VSL sodba II Cp 1839/2016

Jedro

Tožnik, ki uveljavlja odškodninsko odgovornost toženca kot družbenika in direktorja družbe, ki ni plačala obveznosti iz pravnomočne sodbe, se neutemeljeno sklicuje na desetletni zastaralni rok, ki je predpisan za izvršitev judikatnih terjatev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po tem, ko je zaradi delnega umika tožbe s sklepom ustavilo postopek zaradi plačila 770,56 EUR (I. točka izreka), s sodbo zavrnilo zahtevek za plačilo 11.447,05 EUR (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v višini 2.464,40 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Zatrjuje procesno kršitev, ker predlagani dokazi niso bili izvedeni. Zanika, da dejstva, ki se s predlaganimi dokazi dokazujejo, niso navedena in da navedbe o tem, kar naj bi priči A. in K. P. izpovedovala, niso podane. Na drugi strani tožbe je navedeno, da se je toženec kot direktor družbe P. d.o.o. leta 2011 pogovarjal s cedentom in sicer z A. in K. P. Postavljena je bila trditev, da je družba A. d.o.o. zaradi neplačila obveznosti iz pravnomočne sodbe zašla v težave, imela je hudo škodo, izgubila je eksistenco. Toženec pa je ustanovil novo družbo S. d.o.o. Tudi o tem bi vedela povedati A. in K. P. Ker dokaz ni bil izveden, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in posledično odločitev nepravilna. Zavrnitev vpogleda v zgodovinska izpiska iz sodnega registra za družbi P. d.o.o. in S. d.o.o. je nezakonita, saj iz podatkov Ajpes niso razvidni isti podatki kot iz zgodovinskega izpiska iz sodnega registra. Z vpogledom v zgodovinski izpisek bi bilo možno ugotoviti, da je bil predmet registracije dejavnosti družbe S. d.o.o. po obsegu sicer manjši, vendar v celoti identičen s predmetom poslovanja družbe P. d.o.o. Predmet poslovanja iz Ajpesovih podatkov ne izhaja. Zavrnjen je tudi vpogled v pooblastilo v spisu Okrožnega sodišča v Kranju opr. št. I Pg 56/2001 – podpisal ga je toženec kot zakoniti zastopnik družbe P. d.o.o. Ni res, da toženec že od leta 2002 dalje ni več direktor družbe P. d.o.o. in to bi bilo z vpogledom v spis ugotovljeno. Upoštevajoč, da je bil toženec direktor, je on tisti, ki bi moral poskrbeti, da bi družba P. d.o.o. po pravnomočni sodbi poplačala svoje obveznosti, pa tega ni storil. Z vpogledom v zgodovinski izpisek bi bilo ugotovljeno tudi, da toženec namenoma ni izbrisal družbe P. d.o.o. iz registra in sicer zato, da ne bi prišlo do njegove odškodninske odgovornosti. Iz zgodovinskega izpiska iz sodnega registra je razvidno, da družba P. d.o.o. že v letu 2004 dvanajst mesecev ni opravljala plačil preko računa pri organizaciji za plačilni promet. Graja zaključek o zastaranosti terjatve. Tožnikova terjatev se nanaša na pravnomočno sodno odločbo, ki jo je bil toženec dolžan izvršiti. Sodba je bila izdana 7.1.2003, tožnik pa je tožbo vložil 20.9.2012, to je pred potekom desetletnega zastaralnega roka. Pogodba o odstopu terjatve je bila sklenjena leta 2010, ko terjatev ni bila zastarana. Leta 2012 je tožnik toženca pozval, da obveznost plača in ta je plačilo zavrnil. Tožba je bila vložena leta 2012, torej v roku zatrjevanega 5-letnega roka, ki ga navaja sodišče prve stopnje. Zastaralni rok je začel teči s sklenitvijo pogodbe o odstopu terjatve.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Povzema pravno odločilna dejstva, ki ji je zatrjevala v teku postopka pred sodiščem prve stopnje. Meni, da zahtevek po temelju ni utemeljen, razen tega so se zastaralni roki za terjatve, temelječe tako na 8. čl. kot na 263. čl. Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), iztekli. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja – torej zato, ker je zaradi poteka roka prenehala pravica zahtevati terjatev, in ne zaradi neutemeljenosti terjatve. Pritožnik ne zatrjuje, da zaradi neizvedenih dokazov ne bi bilo ugotovljeno katero od spornih dejstev, pomembnih za odločitev o zastaranju iztoževane terjatve.

