VSL sklep Cpg 1535/93

Jedro

Nujno sosporništvo je posebna oblika enotnega sosporništva. Nujno sosporništvo pomeni, da je več oseb po materialnem pravu v tako tesni medsebojni zvezi, da lahko le vsi skupaj upravljajo ali razpolagajo s predmeti in pravicami. Iz tega z zakonito nujnostjo izhaja, da lahko le vsi upravičenci skupaj tožijo (in so lahko le vsi skupaj toženi).

Le vsi upravičenci skupaj so aktivno legitimirani (in le vsi zavezanci skupaj so pasivno legitimirani). Če ne tožijo vsi, ne toži prava stranka in se zahtevek zavrne zaradi neutemeljenosti. Prav isto je, če niso vsi zavezanci skupaj toženi.

Ko dolžnik predlaga odlog izvršbe zaradi vloženega pravnega sredstva, ocena, ali bo dolžnik z izvršbo pretrpel znatnejšo škodo, zavisi od tega, kolikšna je verjetnost, da bi dolžnik lahko uspel z vloženim pravnim sredstvom. Iz tega izhaja, da mora izvršilno sodišče, ko ocenjuje, ali so podane zakonske predpostavke za odlog izvršbe, prejudicialno in do stopnje verjetnosti oceniti utemeljenost pravnega sredstva in njegove možnosti za uspeh. V nasprotnem primeru bi namreč izvršilno sodišče, če bi bile podane ostale predpostavke za odlog izvrše, moralo odložiti izvršbo, čeprav bi pravno sredstvo bilo očitno neutemeljeno in vloženo samo zaradi zavlačevanja izvršilnega postopka.

Sodišče sme na podlagi 2. odst. 63. člena ZIP odložiti izvršbo tudi v drugih primerih, ko so za to podani posebno upravičeni razlogi. To pomeni, da jo lahko odloži, čeprav niso podani zakonski razlogi iz 1. odst. 63. člena ZIP. Vendar pa mora predlagatelj (dolžnik) v takem primeru vseeno (poleg upravičenega razloga) izkazati verjeten obstoj nevarnosti, da bo z izvršbo utrpel znatnejšo škodo.

Okoliščina, da pravna oseba ne more zahtevati denarne odškodnine za duševne bolečine (denarne odškodnine za negmotno škodo zaradi zmanjšanja ugleda po 200. členu ZOR), ne pomeni, da v takšnem primeru nima nobene pravne zaščite. Ima jo, vendar samo v okviru 199. člena ZOR, po katerem se obstoj škode predpostavlja.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se (v celoti) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor proti sklepu o izvršbi (1. tč. izreka), zavrnilo predlog dolžnika za odlog izvršbe (2. tč. izreka) in dolžniku naložilo povrnitev 6.331,00 SIT upnikovih nadaljnjih izvršilnih stroškov, v 8 dneh (3. tč. izreka).

Zoper navedeni sklep se je smiselno iz vseh treh pritožbenih razlogov po I. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v zvezi s 14. členom Zakona o izvršilnem postopku) pritožil dolžnik.

Predlagal je razveljavitev oz. ustrezno spremembo napadenega sklepa.

Pri tem ni priglasil pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Glede ugovora:

1. V konkretnem primeru ne gre za izvršbo na podlagi verodostojne listine (po l. in 2. odst. 21. člena ZIP), kjer bi vložitev ugovora imela za posledico razveljavitev sklepa o izvršbi v delu, s katerim je dovoljena izvršba, in nadaljevanje postopka kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (glej 2.odst. 55. a člena ZIP). Gre namreč za izvršbo na podlagi izvršljive sodne odločbe (po 1. odst. in 1. tč. 2. odst. 16. člena ZIP), in sicer sodbe Temeljnega sodišča v X, enotes v X, ki jo je Višje sodišče v X potrdilo. Tako je sodišče prve stopnje pravilno postopalo po 52. členu ter 1. in 2. odst. 53. člena ZIP (ni namreč podan ugovorni razlog iz 2. tč. 50. člena ZIP).

