VSL sodba II Cp 2261/2016

Jedro

V konkretnem primeru odgovornost zavarovalnice ni bila sporna, vendar škoda ni bila v celoti ocenjena, zato glede zamude ni mogoče uporabiti določb ZOZP, ampak je ob zaključku, da ZOZP v tem primeru ni uredil zamude, uporabiti splošno določbo 299. člena OZ.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v I. točki izreka znesek 20.114,63 EUR nadomesti z zneskom 20.104,63 EUR in znesek 6.135,50 EUR nadomesti z zneskom 3.067,75 EUR, ter v IV. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 3.280,42 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

II. V preostalem se pritožbi zavrneta ter se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 231,35 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka v roku 15 dni dolžna tožeči stranki plačati 20.118,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 20.114,63 EUR od 30. 12. 2011 do plačila in od zneska 14,00 EUR od 30. 8. 2012 do plačila, 1.426,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2014 do plačila, 6.135,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2011 do plačila in 285,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2014 do plačila (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka) ter sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnica nasprotuje odmeri odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo iz naslova tuje pomoči. Glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo povzema ugotovitve sodišča prve stopnje o nevšečnostih, ki jih je prestajala in jih bo prestajala v bodoče ter meni, da jih je sodišče prenizko ovrednotilo. Poudarja, da bo občasne bolečine blage, pa tudi srednje intenzitete trpela vse življenje. Glede odškodnine za strah navaja, da sodišče ni upoštevalo mnenja izvedenca v delu, da je sekundarni strah pri tožnici pravzaprav prisoten ves čas. Po njenem mnenju je sodišče preveč rigorozno ločilo posledice prometne nesreče od tistih, ki so nastale zaradi degenerativnih sprememb, saj življenjske aktivnosti tožnice pred nesrečo niso bile zmanjšane. Nasprotuje tudi zavrnitvi tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti iz razloga uporabe vložkov zaradi inkontinence. Glede premoženjske škode iz naslova tuje pomoči izpostavlja, da se je sodišče pri obračunu tuje pomoči v celoti oprlo na mnenje izvedenca, ni pa upoštevalo, da iz slednjega izhaja, da je tujo pomoč potrebovala tudi po desetih mesecih, za katere je obračunal pomoč. Ob tem pojasnjuje, da družinski člani niso dolžni opravljati obveznosti, ki dejansko bremenijo tistega, ki je odgovoren za nastalo škodo ter graja stališče sodišča prve stopnje, da gre za pomoč, ki so si jo zakonci dolžni nuditi, ker ne presega običajne pomoči. Pri tem se sklicuje na sodno prakso. Pritožuje se tudi zoper odločitev o pravdnih stroških.

