VSL sodba VI Kp 48106/2014

Jedro

S smiselno uporabo določb ZKP, ki se nanašajo na sporazum o priznanju krivde (450.b člen ZKP), se okoliščine v zvezi z odvzemom premoženjske koristi ugotavljajo na naroku za izrek kazenske sankcije tudi v primeru priznanja krivde.

Izrek

I. Pritožbama državne tožilke in zagovornika obtoženega B. B. se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede obtoženih A. A., B. B. in C. C., glede obtoženega B. B. pa še po uradni dolžnosti, spremeni tako, da se

1. obtoženemu B. B. izrečena kazen zapora zniža na

2 (dve) leti in 6 (šest) mesecev zapora,

2. obtoženim A. A., B. B. in C. C. se na podlagi drugega odstavka 45. člena v zvezi s 47. členom Kazenskega zakonika izrečejo stranske denarne kazni in sicer

- obtoženemu A. A. 100 (sto) dnevnih zneskov, določenih v višini po 5,00 (pet) EUR, to je 500,00 (petsto) EUR,

- obtoženemu B. B. 80 (osemdeset) dnevnih zneskov, določenih v višini 5,00 (pet) EUR, to je 400,00 (štiristo) EUR,

- obtoženemu C. C. 50 (petdeset) dnevnih zneskov, določenih v višini 5,00 (pet) EUR, to je 250,00 (dvestopetdeset) EUR.

Obtoženci so dolžni plačati denarne kazni v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. V primeru neizterljivosti denarnih kazni bodo izvršene tako, da bo za vsaka dva dnevna zneska neplačane denarne kazni določen en dan zapora.

II. V preostalem se pritožbi državne tožilke in zagovornika obtoženega B. B., v celoti pa pritožba zagovornika obtoženega A. A. zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obtoženi A. A. in C. C. se oprostita plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedeno sodbo obtožene A. A., B. B., C. C. in D. D. spoznalo za krive in sicer obtoženega B. B. kaznivega dejanja ponarejanja denarja po prvem odstavku 243. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, obtoženega A. A. kaznivega dejanja ponarejanja denarja po drugem odstavku 243. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, obtoženega C. C., kaznivega dejanja ponarejanja denarja po prvem odstavku 243. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in D. D. kaznivega dejanja ponarejanja denarja po drugem odstavku 243. člena KZ-1. Obtoženemu B. B. je izreklo kazen tri leta zapora, v katero mu je vštelo čas odvzema prostosti od 4. 3. 2015 dalje, obtoženemu A. A. kazen tri leta zapora, v katero mu je vštelo čas odvzema prostosti od 4. 3. 2015 dalje, obtoženemu C. C. kazen eno leto in deset mesecev zapora, ki bo izvršena tako, da bo obtoženec namesto kazni zapora opravil delo v splošno korist, pri čemer se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela, kar skupaj znese 1.330 ur v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe, obtoženemu D. D. pa kazen sedem mesecev zapora. Vsem štirim obtožencem je izreklo varnostne ukrepe odvzema predmetov, obtoženemu D. D. je na podlagi petega odstavka 243. člena KZ-1 odvzelo ponarejene bankovce, vse štiri obtožence pa je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper sodbo so vložili pritožbe:

- zagovornik obtoženega A. A. zaradi odločbe o kazenski sankciji; predlagal je spremembo izpodbijane sodbe tako, da se obtožencu izreče sankcija opominjevalne narave, podrejeno pa kazni zniža na eno leto in šest mesecev zapora;

- zagovornik obtoženega B. B. zaradi odločbe o kazenski sankciji; predlagal je spremembo izpodbijane sodbe tako, da se obtožencu izrečena kazen zapora zniža;

- državna tožilka zaradi odločb o kazenski sankciji zoper obtožene A. A., B. B. in C. C.; predlagala je spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tem trem obtožencem izrečejo še stranske denarne kazni in sicer obtoženemu A. A. v višini 800 dnevnih zneskov, obtoženemu B. B. 1000 dnevnih zneskov in C. C. 200 dnevnih zneskov, odvzame pa naj se jim tudi premoženjska korist pridobljena s kaznivim dejanjem in sicer obtoženemu A. A. 5.200,00 EUR, B. B. 2.160,00 EUR in obtoženemu C. C. 648,00 EUR.

3. Na pritožbo državne tožilke sta odgovorila zagovornika obtoženega A. A. in B. B. s predlogom, naj sodišče druge stopnje to pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Delno sta bili utemeljeni pritožbi državne tožilke in zagovornika obtoženega B. B., glede katerega je sodišče druge stopnje v višino izrečene kazni zapora poseglo tudi po uradni dolžnosti, neutemeljena pa je pritožba zagovornika obtoženega A. A.