2. Obravnavano izvršbo je predlagala Republiška direkcija za blagovne rezerve, ki je v sestavi Ministrstva Republike Slovenije za trgovino oz. sedaj za ekonomske odnose in razvoj. Izvršbo torej nista predlagali Republika Slovenija, Ministrstvo za trgovino oziroma sedaj za ekonomske odnose in razvoj (kot prvotožeča stranka iz izvršilnega naslova) in Republiška direkcija za blagovne rezerve (kot drugotožeča stranka iz izvršilnega naslova). Ko je prvo sodišče s tem v zvezi v razlogih izpodbijanega sklepa zapisalo, da sta izvršbo predlagala dva upnika, je res šlo za protispisno ugotovitev. Vendar pa navedena protispisnost ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka iz 13. tč. II. odst. 354. člena ZPP (v zvezi s 14. členom ZIP), saj se ne nanaša na dejstva, ki niso odločilna za odločitev sodišča (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 23.9.1993).

Pomembno je namreč dvoje:

a) Republiška direkcija za blagovne rezerve kot pravna oseba (glej 2. odst. 14. člena Zakona o organizaciji in delovnem področju republiške uprave: Ur. l. RS št. 27/91) je bila v sestavi Ministrstva za trgovino (glej 10. tč. 4. člena istega zakona) že pred uveljavitvijo Zakona o vladi Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 4/93). Torej je na podlagi 13. alinee 32. člena slednjega zakona od dne 17.1.1993 bila tudi v sestavi Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj. Torej gre pri tem za pravno kontinuiteto.

b) Upnika po izvršilnem naslovu sta bila tako Ministrstvo Republike Slovenije za trgovino oziroma sedaj za ekonomske odnose in razvoj (kot prvotožeča stranka) kot tudi Republiška derekcija za blagovne rezerve (kot drugotožeča stranka). Vendar pa upnika nista bila nujna sospornika (nujno sosporništvo je sicer posebna oblika enotnega sosporništva - 201. člen ZPP). Upnika (oz. tožeči stranki) po materialnem pravu nista bila v tako tesni medsebojni zvezi, da bi lahko le obe skupaj upravljala ali razpolagala s predmeti in pravicami. To pa pomeni, da tožeči stranki nista bili le obe skupaj aktivno legitimirani za vložitev tožbe v zadevi oz. da upnika nista bila le oba skupaj aktivno legitimirana za vložitev predmetnega izvršilnega predloga.

Zato je lahko izvršbo predlagal tudi samo eden od obeh upnikov iz izvršilnega naslova. Torej ni podan ugovorni razlog iz 12. tč. 50. člena ZIP. Drugačna situacija bi bila, če bi upnik po izvršilnem naslovu bil samo eden, izvršbo pa bi predlagala dva upnika oz. samo tisti upnik, ki ni tožeča stranka po izvršilnem naslovu.

Glede odloga izvršbe:

3. Neutemeljeno je sklicevanje dolžnika na pravdo. Ta pravda naj bi namreč bila osnova za obnovo postopka, iz katere sicer izvira izvršilni naslov. Kot zakonski razlog za odlog izvršbe iz 1. tč. 1. odst. 63. člena ZIP je namreč mogoče upoštevati le (že) vloženo izredno pravno sredstvo.

Sicer pa dolžnik s tožbo tudi ne izpodbija izvršilnega naslova, ampak očitno uveljavlja neposlovno odškodninsko obveznost upnika na podlagi 108. člena ZOR. Torej se v sporu, na katerega se sklicuje dolžnik, ne rešuje vprašanje, od katerega bi bila odvisna rešitev predmetne izvršbe, kar je pravilno ugotovilo že prvostopno sodišče.

