VSL sodba IV Cp 2219/2016

Jedro

Navajanje podatka, koliko je znašala poravnalna ponudba, je nekorektno oz. tudi nedopustno. Družinski spori pri tem niso nobena izjema.

Ker je glavno vodilo in smoter tega postopka otrokova korist, ta narekuje, da starša sama krijeta vsak svoje stroške celotnega, tudi pritožbenega postopka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki delno spremeni tako, da se določena mesečna preživnina za mladoletnega sina pravdnih strank A. zniža tako, da je toženec dolžan za mesec december 2015 plačati 116,78 EUR, za mesec januar 2016 71,75 EUR, za mesec februar 2016 139,14 EUR, od 1. 4. 2016 do 31. 8. 2016 333,50 EUR na mesec, od 1. 9. 2016 dalje pa 269,50 EUR na mesec.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Toženec sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo mladoletnega sina pravdnih strank A., roj. 2009, dodelilo v vzgojo in varstvo materi, tožnici (I. točka izreka sodbe), določilo je redne stike med sinom in očetom (tožencem), in sicer enkrat med tednom, vsak drugi vikend in polovico počitnic (II. točka izreka sodbe), ter očetu naložilo plačevanje mesečne preživnine, in sicer od vložitve tožbe decembra 2015 dalje upoštevajoč, kar je toženec že plačal, najprej 189,26 EUR, nato 138,25 EUR, nato 205,64 EUR, nato 63,25 EUR, od 1. 4. 2016 do 31. 8. 2016 400 EUR od 1. 9. 2016 dalje pa 323 EUR (III. točka). Višji tožničin preživninski zahtevek je zavrnilo (IV.) Odločilo je, da vsak od roditeljev sam krije svoje pravdne stroške (V. točka).

2. Proti III. in V. točki sodbe, torej proti določeni preživnini in zoper odločitev o stroških, se pritožuje toženec, predlaga znižanje preživnine ali pa razveljavitev tega dela sodbe in novo sojenje ter povrnitev pritožbenih stroškov, ki jih tudi opredeljuje. Meni, da so otrokove potrebe pretirano ocenjene po vseh postavkah in to še nadrobneje utemeljuje (da je bil strošek za vrtec nekaj časa nižji od zatrjevanega oz. ugotovljenega, da se za prehrano poleg šolske ne porabi 100 EUR mesečno, da se po nepotrebnem kupuje drage stvari, da se za šolske potrebščine, dopust, obleko in obutev ter športno opremo ne potroši toliko, itd.). Nato meni, da je so premoženjske razmere oz. preživninske zmožnosti obeh staršev približno enake, saj imata približno enako plačo, enak avto, iz dejavnosti s. p. sam praktično nima dodatnih dohodkov (navaja podatek o osnovi za davčno odmero, in to, da pri dejavnosti praktično le pomaga očetu), pač pa plačuje še preživnino za dve starejši hčerki. Sodišču očita, da tega ni dovolj upoštevalo, kot tudi ne, da za sina sam skrbi med stiki. Preživnina se mu zdi bistveno previsoka, meni, da bi si tožnica rada privoščila luksuz.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Nasprotuje očitkom, da preveč troši, saj za sina skrbi enako kot v času, ko je družina še živela skupaj, troši zelo racionalno, stroške v resnici znižuje oz. jih ima kvečjemu še več, kot jih je ugotovilo sodišče. Meni, da se ji luksuz neupravičeno očita. Pojasnjuje, da so bili stroški oskrbnine za vrtec v pol leta povprečno 233,50 EUR in da toženec od aprila po lastni volji nima veliko stikov s sinom. Potem nadrobno pojasnjuje, koliko kaj stane, kar kupi za sina. Opozarja, da sta toženčevi hčeri že odrasli in bo obveznost njunega preživljanja kmalu ugasnila ter da toženec sam zase veliko troši. Poudarja, da ji je v poskusu poravnave sam ponujal 400 oz. 350 EUR.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, kršitev določb postopka ni storilo, je pa (materialno pravno) nekoliko napačno porazdelilo preživninsko breme med oba zavezanca (1. odst. 123. čl., 129. in 1. odst. 129a. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; ZZZDR).

6. Glede ugotovljenih potreb mladoletnega A. pritožbeno sodišče v oceno prvostopenjskega nima pomislekov in jo sprejema kot razumno, skrbno ugotovljeno ter jasno in prepričljivo obrazloženo. Za vse postavke, ki jih je sodišče upoštevalo po 2. odst. 129a. čl. ZZZDR (stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila), je možno porabiti različne vsote denarja, odvisno od tega, koliko ga je na razpolago. Zmožnosti roditeljev so tiste, od katerih je odvisno, v kakšnem količinskem in kakovostnem obsegu bodo otrokove potrebe krite. V našem primeru imata oba roditelja nadpovprečne dohodke in je sprejemljivo, da so bile med A. potrebe vštete tudi take, ki jih ne bi bilo nujno upoštevati v vsakem primeru, npr. za smučanje, ter da so stroški za obleko in prehrano nekoliko (malenkost!) višji, kot bi lahko bili, če bi upoštevali le izdelke najnižjega cenovnega razreda. Tudi ocenjeni izdatki za počitnice ter za šolo oz. za vrtec niso ne pretirani ne neizkazani (za slednje so oprti na uradna potrdila, glej 13. točko obrazložitve sodbe; pritožbeni očitek, ki temu nasprotuje, ni utemeljeno izkazan).

