VSL sodba II Cp 2058/2016

Jedro

Zavarovanka toženke je ravnala protipravno, ker opustila nadzor nad zaključkom sanacije pohodne površine, ki je bila potrebna zaradi posedanja.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku I. točke izreka spremeni tako, da se znesek odškodnine zviša za 612,20 EUR (na 3.061,00 EUR) in v II. točki izreka tako, da se znesek pravdnih stroškov zviša za 465,69 EUR (na 1.994,39 EUR).

Zavrneta se preostali del pritožbe tožnika in pritožba toženke v celoti in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi.

Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa mora v 15 dneh povrniti 127,33 EUR njegovih stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo toženke.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je toženki naloženo, da mora v petnajstih dneh tožniku plačati odškodnino v višini 2.448,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 10. 2014 dalje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnjen. Toženka mora tožniku v istem roku povrniti pravdne stroške v znesku 1.528,70 EUR z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Proti navedeni sodbi sta se pritožili obe stranki.

3. Tožnik se ne strinja s tem, da je 20 % soprispeval k škodnemu dogodku. Zaključek je glede na izkazano dejansko stanje povsem neutemeljen in predvsem materialnopravno zmoten. Zgolj morebitna zamišljenost tožnika, njegova starost in nošnja klobuka ne dajejo pravno relevantne podlage za tak zaključek. Hodil je s skrbnostjo in pazljivostjo običajnega in povprečnega pešca, poleg tega je sodišče o prispevku odločilo mimo trditvene podlage toženke. Pri zavrnitvi odškodnine iz naslova trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče izhajalo le iz izvedenskega mnenja. Neutemeljeno ni upoštevalo prepričljive in subjektivne izpovedi tožnika o tem, kakšne trajne posledice so mu nastale. Enako velja za zavrnitev zahtevane odškodnine za strah. Izvedenka ni odgovorila na vprašanje glede sekundarnega strahu. Sodišče je le na podlagi poškodb zaključilo, da tožnik ni trpel sekundarnega strahu. Tožnik je v zvezi s sekundarnim strahom predlagal dopolnitev izvedenskega mnenja.

4. Toženka trdi, da odločitev sodišča prve stopnje pomembno odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki se je že večkrat izreklo, da so razpoke in neravna tla v mestnem okolju ter na pohodnih površinah za pešce nekaj vsakdanjega ter pričakovanega. Popolne in absolutne realnosti pohodnih površin ni življenjsko pričakovati, takšna zahteva do upravljavcev pohodnih površin pa bila pretirano stroga. Toženka nadalje trdi, da njena zavarovanka ni opustila dolžne skrbnosti in da v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o takšni poškodbi, ki bi onemogočala varno uporabo in bi zahtevala takojšnjo sanacijo. Pločnik je na mestu padca tožnika varen in v stanju, ki je omogočalo varno hojo vsem uporabnikom. Betonski venec okoli jaškov sploh ni bil vzrok tožnikovemu padcu, ampak izrez v asfaltni površini med obema jaškoma, ki pa po mnenju toženke ni predstavljal skrite in nepredvidljive arhitektonske ovire. Mesto, kjer se je v preteklosti izvajala sanacija jaškov, je bilo daleč vidno in pešcu v dnevnem času ob jasnem vremenu dobro zaznavno. Višinska razlika asfaltnega izreza ne vzpostavlja pravno pomembne vzročne zveze med tožnikovim padcem in domnevnimi opustitvami zavarovanke toženke. Tožnik sploh ni določno opredelil padca. Sodišče je verjelo tožnikovi izpovedbi, da je padel, ker se je spotaknil ob rob asfalta, ki se je nahajal med obema jaškoma. Tega pa prej ni trdil, zato sodišče izpovedbe ne bi smelo upoštevati, saj njegova izjava ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Tudi mehanizem nastanka poškodbe je nenavaden, če ne skoraj nemogoč. Podrejeno toženka meni, da je tožnikov soprispevek k nastanku škode prenizko ovrednoten.

5. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama v odgovor. Toženka na pritožbo tožnika ni odgovorila, tožnik pa v odgovoru na pritožbo toženke prereka njene pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

7. Pritožba izpostavlja dve odločbi Vrhovnega sodišča(1), v katerih je bilo ugotovljeno, da je pohodna površina, na kateri sta padla tožnika, še ustrezala normalni(2) pohodni površini, zato poškodbe niso terjale dodatnega ukrepanja upravljavca pohodne površine. S tem pritožbeni očitek, da odločitev prvostopenjskega sodišča pomembno odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, (še) ne more biti utemeljen. Pomembna je namreč presoja odločilnih okoliščin vsakega posameznega primera kot npr. narava poškodbe (dvig površine, vdolbine, manjkajoči tlakovci ipd.), višinska razlika, primerjava s preostalo pohodno površino ipd. Vsaka poškodba od upravljavca površine res ne zahteva ukrepanja, vendar gre v obravnavanem primeru za drugačno situacijo.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo opustitev dolžnega ravnanja toženkine zavarovanke, ker je opustila nadzor nad izvajanjem oziroma zaključkom sanacije pohodne površine na mestu tožnikovega padca. Ta zaključek je prepričljiv in ga pritožbeno sodišče v celoti sprejema, temelji pa predvsem na izpovedbi prič R. B.(3), ki je povedal, da so se na relevantnem delu pločnika za pešce, kjer je tožnik padel, v letu 2011 izvajala dela zaradi posedanja asfaltne površine ob že obstoječem jašku, hkrati pa se je v neposredni bližini vgradil nov jašek. Površina ob obeh jaških je bila le začasno zaščitena z betonom in le za toliko časa, dokler se ne asfaltira. Po neizpodbijani dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje vse od 25. 5. 2011 pa do tožnikovega padca 19. 3. 2014 površina ob jaških ni bila asfaltirana, zaradi poteka časa pa je začel betonski venec pokati in razpadati, kar dokazuje tudi na fotografiji (B6) viden polivinil, ki je bil nameščen pod beton zaradi lažje odstranitve pred asfaltiranjem. Dokončno asfaltiranje bi moral izvesti koncesionar zavarovanke toženke. Po presoji pritožbenega sodišča je zavarovanka toženke ravnala protipravno, ker opustila nadzor nad zaključkom sanacije pohodne površine, ki je bila potrebna zaradi posedanja.

9. Pritožbeno sodišče nadalje sprejema zaključek sodišča prve stopnje (razlogi v 8. točki obrazložitve), da je bilo stanje pohodne površine kot posledica nedokončane sanacije vzrok tožnikovega padca. Sodišče je verjelo tožniku, da se je spotaknil ob rob asfalta okrog jaška (5 cm višinska razlika med jaškom in nedokončano okolico), na podlagi fotografij pa ugotovilo, da je iz njih razvidna površina bistveno odstopala od stanja površin, ki omogočajo varno hojo. Pritožbene navedbe tega zaključka ne morejo omajati, saj je dokazna ocena sodišča prve stopnje logična, prepričljiva in celovita.

10. Sodišče prve stopnje je zaradi tožnikove zamišljenosti pri hoji (z mislimi naj bi bil pri nevrologu, pri katerem je bil pred padcem), njegove "težke hoje" in možnosti(4), da je mu je pogled na tla zakrival tudi klobuk, zaključilo, da je tožnik 20% soodgovoren za nastanek škode. Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da toženka soprispevka tožnika ni zatrjevala(5). Sodišče (razen izjemoma, za kar v obravnavanem primeru ne gre) ne sme ugotavljati dejstev, ki jih stranki nista zatrjevali (drugi odstavek 7. člena ZPP) in je s tem, ko je tožnikovo soodgovornost ugotovilo na podlagi njegove izpovedbe (ki ne more nadomestiti trditvene podlage), storilo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Pritožbeno sodišče je samo odpravilo ugotovljeno kršitev tako, da pri sojenju ni upoštevalo nezatrjevanih dejstev in posledično pritožbi tožnika v tem delu ugodilo in prisojeno odškodnino ustrezno zvišalo.