Zakonski razlog za odlog izvršbe je lahko tudi vložitev ugovora (glej 6. tč. I. odst. 63. člena ZIP). Vendar pa vložitev ugovora sama po sebi ne zadostuje za odlog izvršbe, saj mora sodišče oceniti, kolikšna je verjetnost, da bi dolžnik lahko z ugovorom uspel. Sodišče mora torej prejudicialno in do stopnje verjetnosti oceniti utemeljenost ugovora in njegove možnosti za uspeh. V nasprotnem primeru bi namreč izvršilno sodišče (če bi bile sicer podane ostale predpostavke za odlog izvršbe) moralo odložiti izvršbo, čeprav bi ugovor bil očitno neutemeljen in vložen samo zaradi zavlačevanja izvršilnega postopka. Vendar pa je sodišču takšna (posebna) ocena bila prihranjena, saj je istočasno (in to meritorno) ugovor (kot neutemeljen) zavrnilo, kar je potrdilo tudi drugostopno sodišče (glej 1. in 2. tč. obrazložitve predmetnega sklepa).

Sodišče sme na podlagi 2. odst. 63. člena ZIP odložiti izvršbo tudi v drugih primerih, ko so za to podani posebno upravičeni razlogi. To pomeni, da jo lahko odloži, čeprav niso podani zakonski razlogi (iz 1. odst. 63. člena ZIP). Vendar pa mora predlagatelj (dolžnik) v takem primeru vseeno (poleg upravičenega razloga) izkazati verjeten obstoj nevarnosti, da bo z izvršbo utrpel znatnejšo škodo. Dolžnik se je s tem v zvezi skliceval na stečaj kot na posebno upravičen razlog za odlog izvršbe ter na škodo, ki naj bi mu v posledici stečaja nastala zaradi izgube poslovnih partnerjev in ugleda. Očitno gre za škodo v obliki izgubljenega dobička kot premoženjsko škodo in za denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi zmanjšanja ugleda.

Vendar pa so navedbe o "eventualnem stečaju" kot posebno upravičenem razlogu za odlog izvršbe preveč splošne, da bi jih drugo sodišče lahko upoštevalo (čeprav so same posledice stečaja sicer zelo konkretne). Zatrjevana škoda pa je neizkazana. Dolžnik bi namreč imel pravico do odškodnine (izgubljenega dobička po 155. členu ZOR) samo, če ni bil kriv za sklenitev nične pogodbe (108. čl. ZOR): če za ničnost ni vedel in tudi ni moral vedeti zanjo. Ker je dolžnik gospodarski subjekt, od katerega se pričakujejo tisto znanje in tiste izkušnje, ki so potrebne v gospodarstvu in prometu, pa se od njega tudi pričakuje, da je poznal prepoved, ki sicer velja glede nakupa in prodaje tujih plačilnih sredstev (glej 1. odst. 9. člena Zakona o deviznem poslovanju: Ur. l. RS št. 1/91-I). Poleg tega pa pravna oseba ne more zahtevati denarne odškodnine za duševne bolečine, to je denarne odškodnine za negmotno škodo zaradi zmanjšanega oz. prizadetega ugleda, saj pri dolžniku kot pravni osebi neugodni občutki že pojmovno niso mogli nastati. To pomeni, da ji ne gre odškodnina po 200. členu ZOR-a, ampak le pravna zaščita v okviru 199. člena ZOR (glej "gospodarsko" sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 23.9.1993, in "civilno" sodbo istega sodišča z dne 22.4.1993. Zato tozadevnih pritožbenih navedb ni mogoče upoštevati.

Glede na navedeno je drugostopno sodišče na podlagi 2. točke 380. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje: tako glede zavrnitve ugovora kakor tudi glede zavrnitve predloga za odlog izvršbe.

Pritožbeno sodišče je v predmetnem sklepu navedene zvezne predpise na podlagi 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiške predpise.

Datum zadnje spremembe:

15.04.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 244/2004
• Sklep II Ips 808/2009
• VSM sklep I Ip 696/2011