6. Dejstva, na katerih temelji odločitev o zastaranju, so razvidna iz dokazov, ki jih je sodišče izvedlo ali so celo nesporna. Cesijski pogodbi z dne 7.6.2004 in 31.12.2010, s katerima tožnik zatrjuje svojo legitimacijo za uveljavljanje zahtevka, sta bili prebrani. Prebrana je bila sodba Okrožnega sodišča v Kranju opr. št. I Pg 56/2003 z dne 7.1.2004 s klavzulo pravnomočnosti z dne 23.1.2004. Sodba dokazuje obstoj terjatve družbe A. d.o.o. do družbe P. d.o.o. v višini 2,712.264,90 SIT z obrestmi. Tožeča stranka zahtevek utemeljuje s trditvami o odškodninski odgovornosti toženca kot družbenika in direktorja družbe P. d.o.o. Zatrjevane dejanske okoliščine je mogoče pravno projicirati na 8. čl. ZGD-1 (spregled pravne osebnosti) in 263. čl. ZGD-1 (odškodninska odgovornost uprave). Tožnik trdi, da je toženec družbo P. d.o.o., katere družbenik je bil, zlorabil za oškodovanje upnika (družbe A. d.o.o. oz. cesionarjev) z ustanovitvijo družbe S. d.o.o., na katero je prenesel poslovanje družbe P. d.o.o. Iz podatkov sodnega registra, ki jih enako kot izpisek iz registra, dokazujejo podatki AJPES, je razvidno, da je bila družba S. d.o.o ustanovljena 2.4.2003. Tega dne je začel teči petletni zastaralni rok, v katerem bi tožnik terjatev lahko uveljavil na osnovi spregleda pravne osebnosti. Zastaralni rok se je iztekel že pred vložitvijo obravnavane tožbe (vložena je bila 20.9.2012).

7. Tožnik zahtevek utemeljuje tudi s trditvijo, da toženec kot direktor družbe P. d.o.o. ni plačal glavnice 2,712.264,90 SIT, ki je s sodbo Pg 56/2013 z dne 7.1.2004, pravnomočno 23.1.2004, določena kot obveznost družbe P. d.o.o., plačljiva v roku 8. dni. Toženec je že v odgovoru na tožbo navedel, da od 15.10.2002 dalje ni več direktor družbe P. d.o.o.o. Tega dejstva tožena stranka ni prerekala. Ker bi toženec terjatev družbe P. d.o.o. lahko plačal le v času, ko je bil zakoniti zastopnik te družbe, od tega pa je preteklo že več kot 5 let, je tudi na tej pravni podlagi uveljavljana terjatev zastarana. Absolutni rok za zastaranje odškodninskih terjatev je 5 let od dne, ko je škoda nastala (352. čl. Obligacijskega zakonika).

8. V pritožbi tožnik navaja, da je dokaz z vpogledom v pooblastilo v spisu I Pg 56/2003 podal zaradi dokazovanja, da ga je podpisal toženec in da je ta dokazni predlog podal zato, ker je toženec trdil, da od leta 2002 dalje ni več direktor družbe P. d.o.o. Navedeni dokazni predlog je tožnik podal na naroku 20.4.2016 in pri tem navedel, da ga podaja zaradi dokazovanja, da je bil toženec kot direktor dolžan izvršiti sodno odločbo. Za dokazovanje dejstva, da je bil toženec dolžan izvršiti sodno odločbo predlagani dokaz ni primeren, saj je sodno odločbo mogoče izvršiti šele po njeni izdaji, tožeča stranka pa dokazuje toženčeva pooblastila v času gospodarskega spora. Trditve, da toženec že od 15.10.2002 dalje ni direktor družbe P. d.o.o., tožeča stranka ni zanikala; trditve, da je bil toženec direktor družbe P. d.o.o. tudi po zaključku gospodarskega spora, tožeča stranka ni podala.

9. V pritožbi se tožnik neutemeljeno sklicuje na desetletni zastaralni rok, ki je s 356. čl. OZ predpisan za uveljavljanje judikatnih terjatev. Pritožba ne upošteva, da predmet zahtevka ni uveljavljanje judikatne terjatve. Terjatev iz pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Kranju opr. št. I Pg 56/2003 upnik (A. d.o.o.) zoper dolžnika (P. d.o.o.) res lahko uveljavlja v roku desetih let in sicer v izvršilnem postopku. V obravnavni pravdni zadevi se navedena terjatev ne izterjuje, zato se tožnik na desetletni zastaralni rok neutemeljeno sklicuje.

10. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).

Datum zadnje spremembe:

26.01.2017

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 525/2007
• VSL sodba I Cpg 1582/2015
• VSL sodba II Cp 3714/2010