VSL sklep Cpg 756/93

Jedro

Tožeča stranka je zahtevala plačilo za opravljene prevoze v Irak na podlagi zapisnika o uskladitvi salda. Sporno je bilo vprašanje dospelosti terjatve in vprašanje zastaranja terjatve.

Sodišče je zmotno ugotovilo, da vtoževana terjatev izvira iz ene same prevozne pogodbe, zato je tudi zmotno ugotovilo datum dospelosti vtoževane terjatve v plačilo.

Tožbeni zahtevek, ki ne vsebuje vrste tečaja za preračun devizne terjatve v tolarsko protivrednost, ni določen.

Izrek sodbe, v kateri ni določena vrsta tečaja za ugotovitev tolarske protivrednosti devizne terjatve, je nedoločen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba (1. tč. izreka) razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki tolarsko protivrednost 116.153,40 USD po tečaju na dan plačila z 8 % zamudnimi obrestmi od 4.5.1987 dalje in ji povrniti 476.572,00 SIT pravdnih stroškov. Višji zahtevek je zavrnilo.

Tožeča stranka se proti zavrnilnemu delu sodbe ni pritožila.

Tožena stranka pa je proti obsodilnemu delu sodbe pravočasno vložila pritožbo, v kateri uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP. Sodišče je svojo odločitev oprlo na izjavo direktorja tožene stranke z dne 5.12.1988 - cesijo, ki jo je opredelilo kot pripoznavo dolga. Ni pa se opredelilo do odstopljene terjatve in se tudi ni ukvarjalo s pravno naravo cesije, zato tudi ni razčiščeno, ali je bila terjatev odstopljena namesto plačila ali le v izterjavo.

Zatrjuje, da je imela prevozna pogodba določbo, da naročnik devizni del voznine plačuje v devizah z razporejanjem deviznega priliva.

Zakon o deviznem poslovanju je določal skupen riziko na tujih trgih.

Takšen skupni riziko je bil med pravdnima strankama dogovorjen z aneksom 18.1.1992. Zato je tožena stranka prepričana, da ni dolžna plačati tožeči stranki več kot je sama prejela plačila. O tem odločilnem dejstvu sodba nima razlogov. Da ni bilo vse plačano, dokazuje tudi Zakon o odkupu terjatev, s čimer se postavlja tudi vprašanje pasivne legitimacije v tej pravdi. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da vtoževani znesek izhaja iz posla P 202/D/1/81. V saldu so zajete tudi terjatve iz drugih poslov, zato je napačen zaključek sodišča, da obresti tečejo od 4.5.1987 dalje.

Pritožba je utemeljena.

Izrek izpodbijane sodbe ne vsebuje vrste tečaja, po katerem je treba določiti tolarsko protivrednost prisojene devizne terjatve. Tak izrek sodbe je nedoločen in neizvršljiv, kar pa predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, zato je bilo treba izpodbijano sodbo že iz tega razloga razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 369. čl. ZPP).

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da že tožbeni zahtevek v tem pogledu ni bil določno postavljen (1. odst. 186. čl. ZPP), zato bi sodišče prve stopnje moralo pozvati tožečo stranko, da tožbo popravi oz. dopolni in bi šele nato lahko odločilo o zahtevku samem. V novem postopku bo zato sodišče prve stopnje moralo najprej opraviti postopek po 109. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 186. čl. ZPP in tožečo stranko pozvati, da postavi določen tožbeni zahtevek tudi glede vrste tečaja. Izpodbijana sodba pa glede odločitve o višini zamudnih obresti tudi ni bila obrazložena. V zvezi z zamudnimi obrestmi na devizne terjatve, vtoževano terjatev je treba obravnavati kot devizno terjatev, ker je konverzija določena na dan plačila, pa je treba opozoriti, da ni predpisa, ki bi določal obrestno mero zamudnih obresti za devizne terjatve. Zato je treba to pravno praznino nadomestiti z analogno uporabo določb ZOR o pogodbeni obrestni meri (399. čl. ZOR). To določilo pa samo po sebi še ne daje podlage za odločitev o 8 % obrestni meri za devizne terjatve. Zato bo sodišče prve stopnje moralo v novem postopku tudi o tem zavzeti stališče.

