VSL sodba VII Kp 17332/2014

Jedro

Z navedbami, da je obdolženec storil kaznivo dejanje tatvine in ne zatajitve, se zagovornica pritožuje v obdolženčevo škodo, hkrati pa ne upošteva pravila o prepovedi spremembe na slabše iz 385. člena ZKP.

Ker si je obdolženi protipravno prilastil zaupano stvar, katere vrednost ne presega 500,00 EUR, je sodišče prve stopnje pravilno poseglo v opis dejanja in obdolženega spoznalo za krivega privilegirane oblike zatajitve po drugem odstavku 208. člena KZ-1.

Izrek

Pritožba zagovornice obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolženi se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zatajitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 208. člena KZ-1 in mu izreklo kazen dveh mesecev zapora. Odločilo je, da se pogojna obsodba, izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 5047/09 z dne 16. 11. 2009, ne prekliče. Oškodovanca B. B. je s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 1.000,00 EUR napotilo na pravdo. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb ZKP, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe KZ-1. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po presoji izpodbijane sodbe, pritožbenih navedb in podatkov kazenskega spisa pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, na njihovi podlagi je sprejelo utemeljene in prepričljive dokazne zaključke ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka pa pri tem ni zagrešilo.

5. Pritožbeno sodišče se pridružuje in v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na prepričljivo dokazno oceno, ki jo je prvostopenjsko sodišče utemeljilo zlasti v tč. 6-8 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritrjuje razlogom, zaradi katerih je sodišče prve stopnje sledilo izpovedbi oškodovanca v prvotnem postopku (ki je vsebinsko enaka oškodovančevim navedbam ob podaji predloga za pregon, tj. vsega nekaj ur po kaznivem dejanju), da je gorsko kolo posodil obdolžencu po njegovi prošnji, ne pa spremenjeni izpovedbi oškodovanca, da naj bi bilo kolo odtujeno brez njegove vednosti oziroma dovoljenja. Kaj naj bi obdolženec zaklical, ko se je odpeljal, ni odločilnega pomena. Ker obdolženec kolesa nedvomno ni vrnil oškodovancu, je sodišče utemeljeno zaključilo, da je storil kaznivo dejanje po 208. členu KZ-1. V dokazni oceni (tudi spremenjene oškodovančeve izpovedbe) ni napak ali pomanjkljivosti, ki bi lahko predstavljale t. i. absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornica ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da bi bilo potrebno slediti izpovedbi oškodovanca v ponovljenem postopku, saj gre zgolj za ponujanje lastnega dokaznega vrednotenja, s katerim dokazne ocene izpodbijane sodbe ni moč izpodbiti. Prvenstveno pa se s trditvami, da obdolženemu kolo sploh ni bilo zaupano, temveč ga je slednji oškodovancu „preprosto (od)vzel“ (pri čemer se pritožba sklicuje tudi na izpovedbe nekaterih zaslišanih prič), pritožnica vsebinsko pritožuje v škodo obdolženca, saj implicira stališče, da je slednji storil kaznivo dejanje tatvine po 204. členu KZ-1 kot dejanje (že glede na zakonsko predpisane kazni) večje kriminalne količine v odnosu do očitane zatajitve, zaradi česar teh navedb v pritožbenem postopku niti ni mogoče upoštevati. Predmetne pritožbene navedbe so hkrati v evidentnem nasprotju z določbo 385. člena ZKP (t. i. pravilo o prepovedi spremembe na slabše), po kateri se sodba v ponovljenem postopku po ugoditvi pritožbi obrambe ne sme spremeniti v obdolženčevo škodo, tj. tudi glede pravne presoje dejanja. Zagovornica nadalje neuspešno izpodbija tehtno dokazno oceno o izrazito neverodostojnem zagovoru obdolženca, da je kolo izročil nekemu C. v posledici sile in grožnje, čemur sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo. Neživljenjskosti zagovora, ko obdolženec ni vedel pravzaprav nič o C. kot svojem domnevnem upniku, ni mogoče primerjati s tem, da oškodovani sprva ni razpolagal z osebnimi podatki obdolženca, kar je navsezadnje tudi razumljivo, saj se pred kritično „izposojo“ kolesa niti nista osebno poznala.