K pritožbi zagovornika obtoženega A. A.:

5. Pritožnikovo zavzemanje, da naj se obtožencu izreče pogojna obsodba ali pa se mu izrečena kazen tri leta zapora zniža na eno leto in šest mesecev zapora, je neutemeljeno. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je glede na težo kaznivega dejanja sodišče prve stopnje v zadostni meri upoštevalo obtoženčevo priznanje krivde, obžalovanje in nekaznovanost. Pri odmeri kazni zapora je v zadostni meri prišla do izraza tudi okoliščina, da je obtoženec še relativno mlada oseba, saj je dopolnil le 23 let. Na drugi strani je sodišče prve stopnje kot obteževalne okoliščine pravilno upoštevalo obtoženčevo vlogo in obsežnost kriminalne količine kaznivega dejanja, ki ga je storil. Sodišče druge stopnje se strinja s sodiščem prve stopnje, da okoliščina, da je obtoženec edini imel redno zaposlitev, ne more predstavljati olajševalne okoliščine, kvečjemu obteževalno, saj si je kljub sorazmerno dobri plači dodatno služil denar z izvrševanjem kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da se pri obtožencu kaže vodilna vloga, ki jo je imel kot posrednik distributer ponaredkov ter njegova vztrajnost, saj takrat, ko je bil del ponaredkov ob unovčevanju že odkrit, z izvrševanjem kaznivega dejanja ni prenehal. Teh okoliščin pritožnik ne izpodbija. Okoliščina, da obtoženec nima težav v smislu odvisnosti, ni takšne narave, da bi jo bilo možno oceniti kot olajševalno okoliščino. Glede na vlogo obtoženca v skupini, njegovo vztrajnost ter dalj časa trajajočo kriminalno dejavnost, pa tudi ni mogoče ugotoviti pozitivne prognoze njegovega bodočega vedenja, da torej kaznivih dejanj ne bo več izvrševal. Izrečena kazen tri leta zapora je po presoji sodišča druge stopnje glede na težo kaznivega dejanja, obtoženčevo krivdo ter ob upoštevanju pravilno ugotovljenih in ocenjenih okoliščinah iz drugega odstavka 49. člena KZ-1, primerno in pravično povračilo za storjeno kaznivo dejanje.

K pritožbi zagovornika obtoženega B. B. in spremembi izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti:

6. Pritožnik se zavzema za znižanje izrečene kazni tri leta zapora, pri tem pa izpostavlja obtoženčevo priznanje, sramovanje storjenega kaznivega dejanja, okoliščino, da je že pripor nanj vzgojno vplival ter starost obtoženca.

7. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe se sodišče druge stopnje strinja s pritožnikom, da bi sodišče prve stopnje kot olajševalno okoliščino moralo šteti obtoženčevo starost ter družinske razmere. Obtoženec je kaznivo dejanje storil kot mlajši polnoletnik, saj je bil v času njegovega izvrševanja star le dobrih devetnajst let. Obtoženčeve družinske razmere niso bile ugodne, starša sta se razvezala, mati pa se je odselila. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnikom, da vsaka razveza staršev pri otrocih, pa čeprav so že dopolnili 18 let, na njih negativno vpliva. V tem delu je torej pritožba obtoženčevega zagovornika utemeljena.

8. Sodišče druge stopnje pa se ne strinja z navedbami, da bi obtožencu bilo potrebno izrečeno kazen zapora znižati tudi zaradi njegovega priznanja, sramovanja in dejstva, da je že nekaj časa v priporu. Slednje na odmero kazni zapora ne vpliva, prvi dve okoliščini pa je kot tehtni olajševalni okoliščini v zadostni meri upoštevalo že sodišče prve stopnje.

9. Sodišče druge stopnje je pri uradnem preizkusu (prvi odstavek 383. člena ZKP) ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v škodo obtoženca kršilo kazenski zakon iz tretjega odstavka 49. člena KZ-1, ko je kot obteževalno okoliščino upoštevalo, da sta mu bila izrečena vzgojna ukrepa za premoženjska kazniva dejanja. Glede na tretji odstavek 49. člena KZ-1 lahko sodišče kot obteževalno okoliščino upošteva le pravnomočno sodbo. Vzgojni ukrep je sankcija, ki se izreka mladoletnim storilcem kaznivih dejanj. Sklep s katerim sodišče izreče vzgojni ukrep ni obsodilna sodba, zato te okoliščine ni možno upoštevati kot obteževalne okoliščine. Drugače bi bilo, če bi obtožencu za kaznivo dejanje, ki ga je storil kot mladoletnik, bil izrečen mladoletniški zapor, katerega pa je možno izreči le s sodbo.