4. Toženka v pritožbi sprejema ugotovljen obseg nudenja tuje pomoči, ne strinja pa se z višino urne postavke, kot jo je določilo sodišče, in sicer 6,00 EUR na uro, saj sodna praksa v takih primerih priznava od 3,00 do 5,00 EUR na uro (sklicuje se na sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 4024/2011, II Cp 2220/2013, II Cp 1556/2012, II Cp 2642/2012, II Cp 2734/2914). Potrebno je namreč upoštevati, da so pomoč nudili tožničini bližnji. Nepravilna je odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je glede zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo uporabilo splošno določbo 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče bi moralo v skladu z 42.č členom Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) upoštevati trimesečni rok za rešitev zadeve, ki pa je začel teči šele 15. 5. 2012, ko je bilo zdravljenje zaključeno in je bil znan obseg škode. Izpostavlja, da je v zamudo torej prišla šele po poteku tega roka. Nadalje opozarja, da je sodišče napačno izračunalo znesek odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo (20.114,63 EUR), na katerega veže začetek teka zamudnih obresti, saj celoten znesek prisojene odškodnine v višini 20.118,63 EUR, zmanjšan za znesek 14,00 EUR, znaša 20.104,63 EUR. Sodišče je tožnici napačno prisodilo zamudne obresti od potnih stroškov v znesku 982,13 EUR od datuma 30. 12. 2011, saj so ji ti stroški nastali šele v letu 2012, povrnitev le-teh pa je tožnica zahtevala šele v pripravljalni vlogi z dne 15. 12. 2014. Toženka je bila z vsemi stroški, ki so tožnici nastali zaradi zdravljenja, seznanjena šele, ko je bilo zdravljenje zaključeno, zato je tožnica, upoštevajoč trimesečni rok, do zamudnih obresti upravičena od dne 16. 8. 2012. Toženka se pritožuje tudi zoper prisojeno plačilo zneska 1.426,44 EUR, ki predstavlja zamudne obresti od zneska nespornega dela odškodnine 23.290,87 EUR za čas od 30. 12. 2011 do 4. 9. 2012. Znesek 23.290,87 EUR je toženka tožnici nakazala dne 4. 9. 2012, trimesečni rok od zaključka zdravljenja pa se je iztekel 15. 8. 2012, zato je tudi s plačilom tega zneska toženka v zamudi kvečjemu od 16. 8. 2012 do 4. 9. 2012. Ker znesek nateklih obresti znaša le 108,82 EUR, je tožnica do procesnih obresti upravičena le od tega zneska. Glede vtoževane zavarovalnine izpostavlja, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo, da je toženka iz naslova nezgodnega zavarovanja za 15 % ocenjeno invalidnost tožnici že plačala znesek v višini 3.067,75 EUR. V obrazložitvi izpodbijane sodbe (119. točka) je navedeno, da je toženka dolžna tožnici plačati še razliko (do zneska, ki ga je prisodilo sodišče) v znesku, ki pa ga sodišče očitno pomotoma ni navedlo. Pritožuje se tudi zoper datum začetka teka zamudnih obresti od prisojene zavarovalnine in navaja, da toženka s tem, ko je tožnici dne 10. 1. 2013 nakazala zavarovalnino v višini 3.067,75 EUR, ni bila v nikakršni zamudi, saj je zavarovalnino izplačala v skladu s pogodbeno dogovorjenimi pogoji znotraj triletnega skrajnega roka plačila. Prvostopenjsko sodišče je posledično nepravilno odločilo o povrnitvi kapitaliziranega zneska zamudnih obresti od zavarovalnine za čas od 29. 11. 2011 do 11. 1. 2013 v višini 285,05 EUR ter o začetku teka procesnih obresti od navedenega zneska.

5. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki sta nanju odgovorili in predlagali njuno zavrnitev.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Tožnica zahteva povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode, ki jo je utrpela v prometni nesreči. Po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnica v prometni nesreči, za katero odgovarja zavarovanka tožene stranke, utrpela nestabilen zlom medenice, posledica česar je stresna inkontinenca; zdravljenje tožničinih poškodb je trajalo do 15. 5. 2012; tožnica je bila 17 dni hospitalizirana, 26 dni se je zdravila v zdravilišču, od tega 21 dni na bolniškem oddelku, približno 8 tednov je uporabljala invalidski voziček, 5 mesecev je uporabljala bergle in bila v tem času vezana na tujo pomoč, 10-krat je bila izpostavljena nizkim dozam ionizirajočega sevanja ob rentgenskem slikanju, 2-krat je bila ob kompjuterski tomografiji izpostavljena višjim dozam sevanja, 29-krat je opravila več oblik fizioterapij, 4-krat je bila pregledana pri specialistih, prejemala je različna zdravila; 3 tedne je prestajala hude bolečine, 3 mesece srednje hude bolečine, ki so bile pretežno stalne, 4 mesece in pol pa blage stalne bolečine, ki so bile občasno srednje hude; občasne blage, občasno pa tudi srednje bolečine prestaja tudi sedaj in jih bo v bodoče; trajne posledice utrpelih poškodb so manjša deformacija medeničnega obroča in 1 cm velika prikrajšava leve noge, funkcionalno trajno posledico pa predstavlja stresna inkontinenca, zaradi katerih je tožnica zmanjšano sposobna za dolgotrajno sedenje, prevoze, lažje aktivnosti in hojo. Prav tako je ovirana pri spolnih odnosih.

O višini odškodnine za nepremoženjsko škodo

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo in upoštevalo vse pravno relevantne okoliščine, na podlagi teh ugotovitev pa (upoštevajoč določbo 179. člena OZ in v skladu z obstoječo sodno prakso) ustrezno ocenilo višino odškodnine, ki gre tožnici skupaj iz naslova nepremoženjske škode, kot tudi iz naslova njenih posameznih zatrjevanih (in ugotovljenih) oblik. Ugovori, ki jih je pritožnica postavila v zvezi z višino odškodnine, prisojeno za posamezne oblike nepremoženjske škode, so premalo konkretni in že zato neupoštevni. Enako velja tudi za pritožbeno sklicevanje na primerljivo sodno prakso, na katero se pritožnica zgolj pavšalno sklicuje in konkretnih judikatov niti ne navede.

