerljive. Prvostopenjsko sodišče ni celovito in objektivno presodilo posledic. Kolikor se je sodišče naslonilo na primerljivo prakso, pa sodba ni dokazno podkrepljena. Niso upoštevane izjave prič in medijska odmevnost zadeve. Materialno pravo je napačno uporabljeno. Opozarjata na zadevo II Ips 157/2008, v kateri je bila oškodovancu zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi 9 dni trajajočega pripora prisojena odškodnina v višini 76.490,00 EUR. Glede materialne škode navajata, da bi letalske karte za vrnitev plesalk domov, moral plačati delodajalec, ki pa sredstev za plačilo ni imel. Letalske karte sta zato plačala tožnika in sicer vsak 2.383.07 EUR. Obstaja vzročna zveza med neutemeljenim priporom in to škodo. Opozarjata, da ugovor tožene stranke, da karte niso bile kupljene z denarjem tožnikov, negirata potrdilo in pisna izjava priče, da tožeči stranki kart nista bili dolžni plačati.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnika opozarjata, da škode, ki naj bi nastala njunim družinskim članom in posredne škode, ki sta jo utrpela zaradi prizadetosti družinskih članov, nista uveljavljala. S tem pritrjujeta ugotovitvi iz 17. točke prvostopenjske sodbe, da ta škoda ni predmet obravnave v tem postopku. Zaradi jasnosti je sodišče prve stopnje opozorilo tudi to, da tudi škoda, ki bi jo eventualno povzročili mediji z neustreznim poročanjem, ni predmet obravnave. Okoliščina, da je bil pripor tožnikov v javnosti odmeven, pa je upoštevana pri odmeri višine odškodnine.

5. Tožnika zahtevek utemeljujeta tudi s škodo, ki jima je nastala zaradi leta dolgo trajajočega kazenskega postopka. Prvostopenjsko sodišče zato v 14. točki sodbe upravičeno opozarja, da je pravno priznana zgolj škoda, ki je v vzročni zvezi s priporom, ne pa tudi škoda, ki je tožnikoma nastala zaradi samega teka kazenskega postopka. Povrnitev škode, ki je v vzročni zvezi z neutemeljenim priporom, je predvidena že na ustavni ravni (30. čl. Ustave RS). S 1. točko prvega odstavka 542. čl. Zakona o kazenskem postopku je predvidena objektivna odgovornost države za povrnitev te škode. Objektivna odgovornost za škodo, ki je posledica uvedbe in teka kazenskega postopka, ki se ni končal z obsodilo sodbo, pa v XXXII. poglavju Zakona o kazenskem postopku, niti v drugih pozitivnih predpisih, ni predvidena. Za povrnitev te škode morajo biti podani pogoji, ki so za odškodninsko odgovornost države predvideni v splošnih obligacijskih predpisih. Povrnitev te škode je s 26. čl. Ustave predvidena le v primeru protipravnosti ravnanja pri opravljanju službe ali dejavnosti državnega organa. Da bi bila uvedba ali tek kazenskega postopka posledica protipravnega ravnanja organov tožene stranke oz. oseb, ki delo v organih opravljajo, pa tožnika ne zatrjujeta in ne dokazujeta.

6. Pravilno je pritožbeno stališče, da je pri odmeri odškodnine treba upoštevati tako duševne bolečine, ki sta jih tožnika prestala v priporu in tiste, ki sta jih prestala na prostosti – torej vse posledice, ki so v vzročni zvezi z neutemeljenim priporom. Vse te posledice oz. vso to škodo je sodišče prve stopnje ugotavljalo in pravilno ugotovilo. Glede na ustaljeno sodno prakso pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje določilo enotno odškodnino za vse škodne posledice, torej za vse duševne bolečine in nevšečnosti, ki so v zvezi z neutemeljenim priporom oz. neutemeljeno odvzeto prostostjo. Zgolj v primeru posebnih okoliščin, ki poleg tako ugotovljene škode utemeljujejo odškodnino za posamezno obliko škode (npr. hudo in dolgotrajno duševno trpljenje zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti), se v sodni praksi prisodi tudi odškodnina za posamezno obliko škode. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da škode, ki bi prerasla v samostojno obliko, tožnika nista dokazala. Zatrjujeta sicer razpad prvotožnikove družine in slabše odnose druge tožnice s partnerjem, česar pa, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, dokazni postopek ni potrdil. Enako velja za trditev o trajni stigmatiziranosti tožnikov v okolju. Zgolj na osnovi izvedenih dokazov škoda na področju zdravja ni izkazana, izvedenca medicinske stroke, ki bi potrdil npr. vzročno zvezo med tožničinim rakavim obolenjem tri leta po prihodu iz pripora ali druge posledice na zdravstvenem področju, pa tožnika nista predlagala. Tudi prestani strah je treba presojati skupaj oz. v okviru pravične denarne odškodnine zaradi okrnitve svobode.

7. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse okoliščine, ki so pomembne za odločitev o višini odškodnine: trajanje pripora, skrb zaradi obsodbe, prizadetost časti zaradi zmanjšanja ugleda, ki sta ga tožnika prej uživala v privatnem in poslovnem okolju, neugodje prvega tožnika zaradi pogojev v priporu (deljenja celice s sojetniki), tožničino takratno starost 72 let, odmevnost kaznivih dejanj in publiciteto odrejenega pripora, ki je vplivala na odzive okolice na pripor. Dogodek je v javnosti zelo odmeval, zato sta tožnika tudi po prihodu iz pripora trpela zaradi odziva javnosti na njun pripor. Priprta sta bila 13 dni. V tem času so bili njuni medsebojni stiki onemogočeni, stiki z domačimi pa zelo omejeni. Očitani kaznivi dejanji – trgovina z ljudmi ter zloraba prostitucije – sta med zelo zavržnimi, zato je bil ugled obeh tožnikov zelo prizadet. Oba sta bila v priporu prvič; tožnik tudi v stiku s sojetniki s specifičnim načinom obnašanja. Po presoji pritožbenega sodišča je odškodnina, glede na ugotovljene okoliščine, odmerjena – za tožnika v višini 975,00 EUR, za tožnico 780,00 EUR – v ustrezni višini. Višina odškodnine ne more odražati zgolj subjektivnega vrednotenja posledic, kakor ga podajata tožnika. Treba je upoštevati, da je doživljanje tovrstne izkušnje za vsakega oškodovanca stresno in neugodno.

8. Ustrezno je upoštevan tudi korektiv, ki ga nudi načelo objektivne pogojenosti odškodnine. To načelo terja vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami drugih oškodovancev; upoštevanje različnih primerov iz sodne prakse, škod različnega obsega in zanje določenih odškodnin. Primerjava z drugimi odškodninami pokaže, da je bilo tudi to načelo ustrezno upoštevano. Že sodišče prve stopnje je opozorilo, da je prisojena odškodnina višja od običajno dosojenih odškodnin. Pritožnika se sklicujeta na odškodnino, odmerjeno oškodovancu v zadevi II Ips 157/2008, kjer je bila oškodovancu za sorazmerno kratek odvzem prostosti prisojena bistveno višja odškodnina. Gre za neprimerljiv primer, saj je bila v primerjani zadevi ugotovljena škoda taka, da je zaradi intenzivnosti bolečin in trajnih posledic na zdravstvenem področju terjala odmero odškodnine za posamezne oblike škode (trajno porušeno zdravje, zdravljenje posledic porušenega ravnovesja, telesne bolečine). Razen tega je Vrhovno sodišče presojalo revizijo oškodovanca in je zato lahko presojalo le utemeljenost težnje za povišanje dosojene odškodnine. Revizijo je zavrnilo in pri tem opozorilo, da gre za odškodnino, ki je znatno višja od najvišjih prisojenih odškodnin v teh primerih.

9. Zahtevek za plačilo odškodnine za materialno škodo je utemeljeno zavrnjen. S kratkotrajnim priporom povzročena prekinitev dela ni terjala vračanja plesalk v njihove izvorne dežele. Razen tega je plesalke zaposlovala družba, katere subjektiviteta je ločena od subjektivitete tožnikov in sta tožnika izpolnjevala tujo obveznost, kar s citiranjem izjave priče P. G. tudi potrjujeta. Račun za opravljeno plačilo morati izstaviti družbi, za katero sta plačilo opravila.

10. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP).

Datum zadnje spremembe:

26.01.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 412/2011
• VSRS sodba II Ips 157/2013
• VSL sodba II Cp 533/2015