VSL sklep Cpg 688/93

Jedro

Upnik uveljavlja od dolžnika terjatev, ki je ni mogel izterjati od podjetja, ki je preneslo poslovanje na dolžnika. Dolžnik je prvenstveno ugovarjal pasivni legitimaciji oziroma uporabi 1. in 4. člena Zakona o varstvu terjatev ter nepravilni uporabi 2. odstavka 2. člena Zakona o varstvu terjatev, ki se nanaša na prenos poslovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o izdaji začasne odredbe, s katero je prepovedalo dolžniku razpolaganje na njegovem žiro računu do višine vtoževanega zneska 3.994,110,40 SIT.

Zoper sklep se pritožuje dolžnik iz vseh treh pritožbenih razlogov 353. člena ZPP. Meni, da ni podana njegova pasivna legitimacija.

Opozarja, da je vložil upnik izvršilni predlog za isto terjatev zoper dolžnika p.o., s katerim je bil tudi v pogodbenem kreditnem odnosu.

Izvršilni sklep je bil razveljavljen, ker je p.o. vložil ugovor, o zadevi pa bo odločeno v pravdnem postopku. Ne drži navedba sodišča, da upnik od p.o. terjatve ni mogel izterjati, saj pravdni postopek še teče in ni bil pravnomočno zaključen. Zato izvršilni sklep tudi ni bil poslan na SDK. Po mnenju dolžnika tudi niso izpolnjeni zakoniti pogoji po Zakonu o varstvu terjatev v postopkih preoblikovanja podjetij in drugih pravnih oseb (Uradni list RS št. 7/93, v nadaljevanju Zakon o varstvu terjatev) zaradi česar zoper dolžnika ni izkazan pogoj verjetnosti obstoja njegove terjatve. Prvostopno sodišče je v celoti nepravilno uporabilo 2. odst. 2. člena Zakona o varstvu terjatev. Iz registrskega vložka je razvidno, da je ustanovil dolžnika p.o. z 8.000,00 tolarji ustanovitvenega kapitala. Zato ne pride v poštev uporaba 4. člena cit. zakona. Dolžnica tudi ni pravna naslednica p.o., zaradi česar po njenem mnenju za njegove obveznosti ne odgovarja. Dolžnik tudi v celoti izpodbija ugotovitve izpodbijanega sklepa glede obstoja nevarnosti, da bo dolžnik onemogočil ali precej otežil izterjavo. Po njegovem mnenju prav nobena okoliščina ne kaže na takšno njegovo ravnanje. Prvostopno sodišče ni imelo na razpolago nobenega dokaza, ko je svojo odločitev oprlo na "podobna ravnanja" ustanovitelja glede poslovanja dolžnika.

Sam plačilni promet, ne da bi bila znana vsebina le-tega, ne more predstavljati nevarnost, kot jo opredeljuje 265. člen ZIP. Dolžnik tudi opozarja, da pravni pouk sklepa, s katerim je sodišče predlagani začasni odredbi ugodilo, ne vsebuje zapisa, da vloženi ugovor ne zadrži izvršitve sklepa. Po mnenju dolžnika pravni pouk ne more biti za stranko manj ugoden, kot je izrecno naveden. Sodišče vloženega ugovora dolžnika tudi ni vročilo upniku, temveč mu ga je poslalo šele z vročitvijo sklepa o zavrnitvi ugovora.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, uporabilo pravilno materialno pravo, ni pa tudi podana zatrjevana kršitev določb postopka.

Ugovor dolžnika, da ni pasivno legitimiran, ker z upnikom ni v nobenem pravnem razmerju, ni utemeljen. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s podrobno obrazložitvijo izpodbijanega sklepa, ki utemeljuje, da je podana njegova obveznost na podlagi določb Zakona o varstvu terjatev. Po 1. členu omenjenega zakona lahko upniki, ki od 25.6.1991 niso mogli izterjati svojih dospelih terjatev do podjetij in drugih pravnih oseb, ki so prenesle kapital ali poslovanje na druge pravne osebe ali zasebnike, uveljavljajo svoje dospele neporavnane terjatve do teh pravnih oseb ali zasebnikov. Upnik ima svojo terjatev na podlagi kreditne pogodbe do podjetja p.o.. Te terjatve pa od njega ni mogel izterjati ne le v izvršilnem postopku, na katerega se sklicuje dolžnik v pritožbi, ampak tudi na podlagi predlaganega vnovčenja akceptnih nalogov pri SDK, saj ima omenjeno podjetje nepretrgoma blokiran žiro račun že od 12.3.1992 dalje.

