<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep Cpg 373/93

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:1993:CPG.373.93
Evidenčna številka:VSL00099
Datum odločbe:10.08.1993
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:povrnitev gmotne škode - odgovornost izvajalca - odgovornost investitorja - odgovornost upravljalca - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - načelo neposrednosti - zaslišanje izvedenca

Jedro

Sodišče odloča o tožbenem zahtevku praviloma na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da so bile pripombe dane na pisno izvedensko mnenje takšne in da bi sodišče moralo zaradi pravilne ocene vseh okoliščin in dejstev za ugotovitev vzrokov za okvaro na vodovodu slediti predlogu za neposredno zaslišanje izvedenca. Sodišče je kršilo načelo neposrednosti, to pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločbe.

Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku iskati podlago za odgovornost pravdnih strank (investitorjev, izvajalca, upravljalca) v določilih 154., 173. do 177. in 184. čl. ZOR in ugotavljati morebitno objektivno odgovornost upravljalca vodovoda in kanalizacije.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da sta toženi strani nerazdelno dolžni plačati tožeči stranki 1,426.740,20 SIT s pripadki ter odločilo o pravdnih stroških.

Zoper navedeno sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo iz vseh treh pritožbenih razlogov po 353. čl. ZPP. V obrazložitvi med drugim navaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča, saj sodba temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, zaradi česar je prišlo tudi do napačne uporabe materialnega prava, sodba pa ima tudi pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Navaja, da je izvedenec kot posredni vzrok za poškodbo na vodovodu navedel nepravilni vrstni red urejevanja komunalnih vodov, pri čemer pa iz izvedeniškega mnenja ni razvidno, do katerih dodatnih obremenitev in razbremenitev naj bi prišlo pri takšnem vgrajevanju komunalnih vodov in kako naj bi te spremembe vplivale na nastanek poškodbe na vodovodu. Nadalje sodišče ugotavlja, da je potrebno neposredni vzrok za poškodbo vodovodne cevi iskati v opustitvah pri gradnji oz. polaganju meteorne kanalizacije, vendar mnenje, kakor tudi obrazložitev sodišča ne vsebujeta nobenih razlogov o teh odločilnih dejstvih. Nadalje trdi, da sporno vodovodno omrežje poteka na globini 2,4 m, pri tej globini pa so ob primerni utrjenosti terena oz. trase vodovoda izključene obremenitve, ki so po mnenju sodišča povzročile poškodbo na vodovodu. Tožeča stranka je predlagala glede utrjenosti terena tudi izvedbo dodatnih dokazov. Poleg tega je predlagala neposredno zaslišanje izvedenca, kakor tudi meritve Zavoda za raziskavo materiala oz. Geodetskega zavoda o utrjenosti terena na trasi vodovoda, brez česar ni mogoče preizkusiti navedb v izvedeniškem mnenju. Nadalje trdi, da nobene obremenitve in gradnja ne bi smele vplivati na vodovodno omrežje, če bi potekalo zasipavanje kanalizacije po pravilih stroke. Izvedenec niti sodišče nista navedla dokazov, ki bi prepričljivo izključevali možnost posedanja vodovoda.

