VSL sklep Cpg 997/93

Jedro

Paricijski rok ne odlaga zapadlosti, ampak le spolnitev. Gre za zakoniti odlog.

Ugovor kot izredno pravno sredstvo se lahko vloži, če temelji na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev, dejstvo pa je nastopilo po sklepu o izvršbi. Če je dejstvo (prenehanje terjatve zaradi izpolnitve) nastopilo po sklepu o izvršbi (kot izvršilnem naslovu), vendar v okviru ugovornega roka, je dejstvo, ki se nanaša na terjatev, potrebno uveljavljati z ugovorom kot rednim pravdnim sredstvom, saj ga je še mogoče navesti v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Ni ga pa mogoče uveljavljati z ugovorom kot izrednim pravnim sredstvom (tj. po izteku ugovornega roka).

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje o stroških (III. odst. izreka) spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni povrniti tožeči stranki njene stroške v znesku 2.010,00 (210,00 + 1.800,00) SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.4.1993 do plačila".

2. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 6.521,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.2.1995 do plačila.

3. Tožena stranka sama trpi stroške svojega pritožbenega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo povrnitev 210,00 (7.500,00 - 7.290,00) SIT pravdnih stroškov tožeče stranke z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.4.1993 do plačila (III. odst. izreka).

Zoper ta (stroškovni) sklep se je pritožila tožeča stranka, in sicer iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je spremembo izpodbijanega sklepa, ki naj bi se glasil tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 7.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.4.1993 do plačila.

Tožeča stranka je pri tem priglasila pritožbene stroške, in sicer z zakonitimi zamudnimi obrestmi od njihove zapadlosti do plačila.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega stroškovnega sklepa. Pri tem je priglasila stroške pritožbenega odgovora, in sicer z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje ustrezne odločbe do plačila.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožena stranka je izdanemu izvršilnemu sklepu dne 7.10.1992 (2. odst. 113. člena Zakona o pravdnem postopku) ugovarjala glede dela glavnice v znesku 88.449,00 SIT (spp). Obveznost tožene stranke je namreč v navedenem znesku zaradi medsebojnega pobota prenehala dne 8.10.1992. To izhaja iz navedbe tožene stranke in iz "pobotne izjave" z dne 22.9.1992 (B 1). Čeprav je torej terjatev tožeče stranke (za 88.449,00 SIT) prenehala dne 8.10.1992, kar je en dan po vložitvi ugovora (z dne 7.10.1992), pa sodišče druge stopnje vseeno ocenjuje, da je bil navedeni ugovor potreben, saj je temeljil na dejstvu, ki se je nanašala na samo terjatev. Če je takšno dejstvo (plačilo) nastopilo po sklepu o izvršbi (kot izvršilnemu naslovu), vendar v okviru ugovornega roka, je dejstvo, ki se nanaša na terjatev, potrebno uveljavljati z ugovorom kot rednim pravnim sredstvom, saj ga je še mogoče navesti v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov.

Ni ga pa mogoče uveljavljati z ugovorom kot izrednim pravnim sredstvom (po izteku ugovornega roka) - 2. odst. 55. člena v zvezi s 1. odst. 51. člena Zakona o izvršilnem postopku.

V konkretnem primeru je bil sklep o izvršbi izdan dne 30.9.1992, toženi stranki pa je bil vročen dne 2.10.1992.Torej je rok za ugovor (iz 3. odst. 8. člena ZIP) potekel v soboto dne 10.10.1992 oz. (na podlagi 14. člena ZIP v zvezi s 4. odst. 112. člena Zakona o pravdnem postopku) v ponedeljek dne 12.10.1992. Ugovor je bil vložen dne 7.10.1992, terjatev upnika (tožeče stranke) pa je v znesku 88.449,00 SIT prenehala dne 8.10.1992. Pri izvršbi na podlagi verodostojne listine je izvršilni naslov pravzaprav sklep o izvršbi. Ker rok za ugovor zoper takšen sklep še ni potekel, to pomeni, da je dolžnik (tožena stranka) še imela možnost uveljavljati prenehanje terjatve v postopku, iz katerega je izviral izvršilni naslov. Zato delne izpolnitve obveznosti ni mogoče uveljavljati z ugovorom po poteku roka (čeprav je to dejstvo nastopilo po nastanku izvršilnega naslova), saj ga je še bilo mogoče uveljavljati z ugovorom v okviru 8-dnevnega roka.

