VSL sklep Cpg 840/95

Jedro

Če nasprotna stranka iz predpogodbe ne sklene glavne pogodbe, se tožbeni zahtevek glasi na sklenitev glavne pogodbe. Če bo tožnik uspel s svojim tožbenim zahtevkom, bo šele prišlo do sklenitve glavne pogodbe (oz. bo akt volje nasprotnika nadomestila pravnomočna sodba).

Na podlagi pravnega pravila paragrafov 68 in 77 prejšnjega Zakona o zemljiških knjigah se zaznamba spora lahko dovoli, če se s tožbo izpodbija neka vknjižba in zahteva vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Torej oseba, ki s tožbo zahteva priznanje neke pravice, ki še ni vpisana v zemljiški knjigi, ne more utemeljeno zahtevati zaznambe tega spora v zemljiški knjigi. Lahko pa predlaga, da se izda začasna odredba prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine, ki je predmet spora, če so za izdajo take odredbe izpolnjeni zakonski pogoji. Z vpisom zaznambe spora se lahko v zemljiški knjigi zavaruje samo stvarna, nikakor pa ne obligacijska pravica (npr. na sklenitev glavne pogodbe). Na podlagi pravnega pravila paragrafa 77 prejšnjega Zakona o zemljiških knjigah se zaznamba spora lahko dovoli tudi, če se s tožbo zahteva ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja (oz. skupnega dela zakoncev v teku zakona). Gre za izjemo od splošnega pravila, ko lahko tožnik v pravdi dokazuje, da je na izvenknjižni način pridobil lastnino, da je torej obstoječe zemljiškoknjižno stanje nepravilno in da ga je treba popraviti. Za izjemo gre samo v tistih primerih, ko se po zakonu (ne pa na podlagi pravnega posla) pridobi stvarna pravica brez vpisa v zemljiško knjigo.

Za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve ne zadostuje vsakršna subjektivna nevarnost, ampak le konkretizirana. To pomeni, da ne zadostuje zgolj možnost, da bo izterjava terjatve onemogočena ali precej otežkočena (npr. zaradi stečaja), pač pa se zahteva neko aktivno ravnanje dolžnika, iz katerega izhaja, da bo ravno zaradi takšnega (konkretnega) ravnanja izterjava terjatve onemogočena ali precej otežkočena.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi v 1. in 2. tč. izreka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo sklepa o zaznambi spora pri nepremičnini na vl. št. 946 k.o. ... (1. tč. izreka). Istočasno pa je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe na prepoved vsakega razpolaganja z navedeno nepremičnino (2. točka izreka).

Proti navedenemu sklepu se je (v celoti) pritožila tožeča stranka.

Glede zaznambe spora se je sklicevala na razloge v tožbi, glede začasne odredbe pa na (po njenem mnenju) izkazano subjektivno nevarnost. Predlagala je spremembo izpodbijanega sklepa z ugoditvijo obema predlogoma oz. (podrejeno) razveljavitev izpodbijanega sklepa z vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Pri tem ni priglasila pritožbenih stroškov.

Tožeča stranka je pritožbo dopolnila dne 19.5.1995 - s posebno vlogo s prilogami (A 8 - A 53), vendar sodišče druge stopnje dopolnitve pritožbe in predloženih listin ob reševanju pritožbe ni upoštevalo, saj je bila dopolnitev pritožbe (s prilogami) vložena po poteku pritožbenega roka 8 dni. Tožeči stranki je bil namreč izpodbijani sklep vročen dne 10.5.1995, kar pomeni, da je pritožbeni rok potekel (v četrtek) dne 18.5.1995. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Smiselno je predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Pri tem ni priglasila stroškov pritožbenega odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

1. Pravdni stranki sta glede poslovno proizvodnega objekta - obrata C. , ki stoji na parcelni št. 1675 (travnik in stavbišče v izmeri 1144 m2) k.o. ..., sklenili predkupno pogodbo (predpogodbo po prvem odst. 45. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)).

Vendar pa tožena stranka kasneje zaradi spremenjenih okoliščin ("izpada" stanovanja s pripadajočimi kletnimi prostori), ni hotela skleniti glavne pogodbe (šesti odst. 45. člena ZOR). Zato je tožeča stranka (v zvezi z zahtevkom na ugotovitev lastništva in uporabništva na navedeni nepremičnini ter v zvezi z zahtevkom na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine) predlagala zaznambo spora.

Ker bo "novi" Zakon o zemljiški knjigi (Ur. l. RS št. 33/95) začel veljati šele od dne 16.7.1995 dalje, je bilo zaznambo spora v zemljiških knjigah potrebno presojati na podlagi pravnih pravil prejšnjega Zakona o zemljiških knjigah (ZZK), in sicer na podlagi pravnega pravila paragrafa 68 in 77 Zakona o zemljiških knjigah z dne 18.5.1930, ki je bil objavljen v Službenih novinah Kraljevine Jugoslavije z dne 1. julija 1930 (št. 146/LIII/307).