9. Tožnica ne graja ugotovitev sodišča prve stopnje o stopnji in trajanju telesnih poškodb in o prestanih nevšečnostih, temveč se ne strinja z odmero dosojene odškodnine. Sodišče prve stopnje je tožnici iz tega naslova dosodilo 15.000,00 EUR, kar po oceni pritožbenega sodišča predstavlja primerno odškodnino za prestane telesne bolečine in nevšečnosti. Prisojena odškodnina je primerljiva z odškodninami, ki so jih sodišča prisodila v drugih podobnih zadevah(1), zato ni mogoče slediti pritožnici, da sodna praksa za manjše nevšečnosti in manjša bolečinska obdobja prisoja podobno odškodnino in bi jo bilo v konkretnem primeru potrebno zvišati.

10. Strah tožnice je sodišče ugotavljalo ob upoštevanju zaslišanja tožnice in strokovno podanega izvedenskega mnenja. Izvedenec je ocenil, da je tožnica v škodnem dogodku utrpela izredno hud primarni strah, v nadaljevanju, vse do zaključka zdravljenja pa sekundarni strah. Zaznavanje tožnice, ki je izpovedala, da se je ob sami nesreči zbala za lastno življenje, tudi pritožbeno sodišče ocenjuje kot utemeljeno, zato je odškodnina v višini 3.000,00 EUR iz naslova prestanega primarnega in sekundarnega strahu, glede na primerljivo sodno prakso, tudi po mnenju pritožbenega sodišča povsem ustrezna.(2)

11. Tudi odškodnino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je prvostopenjsko sodišče pravilno odmerilo, ko je iz tega naslova prisodilo 18.000,00 EUR. Sodišče je ustrezno upoštevalo tožničino starost, obseg zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnice, kot ga je ocenil izvedenec, stopnjo njenih duševnih bolečin in dejstvo, da bo duševne bolečine prestajala tudi v bodoče. Zaradi zgoraj opisanih poškodb so tožnici nastale trajne posledice, opisane v 55. do 65. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jih pritožbeno sodišče v bistvenem delu povzema. Zaradi posledic zloma medenice je tožnica zmanjšano sposobna za dolgotrajno sedenje in omejena pri aktivnostih, ki zahtevajo sklanjanje, počepanje in poklekanje, pri daljši hoji in hoji po neravnem terenu. Zaradi tega se v svojem siceršnjem življenju sooča z omejitvami pri rekreativnih in družabnih aktivnostih. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno razmejilo trajne tožničine težave (to je duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti), ki so nastale zaradi škodnega dogodka, od tistih, ki so posledica degenerativnih sprememb hrbtenice (in ki bi jih tožnica utrpela tudi, če obravnavanega škodnega dogodka ne bi bilo). Glede na prepričljive ugotovitve v postopku angažiranega izvedenca, da so otekanje nog, krči in mravljinčenje v nogah posledica degenerativnih sprememb hrbtenice, ki so obstajale že pred obravnavano nezgodo, je jasno, da stališče, češ da tožnica pred nesrečo ni potrebovala pomoči in je degenerativne spremembe niso ovirale v takšnem obsegu kot po nezgodi, ne pride v poštev. Upoštevajoč izvedenčevo ugotovitev o delnem vplivu degenerativnih sprememb na zmanjšanje tožničinih življenjskih aktivnosti, med drugim tudi na hojo v obutvi z visoko peto, kar izpostavlja pritožnica, pritožbeno poudarjanje, da tožničine degenerativne spremembe hrbtenice niso vplivale na nastale škodne posledice oziroma da naj bi šlo za neme degenerativne spremembe, ki ne predstavljajo podlage za znižanje odškodnine, ne le, da ni povsem jasno, ampak tudi sicer ne vzbudi nobenega pomisleka v pravilnost izpodbijane odločitve.

12. Tudi z odškodnino, odmerjeno za skaženost, pritožbeno sodišče soglaša. Nobenega dvoma ni, da je šepajoča hoja, četudi komaj opazna, kot izhaja iz mnenja izvedenca, za tožnico moteča. Sodišče druge stopnje pa pritrjuje stališču iz tožničine pritožbe, da v to obliko škode spada tudi obvezna uporaba vložkov in neprijeten vonj, ki se širi okoli tožnice zaradi inkontinence, vendar je ocenilo, da je tudi ob upoštevanju tega prisojena odškodnina 1.000,00 EUR primerna.