Izpodbijani sklep tudi pravilno ugotavlja, da gre pri ustanovitvi dolžnika za prenos poslovanja s strani njegovega ustanovitelja p.o. tako, kot ga opredeljuje 2. odst. 2. člena Zakona o varstvu terjatev.

P.o. je ustanovil dolžnika neposredno po blokiranju svojega žiro računa dne 22.4.1992 in to za opravljanje podobne dejavnosti kot jo ima sam. Čeprav dolžnik, kot ugotavlja izpodbijani sklep, nima niti redno zaposlenih delavcev niti lastnega premoženja, pa je iz podatkov SDK razvidno, da je na njegov žiro račun od konca januarja 1993 do konca marca 1993 prispelo skupno 121.397.377,44 SIT denarnih sredstev. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo izpodbijanega sklepa, da tudi ti prihodki kažejo, da je ustanovitelj p.o. prenesel svoje poslovanje zaradi blokade svojega žiro računa na dolžnika.

Dolžnik tako odgovarja za obveznost p.o., od katerega je bilo nanj prenešeno poslovanje po 4. členu Zakona o varstvu terjatev. Zato je pravilna ugotovitev prvostopnega sodišča, da je upnik s tem izkazal verjeten obstoj svoje terjatve v skladu s 1. odst. 265. člena ZIP.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi z nadaljnjo obrazložitvijo izpodbijanega sklepa, da je v konkretni zadevi podan tudi drugi pogoj iz 1. odst. 265. člena ZIP, to je nevarnost, da bo dolžnik izterjavo onemogočil ali precej otežil. Ocena prvostopnega sodišča, da je ustanovitelj p.o. ustanovil dolžnika le zaradi prenosa svojega poslovanje, je dejansko precej verjetna. Glede na to, da dolžnik nima zaposlenih delavcev, odločajo o samem poslovanju dolžnika delavci zaposleni pri ustanovitelju. Kot pravilno obrazlaga izpodbijani sklep, tako ustanovitelj odloča, kateri prilivi se usmerjajo nazaj na ustanovitelja, kar izrecno potrjujeta dva nakazila z marca 1993. Pravilna je ocena izpodbijanega sklepa, da se je ustanovitelj že izognil poravnavi svojih obveznosti s prenosom poslovanja na dolžnika. Zato dejansko obstaja bojazen, da bo s kakšnim podobnim ravnanjem otežil tudi uveljavitev terjatve upnika do dolžnika.

Oba pogoja, ki ju določa 1. odst. 265. člena ZIP za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve sta tako podana. Zato je prvostopno sodišče ugovor dolžnika zoper sklep o izdaji začasne odredbe pravilno zavrnilo.

Prvostopno sodišče je tudi pravilno uporabilo določbe ZIP. V skladu z zakonom namreč ugovor in pritožba zoper sklep ne odložita izvršbe, razen, če bi bilo v zakonu drugače določeno (5. odst. 8. člena ZIP).

Zato je prvostopno sodišče ne glede na to, da pravni pouk tega zapisa ni vseboval, pravilno že pred pravnomočnostjo izdanega sklepa o začasni odredbi dostavilo sklep v realizacijo SDK Ljubljana. Pravilna je ugotovitev izpodbijanega sklepa, da je namen izdanih začasnih odredb njihovo takojšnje učinkovanje, zaradi česar je uporaba gornje določbe ZIP nujna. Ne drži tudi trditev v pritožbi, da sodišče ugovora dolžnika ni vročilo upniku v skladu z 52. členom ZIP. Iz spisa je razvidno, da je ugovor upniku vročen. 52. člen ZIP pa tudi ne določa, v kolikšnem roku ga je potrebno upniku dostaviti.

Pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja dolžnik niso podani. Zato je to sodišče v skladu z 2. točko 380. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP pritožbo dolžnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih dolžnik v pritožbi ni posebej zaznamoval (1. in 2. odst. 164. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP).

Datum zadnje spremembe:

11.11.2016

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 1210/2000
• VSL sklep II Ip 3493/2009
• UPRS Sodba IV U 112/2019-13