Ko je sodišče druge stopnje preizkušalo odločitev o pravdnih stroških (tožene stranke), je hkrati preverilo, ali so utemeljene posamezne stroškovne postavke po temelju in po višini. Pri tem je ugotovilo, da je tožena stranka dne 7.12.1992 plačala sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi (v znesku 2.700,00 SIT) in za sklep o ugovoru zoper sklep o izvršbi (prav tako v znesku 2.700,00 SIT) v skupnem znesku 5.400,00 SIT. Zato (ob upoštevanju načela denarnega nominalizma) tožena stranka ni upravičena do razlike 1.800,00 SIT; sodišče prve stopnje ji je namreč stroške sodnih taks priznalo v znesku 7.200,00 SIT. Torej je tožena stranka namesto do povrnitve pravdnih stroškov v znesku 7.290,00 SIT upravičena le do povrnitve pravdnih stroškov v znesku 5.490,00 (X7.290,00 - 1.800,00) SIT. Drugi (fotokopirni in poštni stroški so bili namreč pravilno odmerjeni. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 3. točke 380. člena ZPP pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijani stroškovni sklep spremenilo tako, da je po medsebojnem pobotanju stroškovnih zahtevkov tožeči stranki (v breme tožene stranke) priznalo pravdne stroške v znesku 2.010,00 (7.500,00-5.490,00) SIT. Sporni namreč niso bili stroški tožeče stranke, ampak le tožene stranke.

Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela v znesku 1.800,00 (7.290,00-5.490,00) SIT, ji je sodišče druge stopnje na podlagi 2. odst. 166. člena ZPP priznalo 6.521,00 SIT pritožbenih stroškov, ki jih je odmerilo v skladu z veljavnim Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo. Pri tem je za izračun takse upoštevalo vrednost točke na dan izdaje sklepa (VI. odst. 7. člena Zakona o sodnih taksah); za odmero odvetniških stroškov pa vrednost točke po tarifi, veljavni na dan odmere, število točk pa po tarifi veljavni v času izvršenega opravila (1. odst. 16. člena Odvetniške tarife: Ur. l. RS št. 7/95). Na ta način je sodišče druge stopnje tožeči stranki priznalo 4.500,00 SIT stroškov sodnih taks za pritožbo (tar. št. 3/2), 1.330,00 SIT stroškov za sestavo pritožbe (tar. št. 17/2), 665,00 SIT stroškov za končno poročilo stranki (tar. št. 35/5) in 26,00 SIT poštnih stroškov.

Sodišče druge stopnje je tožeči stranki od pritožbenih stroškov v znesku 6.521,00 SIT priznalo tudi zakonite zamudne obresti, in sicer od dneva izdaje drugostopne odločbe, s katero je določilo obveznost povrnitve stroškov in njihovo višino, tj. od dne 7.2.1995 (do plačila). Paricijski rok iz 3. tč. 500. člena ZPP namreč ne odlaga zapadlosti, ampak le spolnitev - gre za zakoniti odlog.

Sodišče druge stopnje je na koncu še sklenilo, da tožena stranka sama trpi stroške svojega pritožbenega odgovora. Odgovor na pritožbo proti sklepu v zakonu ni predviden (381. člen ZPP), zato se stroški takšnega odgovora ne morejo priznati kot potrebni stroški (po 155. členu ZPP).

Datum zadnje spremembe:

11.11.2016

Podobni dokumenti:

• VSK sklep II Ip 673/2008
• VSC sklep II Ip 140/2013
• VSL Sklep III Ip 1652/2018