O odškodnini za premoženjsko škodo

13. Odškodnina za škodo zaradi stroškov tuje pomoči ima podlago v prvem odstavku 174. člena OZ. Sodna praksa kot škodo zaradi stroškov za tujo pomoč in nego priznava tudi pomoč in nego, ki jo oškodovancu nudijo družinski člani. V tem primeru gre za netipično obliko materialne škode, saj se v denarni znesek materializira šele s sodbo. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo 3.870,00 EUR odškodnine za tujo pomoč. Takšno odločitev v pritožbah napadata obe pravdni stranki (tožnica nasprotuje dejanski ugotovitvi, da je tujo pomoč, kot jo je obračunalo sodišče, potrebovala le 10 mesecev, toženka pa se zavzema za odmero nižje odškodnine). Iz razlogov sodišča prve stopnje je mogoče razbrati vsa pravno odločilna dejstva, ki so potrebna za ovrednotenje odškodnine iz tega naslova (časovno opredeljen obseg tuje pomoči, uporabljena urna postavka za ovrednotenje stroškov tuje pomoči). Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja pri večjem obsegu tuje pomoči, češ da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo obračun tuje pomoči, ki jo je tožnica potrebovala od decembra 2011 dalje in jo je dodatno zahtevala šele v prvi pripravljalni vlogi.(3) Izvedenec je na navedene očitke, ki jih je pritožnica podala že v pripombah na izvedensko mnenje, obrazloženo odgovoril, sodišče prve stopnje pa je izvedenskemu mnenju v celoti sledilo in ga v razlogih sodbe v bistvenem tudi povzelo. Iz izvedenskega mnenja in obrazložitve izpodbijane sodbe je razbrati, da je izvedenec pri ugotavljanju tožničinih potreb po tuji pomoči upošteval celotno obdobje, ko je tožnica takšno pomoč potrebovala in obseg pomoči ocenil na skupno 10 mesecev z občasno potrebo po pomoči pri težjih domačih opravilih, ki jo tožnica potrebuje še danes, ki pa ne presega okvirov pričakovane običajne pomoči moža in družine. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da pomoč, ki jo nudijo družinski člani poškodovancu v večjem obsegu, kot jo poškodovanec dejansko potrebuje, ker so vsakodnevno prisotni ob njem, ne more bremeniti za škodni dogodek odgovorne osebe. Pomoč, ki jo tožnica še potrebuje in jo bo potrebovala v bodoče, je tudi po oceni pritožbenega sodišča kratkotrajna, občasna in jo je časovno nemogoče opredeliti, poleg tega pa mora odškodnina kriti tiste stroške, ki se ne izmikajo presoji o njihovi razumnosti, zato je upoštevaje vse okoliščine primera in vrsto opravil, ki jih tožnica ne bo zmogla brez pomoči, prvo sodišče utemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine za tujo pomoč, ki presega ugotovljeni obseg pomoči s strani izvedenca.

14. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da znesek 6,00 EUR predstavlja ustrezno višino urne postavke za tujo pomoč. Pritožbeni očitek toženke, da je dosojena višina urne postavke v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, ki v takih primerih priznava od 3,00 EUR do 5,00 EUR na uro za tujo pomoč, ni utemeljen, saj sodna praksa(4) priznava tudi 6,00 EUR kot primerno urno postavko za nudenje pomoči družinskih članov. Poleg tega je toženka pri plačilu nespornega dela odškodnine tožnici sama upoštevala 6,00 EUR na uro pomoči, čeprav je znesek kasneje v postopku prerekala kot neutemeljeno visokega. Pomembno je, da omenjeni znesek ne odstopa bistveno od zneskov, ki jih sodna praksa priznava kot urno postavko za tujo pomoč. Prav tako ni moč pričakovati, da bi bil ta enoten za vse primere, saj je odvisen tudi od okoliščine, kakšna vsebina tuje pomoči je bila v določenem primeru potrebna in izvajana. Kakšno vrsto oziroma obseg tuje pomoči je tožnica v relevantnem obdobju potrebovala, pa je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo.