Sodišče je zavrnilo tudi zahtevek zaradi tega, ker naj bi bil neposredni vzrok za poškodbe vodovodne cevi v tem, da je tožeča stranka ob polaganju meteorne kanalizacije vodovodno cev ni obbetonirala tudi z zgornje strani, pri tem pa je sodišče spregledalo, da je tožeča stranka gradila kanalizacijo na podlagi projektne dokumentacije, ki jo je odobrila in potrdila drugotožena stranka. Ta je prav tista, ki bi glede na svojo dejavnost in pristojnost morala zahtevati dopolnitev projekta in predvideti največjo možno zaščito vodovodnega omrežja za katerega je kot upravljalec odgovorna. Teh dejstev sodišče ni ocenjevalo. Drugotožena stranka od tožeče ni zahtevala dodatne zaščite vodovoda. Sodišče tudi ni ocenilo trditev z izvedenskim mnenjem, da prihaja do številnih okvar, ki se pojavljajo na primarnem vodovodnem omrežju, kar bi tudi kazalo na drugačne vzroke za okvare, kot se ugotavlja v izpodbijani odločbi. Sodišče tudi ni dopustilo dokazov z vpogledom v dokumentacije drugotožene stranke in s poizvedbami pri zavarovalnici v zvezi s škodnimi primeri zaradi okvar na vodovodnem omrežju.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče odloči o tožbenem zahtevku praviloma na podlagi ustnega neposrednega in javnega obravnavanja (4. čl. ZPP). Po predloženem pisnem izvedenskem mnenju je tožeča stranka imela obširne in številne pripombe na to mnenje, ki jih je ponovila tudi v pritožbi. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da so bile pripombe dane na izvedensko mnenje tehtne in da bi sodišče moralo zaradi pravilne ocene vseh okoliščin in dejstev za ugotovitev vzrokov za okvaro na vodovodu slediti tožnikovemu predlogu za neposredno zaslišanje izvedenca. Na ta način bi sodišče odpravilo sporne in dvomljive okoliščine in ugotovljena dejstva, ki jih je nakazovala tožeča stranka v pripombah na izvedensko mnenje in ki jih ponavlja sedaj tudi v pritožbi. Sodišče druge stopnje soglaša s pritožnikovimi trditvami, da je sodišče zaenkrat še nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar tudi ni mogoča pravilna uporaba materialnega prava. Popolnejše dejansko stanje in odločilna dejstva bi sodišče ugotovilo, če bi izpeljalo neposredno dokazovanje s tem, da bi zaslišalo izvedenca. Tako pa je sodišče kršilo načelo neposrednosti, saj je tožeča stranka zahtevala neposredno izvajanje dokaza s pomočjo izvedenca in ker sodišče ni ravnalo tako, je to vplivalo na pravilnost in zakonitost odločbe.

Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. odst. 354. čl. ZPP.

Poleg tega pa se sodišču druge stopnje postavlja tudi dvom v pravilno ugotovitev dejanskega stanja iz razlogov, ker se je sodišče premalo ukvarjalo z institutom subjektivne in objektivne odgovornosti za nastalo škodo tako investitorja (pri tem je potrebno zanesljivo ugotoviti kdo je investitor za opravljena dela) kot izvajalca za posamezna dela in odgovornost upravljalca vodovoda in kanalizacije.

Sodišče prve stopnje bi moralo ugotavljati podlago za odgovornost vsake od pravdnih strank in glede na to ugotavljati tudi odločilna dejstva, da bi lahko ugotovilo dejansko in pravno podlago odgovornosti. Tožeča stranka že v sami tožbi med postopkom zatrjuje različno dejansko in pravno podlago odgovornosti. Zato bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku (ne samo slediti včasih na nekaterih mestih dejansko pavšalnim trditvam izvedenca) ampak ugotavljati tudi odločilna dejstva za pravilno pravno opredelitev odgovornosti. Pri tem bo moralo podlago za odgovornost iskati v 154., 173., 177. in 184. členu ZOR. Posebej se bo potrebno ukvarjati z odgovornostjo drugotožene stranke, ki je po trditvah tožeče upravljalec vodovodnih cevi in kanalizacije in s tem nevarne stvari oz. dejavnosti, kar bi govorilo za njeno objektivno odgovornost.

Seveda, če jo drugi dogodki ne izključujejo.

Tožeča stranka je v pritožbi in že v postopku na prvi stopnji opozorila in navedla toliko okoliščin, ki jih tudi sodišče druge stopnje ocenjuje kot relevantne, v zvezi z možnimi vzroki za okvaro na vodovodu, na katere izvedenec ni dal določnih odgovorov, da bo glede tega potrebno ponovno ugotavljanje dejanskega stanja in sicer s pomočjo zaslišanja izvedenca (ki lahko tudi predhodno pisno odgovori na trditve tožeče stranke) v primeru, da bi nejasnosti še vedno obstajale pa je na mestu tudi angažiranje novega izvedenca (primerjaj 261. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje pa naj bolj kritično oceni tudi ostale predloge za izvedbo dokazov, ki jih je podal tožnik, če bo menilo, da so pravno relevantni.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo po 1. odst. 369. čl. ZPP in 1. odst. 370. člena ZPP ter vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje s tem, da v ponovnem postopku sodišče izvede dokaze v nakazani smeri in jih ponovno oceni ter popolneje ugotovi dejansko stanje zaradi pravilne materialnopravne odločitve.


Zveza:

ZPP (1977) člen 4, 354, 354/1, 261. ZOR člen 154, 173, 177, 184.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
10.11.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk5NTA2