10. Glede na zgoraj navedeno je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi obtoženčevega zagovornika in tudi po uradni dolžnosti obtožencu znižalo izrečeno kazen na dve leti in šest mesecev zapora. Kazen dve leti in šest mesecev zapora je po presoji sodišča druge stopnje glede na težo storjenega kaznivega dejanja, obtoženčevo krivdo ter ostale pravilno ugotovljene in ocenjene okoliščine iz drugega odstavka 49. člena KZ-1 primerno in pravično povračilo za storjeno kaznivo dejanje.

K pritožbi državne tožilke:

11. Utemeljene so pritožbene navedbe državne tožilke, ki se nanašajo na izrek stranskih denarnih kazni obtoženim A. A, B. B. in C. C. Res je, da za kaznivo dejanje ponarejanja denarja po 243. členu ni predviden obligatoren izrek stranske denarne kazni, vendar je v drugem odstavku 45. člena KZ-1 določeno, da se za kazniva dejanja storjena iz koristoljubnosti sme izreči stranska denarna kazen tudi tedaj, kadar z zakonom ni predpisana. Zaključek sodišča prve stopnje, da je objekt kazenskopravnega varstva pri tem kaznivem dejanju gospodarstvo Republike Slovenije oziroma njen monetarni sistem, je pravilen. Pravilno je tudi stališče, da je obarvan naklep zakonski znak kaznivega dejanja ponarejanja denarja, to je, da kaznivo dejanje storilec izvrši z namenom, da bi ponarejen denar spravil v obtok ter da je to kaznivo dejanje moč storiti tako iz koristoljubja, kot drugih nagibov, npr. oškodovalnih ali maščevalnih do monetarnega sistema oziroma države. V konkretnem primeru gre za tri obtožence, katerih premoženjsko stanje ni bilo dobro, zato je stališče državne tožilke, da jih je pri storitvi kaznivih dejanj vodilo izključno koristoljubje, povsem pravilno. Iz opisa kaznivega dejanja pod točko II izhaja, da je celo prišlo do unovčitve oziroma poskusa unovčitve ponarejenih bankovcev. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da so obtoženci dali prednost lagodnemu in nezakonitemu pridobivanju denarja (pravega), torej ponarejanju in spravljanju ponarejenega denarja v obtok, ne da bi denarna sredstva pridobivali na pošten in zakonit način. Sodišče druge stopnje se zato povsem strinja s pritožnico, da so zaključki sodišča prve stopnje, da obtoženci kaznivih dejanj niso izvrševali iz koristoljubja, temveč morda iz drugih razlogov (npr. oškodovalnih), neprepričljivi. Kaznivo dejanje storjeno iz koristoljubnosti je vsako, za katero se lahko ugotovi, da ga je storilec storil zaradi pridobivanja premoženjske koristi. Pri tem ni nujno, da je premoženjska korist tudi pridobljena, dovolj je, da je obsežena s storilčevo motiviranostjo.

12. Glede na zgoraj navedeno je sodišče druge stopnje pritožnici ugodilo ter obtoženim A. A., B. B. in C. C. izreklo še stranske denarne kazni, saj so kazniva dejanja storili iz koristoljubja. Pri določitvi višine dnevnega zneska je sodišče druge stopnje upoštevalo predlog državne tožilke, predvsem pa podatke iz kazenskega spisa glede premoženjskih razmer obtožencev, ki niso najbolj ugodne. Trenutno se nahajajo v priporu, večjega premoženja nimajo, na drugi strani pa nimajo preživninskih obveznosti. Glede na tretji odstavek 47. člena KZ-1 dnevni znesek ne more biti višji od 1.000,00 EUR. Sodišče druge stopnje je vsakemu obtožencu določilo dnevni znesek v višini 5.00 EUR. V drugem odstavku 47. člena KZ-1 je določeno, da število dnevnih zneskov ne more biti manjše od deset in ne večje od tristošestdeset, za kazniva dejanja storjena iz koristoljubnosti pa ne večje od tisočpetsto. Sodišče druge stopnje je kot stranske denarne kazni izreklo obtoženemu A. A. 100 dnevnih zneskov, to je 500,00 EUR, obtoženemu B. B. 80 dnevnih zneskov, to je 400,00 EUR in obtoženemu C. C. 50 dnevnih zneskov, to je 250,00 EUR. Pri tem je upoštevalo težo kaznivih dejanj, obtoženčeve krivde ter okoliščine iz drugega odstavka 49. člena KZ-1, ki so bile ugotovljene in ocenjene že pri odmeri glavnih kazni. Tako izrečene stranske denarne kazni so poleg kazni zapora primerno in pravično povračilo za storjena kazniva dejanja. Obtoženci morajo stranske denarne kazni plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Sodišče prve stopnje sme v upravičenih primerih do poteka roka za plačilo dovoliti, da lahko obtoženci oziroma takrat že obsojenci plačajo denarne kazni v obrokih, pri čemer pa rok za plačilo ne sme biti daljši od dveh let. V primeru neizterljivosti denarnih kazni bodo izvršene tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni (v tem primeru je pri vseh treh obtožencih to znesek 10,00 EUR) določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev.

13. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odvzem premoženjske koristi pridobljene s kaznivim dejanjem. Državna tožilka je pri zatrjevanju kršitve iz drugega odstavka 374. člena ZKP, po katerem se sme odločba o odvzemu premoženjske koristi izpodbijati tudi, če sodišče ni odvzelo premoženjske koristi, čeprav so bili za to podani zakonski pogoji, uveljavljala zmotno ugotovitev dejanskega stanja, čeprav slednje sploh ni bilo predmet dokazovanja. Sodišče prve stopnje je izvedbo dokaznih predlogov, s katerimi je državna tožilka želela dokazovati premoženjsko korist pridobljeno s kaznivimi dejanji in njeno višino, zavrnilo z utemeljitvijo, da se na naroku za izrek kazenske sankcije v skladu s četrtim odstavkom 285.č člena ZKP izvajajo le dokazi pomembni za izrek kazenske sankcije. Takšno stališče sodišča prve stopnje, da narok za izrek kazenske sankcije ni namenjen tudi ugotavljanju okoliščin glede odvzema premoženjske koristi pridobljene s kaznivim dejanjem, je preozko, saj v takem primeru dokazov, ki se nanašajo na ugotavljanje premoženjske koristi pridobljene s kaznivim dejanjem, katero ugotavlja sodišče prve stopnje tudi po uradni dolžnosti, neposredno sploh ne izvede. Glede na določbe 355. člena ZKP pa lahko sodišče opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi, ki so torej bili neposredno izvedeni. V določbah o sporazumu o priznanju krivde je v 450.b členu ZKP v tretjem odstavku določeno, da o tem, kar ni ali ne sme biti predmet sporazuma, odloči sodišče na naroku iz 285.č člena ZKP, torej na naroku za izrek kazenske sankcije. Odvzem premoženjske koristi pridobljene s kaznivim dejanjem in njena višina ne smeta biti predmet sporazuma o priznanju krivde. Kljub temu, da je sporazum o priznanju krivde sklenjen med strankama, da pri sklenitvi ne sodeluje sodišče, je možno ta inštitut po vsebini primerjati s priznanjem krivde, ki ga obtoženec poda na predobravnavnem naroku. S smiselno uporabo določb ZKP, ki se nanašajo na sporazum o priznanju krivde, je možno zaključiti, da se okoliščine v zvezi z odvzemom premoženjske koristi ugotavljajo na naroku za izrek kazenske sankcije tudi v primeru priznanja krivde.

14. Državna tožilka ni uveljavljala kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, pri čemer bi lahko bila uspešna v kolikor bi utemeljevala zakaj so postopkovne kršitve vplivale ali so mogle vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Uveljavljala je le zmotno oceno dokazov, ki sploh niso bili izvedeni, zato je njena pritožba v tem delu neutemeljena.

15. Glede na zgoraj navedeno sta bili delno utemeljeni pritožbi državne tožilke in zagovornika obtoženega B. B., sodišče druge stopnje je po uradni dolžnosti poseglo še v višino izrečene kazni zapora obtoženemu B. B. ter je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je temu obtožencu izrečeno kazen zapora znižalo na dve leti in šest mesecev zapora, obtoženim A. A., B. B. in C. C. je izreklo še stranske denarne kazni, za tem pa, ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe (383. člen ZKP) ni ugotovilo drugih kršitev zakona v škodo obtožencev, je v preostalem pritožbi državne tožilke in zagovornika obtoženega B. B., v celoti pa pritožbo zagovornika obtoženega A. A. zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16. Obtožena A. A, in C. C., ki bi sicer bila dolžna plačati stroške pritožbenega postopka, je sodišče druge stopnje ob upoštevanju okoliščin, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje glede njunih premoženjskih razmer, oprostilo njihovega plačila, saj bi v nasprotnem bilo lahko ogroženo njuno preživljanje.

Datum zadnje spremembe:

07.12.2016

Podobni dokumenti:

• VSL sodba VI Kp 44954/2013
• VSRS Sodba I Ips 45450/2012-1153
• VSC Sodba I Kp 8405/2016