VSL sodba VII Kp 27863/2013

Jedro

Sicer drži, da je dodaten zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov po 143. členu KZ-1B zožil obseg kaznivih izvršitvenih oblik, vendar obdolženke po KZ-1 zaradi neustavnosti prvega odstavka 143. člena (opis dejanja je bil v nasprotju z načelom zakonitosti, saj ni bil določno razmejen od prekrškov po ZVOP-1) sploh ne bi bilo dopustno kazenskopravno obravnavati, zato je novela KZ-1B v konkretnem primeru strožji kazenski zakon.

Izrek

I. Pritožbi zagovornikov se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se

obdolženo A. A., hčer B. in C., roj. D., rojeno ... v ..., stanujočo ...,

iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti obtožbe,

da je brez podlage v zakonu ali v osebni privolitvi E. E., na katerega so se osebni podatki nanašali, osebne podatke, ki se obdelujejo na podlagi zakona, javno objavila, s tem, da je

dne ... 3. 2012 na javno dostopni spletni strani ... objavila lastninski list E. E., z navedbo njegovega imena, priimka, datuma rojstva ter naslova stalnega prebivanja, iz katerega je izhajalo, lastnik katerih delov stavb in stavb je, navedeni lastninski list pa je za potrebe izvršilnega postopka, vodenega zoper imenovanega, pod št. ... dne 22. 2. 2012 izdala Geodetska uprava Republike Slovenije, Ministrstva za okolje in prostor, odvetniški družbi, ki je zastopala A., navedene podatke, ki se vodijo na podlagi Zakona o evidentiranju nepremičnin v zvezi s Pravilnikom o vrsti in vsebini potrdil iz zbirk geodetskih podatkov ter o načinu izkazovanja podatkov, pa je uporabila brez zakonite podlage in osebne privolitve E. E.,

s čimer naj bi storila kaznivo dejanje zlorabe osebnih podatkov po prvem odstavku 143. člena KZ-1.

II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženke in nagrada ter potrebni izdatki njenih zagovornikov obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani obdolženo A. A. spoznalo za krivo kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov po prvem odstavku 143. člena KZ-1B v zvezi z drugim odstavkom 7. člena KZ-1B. Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo v trajanju enega leta. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da je obdolženka dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. in 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodno takso.

2. Zoper sodbo so se pravočasno pritožili obdolženkini zagovorniki zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču so predlagali, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče pritrjuje navedbam v pritožbi, da je sodišče prve stopnje glede dejanja, ki je v obravnavani zadevi predmet obtožnega predloga, uporabilo zakon, ki se ne bi smel uporabiti, s čimer je zagrešilo kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP. Kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve, pa je bil kazenski zakon v tej posledici prekršen tudi v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženka preganja, kaznivo dejanje (kršitev materialnega prava po 1. točki 372. člena ZKP).

5. Sodišče druge stopnje sicer soglaša z razlogovanjem izpodbijane sodbe (str. 6-8), da je obdolženka z ravnanjem, opisanim v izreku sodbe, izpolnila objektivne zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov po prvem odstavku 143. členu KZ-1. Ključno za odločitev pa je dejstvo, da je obdolženka očitano ji dejanje storila 13. 3. 2012, torej v času veljavnosti KZ-1. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 143. člena KZ-1 stori, kdor uporabi osebne podatke, ki se obdelujejo na podlagi zakona, v neskladju z namenom njihovega zbiranja ali brez osebne privolitve osebe, na katero se osebni podatki nanašajo. Državno tožilstvo je v obtožnem predlogu kaznivo dejanje pravno opredelilo po prvem odstavku 143. člena novele KZ-1B v zvezi z drugim odstavkom 7. člena KZ-1B, saj je ocenilo, da je predmetno določbo KZ-1B treba šteti kot milejšo za obdolženko. Pri tem je izhajalo iz stališča, da sprememba zakonskega besedila v KZ-1B, ki nedvomno zožuje polje kaznivosti izvršitvenih načinov zlorabe osebnih podatkov izključno na javno objavljanje teh podatkov ali posredovanje v javno objavo (v nasprotju s posplošeno opredelitvijo „uporabe“ osebnih podatkov po dikciji KZ-1), pomeni milejšo materialnopravno podlago. Pravnemu naziranju tožilstva je v izpodbijani sodbi prvostopenjsko sodišče pritrdilo, za kar je na str. 5-6 navedlo tudi razloge, tj. v delu, kjer se je opredeljevalo do neutemeljenosti ugovora pravne narave, ki so ga zagovorniki podali že med postopkom pred sodiščem prve stopnje, ponovno pa ga uveljavljajo v pritožbi. Opozorili so namreč, da se zakonski znaki v času storitve kaznivega dejanja veljavnega prvega odstavka 143. člena KZ-1 normativno v popolnosti prekrivajo z zakonskimi znaki prekrškov po 1. in 5. točki prvega odstavka 91. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1) v zvezi z 8. in 16. členom ZVOP-1, kar je v nasprotju z načeli pravne države (2. člen Ustave RS), enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) ter zakonitosti v kazenskem pravu (28. člen Ustave). Po prepričanju pritožbenega sodišča je naziranje obrambe utemeljeno. Drugačno stališče prvostopenjskega sodišča, ki nekritično sledi pravni opredelitvi tožilstva, na katero sicer ni vezano, pa je pravno zmotno.

