VSL sodba VI Kp 17422/2016

Jedro

Ker je obtoženec kaznivo dejanje ponarejanja denarja po prvem odstavku 243 člena KZ-1 storil z dvema različnima izvršitvenima oblikama v različnih časovnih okvirih in ker ni v dejstvenem opisu konkretizacije iz prvega odstavka 54. člena KZ-1, ravnanja obtoženca ni mogoče opredeliti niti kot eno kaznivo dejanje, pa tudi ne kot nadaljevano kaznivo dejanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani obtoženega X. X. spoznalo za krivega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 (točka 1 izreka), dveh kaznivih dejanj ponarejanja denarja po prvem odstavku 243. člena KZ-1 (točka 2 in 3 izreka) in poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1 (točka 4 izreka). Sodišče je obtožencu določilo posamične kazni osem mesecev zapora za kaznivo dejanje v točki 1 izreka, deset mesecev zapora za kaznivo dejanje v točki 2 izreka, omiljeno kazen štiri mesece zapora za kaznivo dejanje v točki 3 izreka in osem mesecev zapora za kaznivo dejanje v točki 4 izreka ter mu nato izreklo enotno kazen dve leti in pet mesecev zapora. Obtožencu je v izrečeno enotno kazen vštelo čas odvzete prostosti od 4. 5. 2016 od 08.00 ure dalje. Obtožencu je odvzelo zasežene predmete (bankovec za 10,00 EUR, dva noža in izvijač). Oškodovanki A. A. je odvzelo sedem ponarejenih bankovcev po 100,00 EUR. Odločilo, da je obtoženec dolžan plačati oškodovanki A. A. 1.700,00 EUR, B. B. pa 250,00 EUR, v obeh primerih v petnajstih dneh. Obtoženca je oprostilo plačila stroškov iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, medtem ko nagrada in potrebni izdatki postavljenega zagovornika bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo je vložil pritožbo obtoženec zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da se mu izreče pogojna obsodba z navodilom zdravljenja zaradi odvisnosti od drog.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Trditev obtoženca, da je sodišče kršilo kazenski zakon, ker bi moralo dejanji opisani v točki 2 in 3 opredeliti kot eno kaznivo dejanje, ni pravilno. V točki 2 izreka odločbe o krivdi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obtoženi spravil ponarejen denar v obtok 6. 4. 2016, v 3. točki izreka pa je ugotovitev, da je ponaredil denar, da bi ga spravil v obtok kot pravega. Tako je izpolnil znake kaznivega dejanja ponarejanja denarja z dvema različnima izvršitvenima oblikama, kar pomeni, da ni podan navidezen stek, ampak dve povsem samostojni kaznivi dejanji. Teoretično bi se lahko ti dve dejanji opredelili kot eno samo kaznivo dejanje v nadaljevanju po prvem odstavku 54. člena KZ-1, vendar pa v konkretnem primeru to ne pomeni, da bi bila takšna opredelitev ravnanj obtoženca zanj bolj ugodna. Tako glede posamičnih kaznivih dejanj, kakor tudi v sklopu nadaljevanega kaznivega dejanja bi moralo sodišče upoštevati kaznovalni okvir, ki je predpisan za kaznivo dejanje po prvem odstavku 243. člena KZ-1.

5. V nadaljevanju obtoženec opozarja, da je sodišče prve stopnje kršilo njegovo pravico do izvajanja učinkovite obrambe, ker ni odredilo izvedenca psihiatrične stroke. Obdolženi trdi, da je bil pri kaznivih dejanjih v točki 1 in 4 izreka bistveno neprišteven. Po podatkih spisa je res v ugovornem postopku obtoženi predlagal, da se postopek dokazovanja dopolni z angažiranjem ustreznega strokovnjaka, ki bo ugotovil, ali je odvisnik od nedovoljenih drog. Vendar pa je obtoženi na predobravnavnem naroku priznal krivdo, s tem pa tudi objektivne in subjektivne okoliščine, kot so bile opisane v izreku pravnomočne obtožnice. Glede odvisnosti od prepovedanih drog pa je sodnik posameznik na naroku za izrek kazenske sankcije zatrjevano okoliščino obtoženca preverjal in tudi ugotovil, da je obtoženi vključen v metadonski program. Prav tako pa se je seznanil z zdravniškim potrdilom na list. št. 63, ki dokazuje, da se obtoženi v Centru za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog v Y. redno zdravi in da prejema določeno količino metadona. Da je bil obtoženi odvisen od prepovedanih drog pa je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

6. Obtoženi se tudi v pritožbi tako kot na naroku za izrek kazenske sankcije neutemeljeno zavzema za izrek kazenske sankcije opominjevalne narave. Kazniva dejanje je obtoženi storil marca in aprila 2016. Na podlagi ugotovljenih okoliščin, tako obteževalnih kot olajševalnih je tudi po presoji pritožbenega sodišča prvo sodišče določilo primerne posamične kazni in nato po pravilih asperacije izreklo enotno kazen dve leti in pet mesecev zapora. Časovna strjenost izvršenih kaznivih dejanj, zlasti pa obtoženčeva predkaznovanost, sodišče je ugotovilo, da je bil doslej 21-krat spoznan za krivega, nikakor ne opravičujejo izrek pogojne obsodbe, ne glede na to, da jo obtoženi utemeljuje z zvezo z novo partnerko. Ta okoliščina, ki jo sedaj potencira v pritožbi je bila prezentna tudi v času izvršitve kaznivih dejanj, zato ne more predstavljati takšne teže, ki bi zniževala določene kazni zapora in enotno izrečeno kazen, kot to neutemeljeno pričakuje obtoženec.

7. Glede na to, da pritožbeni razlogi niso podani in ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev na katere mora paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je sodišče druge stopnje pritožbo obtoženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

8. Čeprav obtoženi s pritožbo ni uspel je pritožbeno sodišče upoštevalo enako premoženjsko stanje kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in obtoženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

07.12.2016

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 197/99
• VSL sodba I Kp 263/2000
• VSL sodba Kp 1297/93