11. Niso pa utemeljeni pritožbeni očitki tožnika glede višine odškodnine(6). Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj glede (ne)obstoja trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti sledi mnenju izvedenke in ne izpovedbi tožnika. Izvedenka je ugotovila, da je imel tožnik že pred škodnim dogodkom težjo hojo in slabši vid zaradi nastajajoče sive mrene, različna internistična obolenja, povišan krvni pritisk, vrtoglavice, zanašalo ga je pri hoji in podobno. Zaradi škodnega dogodka trajnih posledic tožnik ni utrpel. Neutemeljeno se pritožba zavzema, da bi bilo treba večjo težo dati tožnikovi izpovedbi, saj je treba oškodovančev subjektiven pogled na lastne težave ustrezno objektivizirati. Nadalje ne drži očitek, da je sodišče le na podlagi poškodb ugotovilo, da tožnik ni imel utemeljenega razloga za strah. Poleg teže poškodb (šlo je le za udarnino glave s poškodbo obraznega dela oziroma nosu), je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo ugotovitev izvedenke, da je zdravljenje potekalo brez zapletov. Pritožbena navedba, da sodišče v tej smeri (glede sekundarnega strahu) ni zahtevalo dopolnitve izvedenskega mnenja pa je neutemeljena že zato, ker niso izpolnjeni pogoji iz 286. b člena ZPP. Zaradi navedenih razlogov je višje sodišče v preostalem delu pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

12. Spremenjen uspeh tožnika glede višine odškodnine je narekoval ustrezno spremembo odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče je pri tem izhajalo iz odmere stroškov obeh strank, ki jo je opravilo že sodišče prve stopnje in pritožbeno ni bila sporna, kot tudi ni bilo sporna uporaba metode odmere stroškov po temelju in višini. Tožnik je 100% uspel s temeljem in 65% z višino in je njegov skupen uspeh 82,5%, uspeh toženke pa 17,5%. Tožniku je bilo priznanih 2.488,35 EUR stroškov, toženki pa 334,31 EUR, kar upoštevaje uspeh pravdnih strank pomeni, da mora toženka tožniku v 15 dneh povrniti po medsebojnem pobotu povrniti 1.994,39 EUR pravdnih stroškov (2.052,89 EUR - 58,50 EUR) za postopek na prvi stopnji.

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. členu ZPP. Tožnik je upoštevajoč vrednost s pritožbo izpodbijanega dela (2.255,40 EUR) uspel v 27,14% pritožbe in mu mora toženka povrniti ustrezen del stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Tožnik je upravičen do nagrade za sestavo pritožbe po tar. št. 18 OT v višini 375 točk (172,12 EUR), 2% administrativnih stroškov (3,44 EUR), 22% DDV (38,62 EUR), kar skupaj znaša 214,18 EUR, ter do povrnitve stroškov za sodno takso v višini 255,00 EUR. Skupni stroški tožnika znašajo torej 469,18 EUR, ustrezen del (27,14%) pa 127,33 EUR, kar mu mora toženka povrniti v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Toženka s pritožbo niti delno ni uspela, zato sama krije stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), odgovor tožnika na pritožbo toženke pa glede na vsebino ni bil potreben za rešitev zadeve na pritožbeni stopnji (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): II Ips 19/2009 in II Ips 85/2013.

Op. št. (2: Poudarjeno je bilo, da se je Vrhovno sodišče že izreklo, da so razpoke in neravna tla v mestnem okolju ter na pohodnih površinah za pešce nekaj vsakdanjega in pričakovanega (II Ips 85/2013; točka 10).

Op. št. (3): Delovodja gradbenih del na področju padca.

Op. št. (4): Sodišče je zapisalo, da glede na poškodbo nosu, ki jo je tožnik utrpel pri padcu naprej, dopušča možnost, da je tudi klobuk pri sklonjeni glavi zakrival pogled nekaj metrov pred njim ...

Op. št. (5): In že zato ne more uspeti s podrejeno pritožbeno navedbo, da je sodišče prenizko ocenilo prispevek tožnika.

Op. št. (6): Tožnik je zahteval 3.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 1.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in 600,00 EUR za strah. Prisojenih je bilo 3.000,00 EUR (z upoštevanjem prispevka 2.400,00 EUR) za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Toženka višine odškodnine ni izpodbijala.

Datum zadnje spremembe:

26.01.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 4221/2010
• VDSS sodba Pdp 191/2009
• VSL sodba I Cp 3853/2010