6. Pri presoji, kateri kazenski zakon je v konkretnem primeru treba uporabiti, je sodišče prve stopnje v celoti zanemarilo ustavno skladno razlago določb zakonov na podlagi t. i. genetičnih razlagalnih argumentov, ki kot osrednje vprašanje prepoznajo potek zakonodajnega postopka. Pri tem je pomembno ugotoviti, da je do spremembe zakonskega besedila prvega odstavka 143. člena KZ-1 z novelo B prišlo v posledici odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-88/07-17 z dne 8. 1. 2009. V njej je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bil prvi odstavek 310. člena KZ v določenem delu v neskladju z Ustavo, saj sta bila normativna položaja protipravne hrambe strelnega orožja ali streliva, katerega promet je posameznikom omejen (po izpodbijani določbi KZ), ter posesti takšnega orožja (po Zakonu o orožju) vsebinsko enaka. Ustavno sodišče je v odločbenem ratio decidendi med drugim opozorilo, da je eno od načel pravne države iz 2. člena Ustave tudi načelo določnosti pravnih pravil, ki zahteva, da je pravno pravilo v pravnem redu edinstveno. Kadar istočasno obstaja še drugo pravno pravilo z enako ali zelo podobno vsebino, se ustvari pravna negotovost in omogoča samovoljna ter arbitrarna uporaba prava. Zahteva po določnosti pravnega pravila je najstrožja prav v primeru, kadar to pravilo opredeljuje kaznivo dejanje, saj je v nasprotnem prekršeno tudi načelo zakonitosti kazenskega materialnega prava iz prvega odstavka 28. člena Ustave. Kadar se dispozicija kaznivega dejanja jasno loči od vseh drugih dispozicij, ki določajo kazniva ravnanja (vključno s prekrški), je po načelu razločnosti pravnih pravil hkrati zadoščeno tudi načelu določnosti. Kolikor pa se zakonski znaki kaznivega dejanja in prekrška v popolnosti prekrivajo, tj. dispozicija kaznivega dejanja ostane brez vsakega presežka, gre za t. i. anomijo pravnega reda, ki nasprotuje načelu pravne države ter tudi načelu zakonitosti v kazenskem pravu. Takšne (protiustavne) določbe kazenskega zakona sodišče v kazenskem postopku ne bo smelo uporabiti, na kar že ves čas postopka utemeljeno opozarjajo zagovorniki obdolženke.

7. V predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika z novelo KZ-1B (Poročevalec Državnega zbora RS, EPA 1893 V z dne 3. 6. 2011) kot spoznavnem pravnem viru je že sam predlagatelj novele (Vlada RS) obrazložil, da se zakonski znaki kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov po prvem odstavku 143. členu KZ-1 prekrivajo z zakonskimi znaki prekrškov po ZVOP-1. Po (pravilnem) mnenju predlagatelja takšno stanje ni ustavno skladno, saj omogoča arbitrarno presojanje vrste oziroma stopnje odgovornosti kršiteljev. Iz navedenega je zato mogoče brez vsakega dvoma razbrati, da je bil namen zakonodajne spremembe 143. člena KZ-1 odpraviti zaznano neustavnost opredelitve kaznivega dejanja po tem členu, kar se je izvedbeno odrazilo v že omenjenem zoženju izvršitvenega polja kaznivosti na javno objavo ali tonamensko posredovanje osebnih podatkov. Enako stališče je izraženo tudi v komentarju KZ-1B (Ambrož M., Jenull H.: Razširjena uvodna pojasnila h KZ-1; GV Založba, Ljubljana 2012, s. 132). Drugače rečeno, zakonodajalec je sprejel argumentacijo Ustavnega sodišča v odločbi U-I-88/07-17, sprememba opisa predmetnega kaznivega dejanja z novelo KZ-1B pa le še dodatno potrjuje zaključek o normativnem steku oziroma vsebinskem prekrivanju dispozicij kaznivega dejanja po prvem odstavku 143. člena KZ-1 ter dispozicij prekrškov po 1. in 5. točki prvega odstavka 91. člena ZVOP-1 v zvezi z 8. ter 16. členom ZVOP-1, v kar se je po primerjavi vseh navedenih določb prepričalo tudi sodišče druge stopnje. V podani normativni situaciji pa tako genetična kot namenska (teleološka) razlaga zakona v konkretni zadevi omogočata ustavno skladno odločitev.