7. Tudi zmožnosti obeh roditeljev so korektno ugotovljene. Ni napačno, da je prvostopenjsko sodišče na podlagi indicev, ki govorijo o višjem standardu, kot ga lahko nudi mesečna plača okoli 1440 EUR (osebni avto višjega cenovnega razreda, redno dopustovanje v tujini, lastništvo počitniške hišice), sklepalo na to, da ima toženec poleg tega vendarle še nekaj drugih virov dohodka, verjetno iz dejavnosti, ki jo opravlja kot s. p. Koliko, sodišče prve stopnje sicer na podlagi podatkov o različnem čistem dohodku za leti 2013 in 2014 ob tem, da je v dejavnosti tudi več zaposlenih, ni moglo natančno ugotoviti, vendar gre pritrditi oceni, da nekaj gotovo in je drugačno prikazovanje toženca v pritožbi neprepričljivo. V pritožbi tudi sam izpostavlja znesek okoli 8000 EUR, ki je bil za ..., s. p., vzet za davčno osnovo, kar sicer ne daje trdne opore za ugotavljanje višine konkretnega mesečnega dohodka, govori pa o nekih realnih prihodkih. Če jih ne bi bilo, se zelo verjetno toženec s tem tudi ne bi ukvarjal.

8. Vendar pa je sodišče prve stopnje premajhno težo dalo ugotovljenemu in celo nespornemu dejstvu, da toženec za dve svoji hčeri iz prejšnje skupnosti plačuje skupaj na mesec okoli 380,00 EUR preživnine. To ni zanemarljivo kljub njegovim nadpovprečnim dohodkom in dobremu premoženjskemu stanju. Pri tem ni relevantno, da sta hčerki, za kateri plačuje ta znesek, stari že 24 let in da bo potemtakem preživninska obveznost zanju kmalu ugasnila. Če na dan zaključka glavne obravnave še obstaja, je to treba upoštevati, ko pa bo ugasnila, bo to kvečjemu spremenjena okoliščina na strani toženca, ker bo imel za mladoletnega sina A. tedaj na razpolago več razpoložljivih sredstev. Ob pravilni presoji vseh ugotovljenih okoliščin, ko je tudi materin gmotni položaj dober (1360 EUR mesečne plače, solastništvo 83 m2 velikega stanovanja, vozilo višjega cenovnega razreda), je treba preživninsko breme obeh staršev za njunega mladoletnega sina enakomerno porazdeliti, torej v razmerju 50-50. Glede na nesporna plačila, ki jih je toženec že izvedel, to pomeni, da je ob pravilno ugotovljenih otrokovih potrebah dolžan za mesec december 2015 plačati 116,78 EUR, za mesec januar 2016 71,75 EUR, za mesec februar 2016 139,14 EUR, od 1. 4. 2016 do 31. 8. 2016 333,50 EUR na mesec, od 1. 9. 2016 dalje pa 269,50 EUR na mesec (za mesec marec 2016 je toženec z izvedenim plačilom svojo obveznost izpolnil).

9. Navajanje podatka, koliko je znašala poravnalna ponudba nasprotne stranke, je nekorektno oz. tudi nedopustno. Listin, ki vključujejo konkretne ponudbe nasprotne stranke za poravnavo, ki so bile predložene v pogajanjih ali postopkih za sporazumno rešitev spora, ni dopustno predložiti kot dokaz v pravdnem postopku (309.a čl. ZPP), mutatis mutandis pa tudi ne navajati ustnih poravnalnih ponudb. Ta dokazna prepoved je v naš civilni postopek uvedena z namenom spodbujanja mirnega reševanja sporov brez strahu, da bi izkaz pripravljenosti na popuščanje stranki v kasnejšem sodnem postopku škodil.(1) Družinski spori pri tem niso nobena izjema.

10. Po navedenem je bilo treba toženčevi pritožbi s pooblastilom iz 5. al. 358. čl. ZPP delno ugoditi in določeno preživnino znižati na v točki 8 zgoraj navedene mesečne zneske, sicer pa jo je bilo treba v preostalem delu zavrniti in v izpodbijanem in nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. čl. ZPP).

11. O priglašenih pritožbenih stroških toženca je treba odločiti ne glede na uspeh, saj ta v postopkih iz razmerij med starši in otroki načeloma ni merilo, pač pa se o njih odloči po prostem preudarku (413. čl. ZPP). Ker je glavno vodilo in smoter tega postopka otrokova korist, ta narekuje, da starša sama krijeta vsak svoje stroške celotnega, tudi pritožbenega postopka.

-------------

Op. št. (1): N. Betetto, A. Galič v Ude et al., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 48, GV založba in Uradni list, 2009, Ljubljana.

Datum zadnje spremembe:

21.11.2016

Podobni dokumenti:

• VSL sodba IV Cp 2086/2016
• VDSS sodba Pdp 1518/2014
• VSL sodba IV Cp 1560/2014