Glede na pravno pravilo paragrafa 68 se zaznamba spora lahko dovoli, če se s tožbo izpodbija neka vknjižba in zahteva vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. V konkretnem primeru pa tožeča stranka ni oseba, katere knjižna pravica bi bila prekršena, ampak oseba, ki s tožbo šele uveljavlja pravico, ki v zemljiški knjigi še ni vpisana. Oseba, ki s tožbo zahteva priznanje neke pravice, ki ni vpisana v zemljiški knjigi, pa ne more utemeljeno zahtevati zaznambe tega spora v zemljiški knjigi. Zato pa lahko predlaga, da se izda začasna odredba na prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine, ki je predmet spora, če so za izdajo take odredbe izpolnjeni zakonski pogoji.

Sicer pa tožeča stranka v zvezi z nesklenitvijo glavne pogodbe niti nima stvarne pravice, ampak samo obligacijsko pravico. Če nasprotna stranka iz predpogodbe (v konkretnem primeru tožena stranka) ne sklene glavne pogodbe (če je ta zahteva uveljavljena v roku), lahko namreč stranka s tožbenim zahtevkom zahteva samo sklenitev glavne pogodbe (z ustreznim dajatvenim zahtevkom). Če bo tožnik uspel s svojim tožbenim zahtevkom, bo šele prišlo do sklenitve glavne pogodbe (oz. bo akt volje nasprotnika nadomestila pravnomočna sodba).

Glede na pravno pravilo paragrafa 77 se zaznamba spora lahko dovoli tudi, če se s tožbo zahteva ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja (in tudi v primerih delitve skupnega premoženja).

Izjema od splošnega pravila, po katerem lahko zahteva zaznambo spora samo tisti, ki je prizadet v kaki svoji knjižni pravici, in ki zato zahteva vpostavitev pravilnega zemljiškoknjižnega stanja, je namreč v tistih primerih, ko se po zakonu (ne pa na podlagi pravnega posla) pridobi stvarna pravica brez vpisa v zemljiško knjigo, torej ko gre za način izvenknjižne pridobitve lastnine. Vendar pa mora tožnik v takem primeru v pravdi dokazati, da je s priposestvovanjem (ali s skupnim delom zakoncev v teku zakona) pridobil nepremičnino, katera je vpisana v zemljiški knjigi na koga drugega kot lastnika (21. člen v zvezi z drugim in četrtim odst. 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR)). Tega pa tožeča stranka ni zatrjevala, niti izkazala.

Zato je sodišče druge stopnje, (na podlagi 2. tč. 380. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)) pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

2. Za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve (na katero se glasi podrejeni tožbeni zahtevek) je treba izkazati verjeten obstoj terjatve in verjetno obstoječo nevarnost, da bo dolžnik sicer onemogočil ali otežil izterjavo terjatve. Oba pogoja morata biti po prvem odst. 265. člena Zakona o izvršilnem postopku (ZIP) podana kumulativno. V konkretnem primeru pa je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni izkazana subjektivna nevarnost, ki naj bi jo s svojim ravnanjem povzročila tožena stranka.

Za izdajo predlagane začasne odredbe ne zadostuje, da je izkazana vsakršna subjektivna nevarnost. Sodišče lahko namreč predlogu za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve ugodi samo, če ugotovi, da poskuša dolžnik s konkretnimi dejanji oz. opustitvami onemogočiti oz. znatno otežkočiti izterjavo. Za tako ugotovitev pa ne zadošča samo okoliščina, da je dolžnik prezadolžen oz. trajneje nelikviden. Takšno je namreč stališče (sklep) posvetovanja predstavnikov civilnih in gospodarskih oddelkov bivšega Zveznega sodišča, republiških in pokrajinskih vrhovnih sodišč ter Vrhovnega vojaškega sodišča, ki je bilo od 1. - 2.6.1988 v Beogradu (navedeni sklep je bil objavljen v Poročilu o sodni praksi Vrhovnega sodišča RS Slovenije št. I-II/88, stran 7-8, VI.).

Ker takšna (konkretna) nevarnost ne izhaja iz navedb tožeče stranke v predlogu za izdajo začasne odredbe in v pritožbi, niti iz prilog (A 1 - A 7), je sodišče druge stopnje (na podlagi 14. člena ZIP v zvezi s 2. tč. 380. člena ZPP) pritožbo tudi v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Subjektivna nevarnost mora biti namreč (kot povedano) konkretizirana.

To pomeni, da ne zadostuje zgolj možnost, da bo izterjava terjatve onemogočena ali precej otežkočena (npr. zaradi stečaja), pač pa se zahteva neko aktivno ravnanje dolžnika, iz katerega izhaja, da bo ravno zaradi takšnega (konkretnega) ravnanja izterjava terjatve onemogočena ali precej otežkočena.

Datum zadnje spremembe:

11.11.2016

Podobni dokumenti:

• VSRS sodba II Ips 10/2013
• Sodba II Ips 9/99
• Sodba II Ips 252/94