8. Pri presoji, ali se KZ-1B pokaže kot milejši ali strožji zakon, ni dopustno izhajati le iz stroge formalne primerjave prejšnjega in noveliranega opisa določenega kaznivega dejanja, pač pa vzeti v obzir najširši spekter posledic za konkretno obdolženko. Tako v teoriji kot v sodni praksi je že dalj časa uveljavljen načelni kriterij, da je milejši tisti zakon, na podlagi katerega je, glede na posledice v konkretnem primeru, odločba za obdolženo ugodnejša. Pri tem je odločilno, da obdolženka po prvem odstavku 143. členu KZ-1 ne bi mogla kazensko odgovarjati, saj protiustavnih določb kazenskega zakona sodišče ne sme uporabiti. Z novelo KZ-1B je prišlo do spremembe opisa kaznivega dejanja v celoti, novela pa je uzakonila ključen razlikovalni znak (javne objave osebnih podatkov) kot dodaten normativni element v odnosu do prekrškovnih dispozicij po ZVOP-1, ki ga KZ-1 ni vseboval. Sledeč razlogovanju Ustavnega sodišča je pravni položaj v času veljavnosti KZ-1 (tudi 13. 3. 2012, ko je obdolženka objavila osebne podatke oškodovanca) ustvarjal neustavno medsebojno neločljivost dveh sicer različnih kaznivih ravnanj. Po povedanem pa ni moč šteti, da se določbe KZ-1B v konkretnem primeru izkažejo milejše za obdolženko. Na načelni formalni ravni sicer drži, da je dodaten znak kaznivega dejanja zožil obseg kaznivih izvršitvenih načinov, vendar obdolženke po KZ-1 zaradi neustavnosti prvega odstavka 143. člena sploh ne bi bilo dopustno kazenskopravno obravnavati, zato je novela KZ-1B nedvomno strožja. Ker je bilo dejanje po 143. členu KZ-1 v nasprotju z načelom zakonitosti, saj ni bilo določno razmejeno od prekrška po ZVOP-1, ravnanja obdolženke, ki sicer ustreza objektivnim zakonskim znakom ravnanja po prvem odstavku 143. člena KZ-1, ni mogoče opredeliti kot kaznivo dejanje. To pa z drugimi besedami pomeni, da očitano dejanje (ob uporabi pravilnega zakona) ni kaznivo dejanje že po samem zakonu, kar narekuje izrek oprostilne sodbe na podlagi 1. točke 358. člena ZKP.

9. Ob upoštevanju obrazloženega je pritožbeno sodišče, ob ugoditvi pritožbi obdolženkinih zagovornikov, kršitvi kazenskega zakona po 1. in 4. točki 372. člena ZKP, ki obremenjujeta izpodbijano sodbo, odpravilo. Ob uporabi določb KZ-1, ki je veljal v času storitve očitanega dejanja (prvi odstavek 7. člena KZ-1), je na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP (ob hkratni ugotovitvi, da iz opisa dejanja ne izhajajo zakonski znaki katerega drugega kaznivega dejanja) sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, in sicer tako, da je obdolženo A. A. iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po prvem odstavku 143. člena KZ-1.

10. Do ostalih pritožbenih navedb zagovornikov, ki so ob sprejeti odločitvi postale brezpredmetne, se sodišče druge stopnje ni posebej opredeljevalo.

11. Odločba o stroških kazenskega postopka, ki bremenijo proračun, temelji na določilu prvega odstavka 96. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

01.12.2016

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 46096/2018
• VSM Sodba II Kp 8593/2018
• VSM Sodba IV Kp 13309/2016