6. V ponovljenem postopku je prvostopenjsko sodišče raziskalo tudi vprašanje vrednosti gorskega kolesa (pri čemer ni bistveno, za katero znamko gre) in v tč. 10 razlogov izpodbijane sodbe obrazložilo presojo, po kateri je v korist obdolženca zaključilo, da kolo v trenutku storitve kaznivega dejanja ni bilo vredno več kot 500 EUR, česar se je zavedal tudi obdolženi, kar utemeljuje pravno opredelitev dejanja kot privilegirane oblike zatajitve po drugem odstavku 208. člena KZ-1. Kljub pravilu objektivne identitete med obtožbo in sodbo (354. člen ZKP) ne v procesni teoriji niti v poenoteni sodni praksi ni dvoma, da sme sodišče poseči v opis kaznivega dejanja ter posledično v pravno opredelitev, kadar je tak poseg v korist obdolženca, kot v konkretni zadevi. Drugačno pritožbeno naziranje izraža le nepoznavanje kazenskega postopka. Navedbe, da bi sodišče lahko izreklo zgolj obsodilno sodbo po prvem odstavku 208. člena KZ-1, pa so vsebinsko ponovno v obdolženčevo škodo. Dejstvo, da vrednosti kolesa, sestavljenega doma iz različnih delov (zaradi česar je logično, da niti D. niti oškodovanec ne razpolagata z dokumentacijo, kot pri prodanem „originalnem“ kolesu), v postopku ni bilo mogoče natančno ugotoviti, ni v nobenem relevantnem pogledu neugodno za obdolženca, saj je sodišče, kot že pojasnjeno, v njegovo korist uporabilo (naj)milejšo pravno kvalifikacijo. Pritožbi zato ne gre pritrditi pri kritiki, da je bilo dejansko stanje v zvezi z vprašanjem vrednosti kolesa ugotovljeno nepopolno. Neživljenjskim navedbam, da naj bi bilo kolo brez vsakršne vrednosti, prav tako ni mogoče slediti, sicer pa za presojo kaznivega dejanja po drugem odstavku 208. člena KZ-1 to niti ni pomembno. Ključno je, da si storilec protipravno prilasti tujo premično stvar, ki mu je zaupana, katere vrednost ne presega 500 EUR. Objektivni in subjektivni element kaznivega dejanja sta bila obdolžencu v celoti dokazana. Ker sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti vrednosti kolesa, je oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 1.000,00 EUR pravilno napotilo na pot pravde, kar pa ne pomeni, da je izrek sodbe nerazumljiv ali nasprotujoč samemu sebi.

7. Pritožba zatrjuje, da je v zadevi podana „neznatna družbena nevarnost“, s čimer se smiselno zavzema za izrek oprostilne sodbe po 4. točki 358. člena ZKP, vendar teh navedb ne podkrepi z utemeljenimi razlogi. Da sta imela obdolženi in oškodovanec „predhodne zadeve“, z naslova katerih naj bi bil oškodovanec dolžan obdolžencu, kar je ta „pobotal“ z vrednostjo kolesa, so neizkazane pritožbene novote. Da naj bi mu bil oškodovani kar koli dolžan, ni omenjal niti obdolženec v zagovoru, enako pa izhaja iz oškodovančeve izpovedbe. Predmetnih pritožbenih navedb zato ni bilo mogoče upoštevati.

8. Odločbo o kazenski sankciji je pritožbeno sodišče preizkusilo na podlagi 386. člena ZKP. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ob tehtnem vrednotenju okoliščin, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije, obdolžencu utemeljeno izreklo efektivno kazen zapora primernega trajanja.

9. Ker pritožbeni razlogi niso podani, sodišče druge stopnje pa ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (člen 383/1 ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, izpodbijano sodbo pa potrdilo (391. člen ZKP).

10. Obdolženec je brez poklica in zaposlitve, brez dohodkov ali premoženja, nahaja pa se na prestajanju zaporne kazni. Kljub neuspehu zagovornice v pritožbenem postopku ga je zato pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse kot stroška tega postopka, da ne bi bilo s plačilom ogroženo njegovo preživetje (četrti odstavek 95. člena ZKP, prvi odstavek 98. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

01.12.2016

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 146/2001
• Sodba I Ips 208/98
• Sodba I Ips 323/2001