Glede na ostale pritožbene trditve tožene stranke pa sodišče druge stopnje dodaja: Sodišču druge stopnje sicer ni jasno, kaj je želela tožena stranka povedati s pritožbenimi trditvami, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do odstopljene terjatve. Pri tem pritožnica ni povedala, katero terjatev ima v mislih z "odstopljeno terjatvijo". Po 436. členu ZOR je odstopnik tisti, ki prenese terjatev (svojo) na drugega.

V konkretnem primeru (cesija z dne 5.12.1988) je bila odstopnik tožena stranka in je bila torej odstopljena terjatev tožene stranke do dolžnika x. Sodišču druge stopnje zato ni jasno, zakaj bi se sodišče prve stopnje moralo opredeljevati do terjatve tožene stranke do x.

Pač pa pritožnica utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vprašanja, ali je šlo pri sporni cesiji z dne 5.12.1988 za odstop namesto izpolnitve ali za odstop zaradi izterjave. Sodišče bi se do tega vprašanja moralo opredeliti, ker je odgovor na to vprašanje povezan z vprašanjem obstoja vtoževane terjatve. Tožena stranka je namreč zatrjevala, da v sporu zaradi cesije z dne 5.12.1988 ni več pasivno legitimirana (glej navedbe na list. št. 19).

Smiselno je torej zatrjevala, da je vtoževana terjatev ugasnila zaradi cesije. Če gre za cesijo namesto izpolnitve (1. odst. 444. čl. ZOR) obveznost ugasne, ko je sklenjena cesijska pogodba. V novem postopku se bo zato sodišče prve stopnje moralo ukvarjati tudi s tem vprašanjem.

Poleg tega pritožnica utemeljeno opozarja, da ni podlage za zaključek sodišča, da celoten vtoževani znesek izvira iz pogodbe P 202/D/1/81. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da je celo tožnica sama v postopku navajala (glej navedbe na list. št. 55), da vtoževani znesek predstavlja zahtevek za plačilo opravljenih prevozov tudi po drugih pogodbah in ne samo po pogodbi P 202/D/1/81 in navedla, da vtožuje s strani tožene stranke priznano terjatev po zapisniku o uskladitvi salda. Tudi priča L. S. (glej izpovedbo na list. št. 61) je izpovedal, da je v znesku 116.253,40 USD pretežno zajet znesek iz pogodbe P 202/D/1/81, da pa so lahko zajeti v tem tudi zneski po drugih pogodbah. Priča M. Č. tudi ni potrdil tega, da bi bili v zapisniku o uskladitvi salda le terjatve po prej citirani pogodbi.

Sodišče prve stopnje je tako zmotno ugotovilo, da celotna vtoževana terjatev izvira iz pogodbe P 202/D/1/81, zato je tudi nepravilno odločilo o datumu dospelosti vtoževane terjatve in s tem o teku zamudnih obrsti. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo zato ugotoviti nadaljnja dejstva pomembna za odločitev o datumu dospelosti posameznih vtoževanih zneskov.

Pač pa tožena stranka s trditvami, da je bil med strankama dogovorjen skupen riziko neplačil in da tožena stranka še ni prejela vsega plačila, prihaja sama s seboj v nasprotje. Po eni strani je ves čas postopka trdila, da je zahtevek zastaran. S trditvami o dogovorjenem skupnem riziku pa smiselno zatrjuje, da vtoževana terjatev še ni dospela, ker da sama še ni prejela vsega plačila. Ne glede na takšno nasprotje pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je stališče sodišča prve stopnje glede skupnega rizika pravilno za, kolikor vtoževana terjatev izhaja iz pogodbe P 202/D/1/81. Niti iz prej citirane pogodbe niti iz aneksa ne izhaja, da bi bilo med strankama izrečno dogovorjeno, da tožeča stranka prevzema nase breme neplačila iraškega investitorja. Prav tako ni upoštevna pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo Zakona o odkupu terjatev do Iraka, Kube ... (Ur. l. 55/92). Ta zakon bi imel vpliv na odločitev o obstoju vtoževane terjatve le v primeru, če bi bilo izkazano, da je tožeča stranka za vtoževano terjatev prejela obveznice Republike Slovenije.

Datum zadnje spremembe:

10.11.2016

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 619/2006
• VSL sodba I Cp 2063/2013
• VSL sodba III Cp 5291/2005