O zavarovalnini

15. Toženka v pritožbi utemeljeno navaja, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo, da je iz naslova zavarovalnine tožnici že plačala znesek 3.067,75 EUR. Ne glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu mogoče preizkusiti, saj je prišlo zgolj do napake pri pisanju izpodbijane sodbe, kjer je iz zadnjega stavka obrazložitve 119. točke izpadel znesek "3.067,75 EUR", ki predstavlja izračunano razliko med že izplačano in prisojeno zavarovalnino. Napačen znesek (tj. 6.135,50 EUR zavarovalnine za ugotovljeno 30 % invalidnost, ki je bil skupno prisojen tožnici iz tega naslova) je bilo zato potrebno nadomestiti s pravilnim zneskom.

O zakonskih zamudnih obrestih

16. Toženka se pritožuje glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od zneska prisojene odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo ter zneska zavarovalnine in glede procesnih zamudnih obresti od kapitaliziranih zneskov zakonskih zamudnih obresti od že izplačane odškodnine in zavarovalnine.

17. Tožnica odškodnino terja od zavarovalnice, pri kateri je imela povzročiteljica prometne nezgode zavarovano svojo avtomobilsko odgovornost. Toženka neutemeljeno izpodbija odločitev o zakonskih zamudnih obrestih, ko se zavzema za uporabo 42.č člena ZOZP. V konkretnem primeru odgovornost zavarovalnice ni bila sporna, vendar škoda ni bila v celoti ocenjena (druga alineja prvega odstavka 20.a člena ZOZP, druga alineja prvega odstavka 42.č člena ZOZP), zato glede zamude ni mogoče uporabiti določb ZOZP, ampak je ob zaključku, da ZOZP v tem primeru ni uredil zamude, uporabiti splošno določbo 299. člena OZ. Toženka je torej prišla v zamudo, ko ni izpolnila obveznosti v roku, ki ga je tožnica v predpravdnem zahtevku določila za plačilo škode (prvi odstavek 299. člena OZ), ta rok pa je bil, po neprerekanih trditvah, 15 dni.(5) Tožnici tako pripadajo zakonske zamudne obresti od dosojene nepremoženjske in premoženjske škode od 30. 12. 2011 dalje.(6) Razlaga, da oškodovancu ne gredo zakonske zamudne obresti za čas treh mesecev od celotne utemeljeno zahtevane odškodnine, torej tudi od tiste, ki je zavarovalnica ne priznava in jo pozneje oškodovancu prizna sodišče (ali pa v primeru, ko sama sploh ne priznava odgovornosti in ji jo bo pozneje naložilo sodišče), za katero se zavzema pritožba, je v nasprotju z namenom določb ZOZP.(7)

18. Enako velja glede obračunanega zneska zakonskih zamudnih obresti od izplačanega dela odškodnine (23.290,87 EUR) v višini 1.426,44 EUR, ki jih je tožnica obračunala od 30. 12. 2011 do dneva prejema plačila, tj. 4. 9. 2012. Sodišče je o zamudi odločilo skladno z 299. členom OZ. Pritožbeni očitki, da bi moralo sodišče tudi tu upoštevati trimesečni rok od zaključka zdravljenja, se zato izkažejo kot neutemeljeni. Posledično je neutemeljena tudi pritožbena graja glede procesnih obresti od obračunanega zneska zakonskih zamudnih obresti.

19. Odločitev sodišča prve stopnje glede zakonskih zamudnih obresti od prisojene zavarovalnine je prav tako pravilna, saj določila drugega odstavka 14. člena Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb toženke ni mogoče razumeti tako, da zavarovalnica pride v zamudo šele po preteku treh let, če se posledice poškodb v tem roku ne ustalijo. Tudi v tem primeru, glede na zgoraj obrazloženo, za zamudo veljajo splošne določbe OZ in je sodišče prve stopnje v mejah postavljenega tožbenega zahtevka pravilno odločilo, da je toženka v zamudi od 29. 12. 2011.(8) Zaradi zavrnitve pritožbe v tem delu se kot neutemeljen izkaže tudi pritožbeni očitek glede nepravilno izračunanega kapitaliziranega zneska zamudnih obresti od zavarovalnine za čas od 29. 12. 2011 do 11. 1. 2013 in procesnih zamudnih obresti, priznanih od tega zneska.

20. Toženka oporeka tudi plačilu zakonskih zamudnih obresti od potnih stroškov, ki jih je sodišče prisodilo od 30. 12. 2011, češ da je pretežen del poti tožnica opravila šele v letu 2012, a neutemeljeno, saj v postopku pred sodiščem prve stopnje tožbenemu zahtevku v tem delu ni (konkretizirano) ugovarjala. S to pritožbeno navedbo ne more uspeti, saj ta predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

21. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje pritožbi toženke še v delu, ko ta opozarja na računsko napako pri odštevanju zneska 14,00 EUR od zneska 20.118,63 EUR.(9) Pravilno izračunana razlika znaša 20.104,63 EUR (in ne 20.114,63 EUR, kot je zapisalo sodišče prve stopnje). Ob povedanem je pritožbeno sodišče v navedenem obsegu pritožbi ugodilo in spremenilo v navedenem obsegu sodbo sodišča prve stopnje (smiselna uporaba prve alineje 358. člena ZPP).

22. Višje sodišče je glede na obrazloženo pritožbi tožene stranke delno ugodilo in v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP spremenilo odločitev sodišča prve stopnje ter navedlo pravilna zneska odškodnine (za nepremoženjsko in premoženjsko škodo) in zavarovalnine, ki ju je toženka dolžna plačati tožnici, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe. Pritožba tožene stranke, kolikor se zavzema za nižjo odškodnino iz naslova tuje pomoči in drugačno odločitev glede teka zakonskih zamudnih obresti, ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP v tem delu zavrnilo. Pritožba tožeče stranke, kolikor se zavzema za višjo odškodnino od prisojene, je prav tako neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo.

23. Delna sprememba sodbe je narekovala spremembo stroškovne odločitve (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tudi sicer je pritožbena graja tožnice v tem delu utemeljena. Sodišče druge stopnje je pri tem upoštevalo, da je tožnica glede na celotno višino zahtevkov (86.354,67 EUR)(10) ter prisojene in predhodno plačane zneske (51.256,49 EUR)(11) v pravdi uspela s približno 60 %. Uspeh toženke je torej približno 40 %. Pri izračunu nagrade za narok je pritožbeno sodišče upoštevalo, da je tožnica pred prvim narokom za glavno obravnavo spremenila tožbo in tožbeni zahtevek zvišala (glede višine nepremoženjske in premoženjske škode) ter umaknila tožbo za znesek zavarovalnine v višini 10.000,00 EUR in za prevozne stroške v znesku 122,88 EUR. Upoštevajoč že plačani del odškodnine in zavarovalnine s strani toženke po vložitvi tožbe in pred prvim narokom za glavno obravnavo je pritožbeno sodišče nagrado za narok odmerilo od vrednosti spornega predmeta v višini 49.873,17 EUR. V konkretnem primeru za ločeno ugotavljanje uspeha po temelju in po višini ni bilo osnove. Pasivna legitimacija in odgovornost zavarovalnice sta bili nesporni. Upoštevaje Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT) in Zakon o sodnih taksah (ZST-1) je torej sodišče druge stopnje tožnici na podlagi specificiranega stroškovnika in v mejah stroškovnega zahtevka odmerilo 1.508,80 EUR nagrade za postopek (tar. št. 3100), 822,00 EUR nagrade za narok (tar. št. 3102), 28,50 EUR za fotokopiranje (tar. št. 6000), 20,00 EUR pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002), 9,60 EUR potnih stroškov (tar. št. 6003), povečano za 22 % DDV, stroške izvedenca v skupnem znesku 1.106,87 EUR ter sodno takso v znesku 1.116,00 EUR. Poleg tega gredo tožnici še potni stroški v višini 503,20 EUR (170 km x 2 x 4 naroki x 0,37 EUR/km). Stroškov pričnine pritožbeno sodišče ni priznalo, ker ti niso bili (pravilno) priglašeni in za njihovo odmero ni dejanske podlage (drugi odstavek 242. člena ZPP). Pravdni stroški tožnice tako znašajo 5.640,53 EUR. Upoštevaje njen 60 % uspeh v pravdi ji je pritožbeno sodišče prisodilo 3.384,32 EUR. Toženki je upoštevaje priglašen strošek za fotokopiranje in poštnino (20,00 EUR) ter potne stroške za vsak prihod na narok v znesku 239,76 EUR (108 km x 2 x 3 naroki x 0,37 EUR/km) glede na 40 % uspeh prisodilo 103,90 EUR. Po pobotanju je tako odločilo, da mora toženka povrniti tožnici 3.280,42 EUR. Izrek o zamudnih obrestih temelji na 378. členu OZ.

24. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče sprejelo na podlagi določila drugega odstavka 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP. Pravdni stranki sta s pritožbo uspeli deloma (tožnica glede stroškov postopka, toženka pa glede višine zavarovalnine). Tožnica je s pritožbo uspela s približno 16 %, toženka pa okoli 58 %. Glede odgovora na pritožbo nasprotne strani je tožnica zato uspela z 42 %, toženka pa teh stroškov ni opredeljeno priglasila. Stroški pritožbenega postopka so odmerjeni v skladu z ZOdvT in ZST-1, po višini pa so razvidni iz priznanih postavk stroškovnikov pravdnih strank v njunih vlogah v pritožbenem postopku. Tožnici tako pripada 209,76 EUR in 189,79 EUR, skupno 399,55 EUR, toženki pa pripada 168,20 EUR. Po pobotanju je toženka dolžna povrniti tožnici 231,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

-------------

Op. št. (1): Pri odločanju se je pritožbeno sodišče oprlo na sodbo II Ips 888/2007, kjer je bila dosojena odškodnina v višini 18 povprečnih plač tožnici, ki je utrpela zlom medenice, raztrganine in udarec obeh kolen, izpah kolena, zlom ponvice kolka, udarnino prsnega koša in trebuha ter pretres možganov. Glede trajanja telesnih bolečin in nevšečnosti sta zadevi povsem primerljivi, vendar pa je citirani primer (glede utrpelih poškodb) celo hujši.

Op. št. (2): Prim. sodba II Ips 888/2007 in sodba II Ips 794/2008.

Op. št. (3): Sodišče je ta zahtevek obravnavalo kot kapitalizirano rento, čemur tožnica v pritožbi nasprotuje in navaja, da takšnega zahtevka ni obračunala niti zahtevala, vendar pa ta pritožbeni očitek glede na obrazložitev pritožbenega sodišča ni relevanten.

Op. št. (4): Glej odločbe II Cp 1644/2013, Pdp 1372/2014.

Op. št. (5): Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje tudi glede zaključka zdravljenja tožnice oziroma datuma, ko je bil znan celoten obseg škode, na katero se v izogib ponavljanju sklicuje in zavrača nasprotne očitke pritožbe.

Op. št. (6): Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica na toženko naslovila odškodninski zahtevek 8. 12. 2011, v katerem je navedla, da poravnalno ponudbo pričakuje v roku 15 dni. Glede na to, da med strankama ni sporno, da je toženka zahtevek prejela in da je splošno znano, da naslovniki priporočene pošiljke prejmejo najkasneje v roku dveh dni, kot je obrazložilo že prvostopenjsko sodišče, je sodišče v mejah postavljenega tožbenega zahtevka pravilno prisodilo zakonske zamudne obresti od dne 30. 12. 2011 dalje.

Op. št. (7): Glej sodba II Ips 93/2015.

Op. št. (8): Tožnica je predpravdni zahtevek za plačilo zavarovalnine naslovila na toženko 14. 12. 2011, v tožbi pa obresti zahteva od datuma 29. 12. 2011.

Op. št. (9): Plačilo stroškov parkirnine v navedenem znesku je tožnica zahtevala šele v tožbi, zato je, po neprerekanih trditvah v zamudi s plačilom tega zneska od dne 30. 8. 2012, ko je toženka prejela tožbo. Sodišče prve stopnje je moralo zato od prisojene odškodnine v skupnem znesku 20.118,63 EUR odšteti 14,00 EUR, saj zamudne obresti od obeh zneskov tečejo različno.

Op. št. (10): Tožnica je skupno zahtevala iz naslova odškodnine in kapitaliziranih obresti 66.354,67 EUR, kar skupaj z vtoževanim zneskom zavarovalnine v višini 20.000,00 EUR znaša 86.354,67 EUR (od tega zneska se odmeri nagrada za postopek).

Op. št. (11): Tožnici je bilo v tem postopku prisojenih 20.118,63 EUR odškodnine, 3.067,75 EUR zavarovalnine in 1.711,49 EUR kapitaliziranih obresti, kar skupaj z že plačanim delom odškodnine in zavarovalnine po vložitvi tožbe znaša 51.256,49 EUR.

Datum zadnje spremembe:

26.01.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep II Cp 913/2016
• VSL sodba II Cp 514/2016
• VSL sodba in sklep II Cp 1556/2012