<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep Cpg 1295/93

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:1993:CPG.1295.93
Evidenčna številka:VSL00158
Datum odločbe:17.09.1993
Področje:IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
Institut:začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve - obstoj nevarnosti - začetek stečajnega postopka - zastava terjatve - ločitvena pravica

Jedro

Dejstvo, da pravice in dolžnosti organov upravljanja stečajnega dolžnika opravlja stečajni upravitelj, ki ga je postavilo sodišče in se je zavezal, da bo delo opravljal vestno, še ne predstavlja okoliščine, ki izključuje verjetnost nevarnosti, da bo dolžnik s svojim ravnanjem onemogočil ali precej otežil izterjavo terjatve enega od upnikov.

Upnik, ki ima v zavarovanje svoje denarne terjatve ločitveno (zastavno) pravico na dolžnikovih denarnih terjatvah, pridobljeno več kot 60 dni pred začetkom stečajnega postopka, ima že po zakonu pravico in dolžnost izterjati zastavljene terjatve in pravico, da se iz izterjanega denarja poplača, presežek pa mora izročiti dolžniku.

Začetek stečajnega postopka na obstoj te pravice ne vpliva. Za njeno uveljavitev zato ni potrebna začasna odredba in torej ni podan eden od pogojev za njeno izdajo, to je nevarnost, da bo dolžnik - če začasna odredba ne bo izdana - onemogočil ali precej otežil izterjavo denarne terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog upnika za izdajo začasne odredbe, s katero bi dolžniku in njegovim dolžnikom prepovedalo razpolaganje s terjatvami, danimi v zastavo za zavarovanje njegovih terjatev iz naslova plačil meničnih avalov.

Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. ZPP v zvezi s 381. čl. ZPP in 14. čl. ZIP. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da nevarnost, da bo dolžnik onemogočil ali precej otežil izterjavo terjatve, ni verjetno izkazana že samo zato, ker naj bi bil stečajni upravitelj nepristranski, saj ga je postavilo sodišče. Ponavlja, da dolžnik ni izpolnjeval pogodbe o zastavi terjatev, ampak je nekatera sredstva, ki jih je sam izterjal od dolžnika, čeprav je bila terjatev zastavljena upniku, skril. Zato meni, da je nevarnost, da bo izterjavo onemogočil ali precej otežil, verjetno izkazana in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev napadenega sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

Samo to, da je stečajnega upravitelja postavilo sodišče, ker je ocenilo, da je strokoven in nepristranski ter da je stečajni upravitelj dal posebno izjavo, da bo svojo dolžnost vestno opravljal, še ne more biti razlog za ugotovitev, da ni nevarnosti, da stečajni dolžnik ne bo nekemu upniku onemogočil ali precej otežil izterjave njegove terjatve. Če bi to držalo, potem v Zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji ne bi bilo predpisano, da je zoper stečajnega dolžnika dovoljen ukrep zavarovanja, ki pa ga določba 3. odst. 99. čl. navedenega zakona v korist izločitvenih in ločitvenih upnikov dopušča. Pri tem je seveda načeloma možno, da se sredstva stečajnega dolžnika, ki bi sicer morala tvoriti posebno stečajno maso za poplačilo ločitvenega upnika, porabijo za druge namene, čeprav stečajni dolžnik ne nadaljuje s proizvodnjo in lahko nove pogodbe sklepa samo po pogojih iz določbe 120. čl. ZPPSL. Zato iz teh razlogov, na katere se je oprlo sodišče prve stopnje, še ni mogoče zavrniti predloga za izdajo začasne odredbe.

Pač pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je eden od pogojev za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve po 1. odst. 265. čl. ZIP (kakršno nedvomno zahteva upnik v tem postopku), da je začasna odredba potrebna. To z drugimi besedami pomeni, da mora biti verjetno izkazana nevarnost, da bo dolžnik v primeru, če začasna odredba ne bo izdana, s svojim ravnanjem onemogočil ali precej otežil izterjavo terjatve oziroma, da upnik nima na razpolago drugih sredstev ali ukrepov, s katerimi bo dosegel namen, ki ga sicer zasleduje s predlogom za izdajo začasne odredbe.

V obravnavanem primeru ni sporno, da ima upnik na dolžnikovih terjatvah, katerih izterjavo želi z začasno odredbo dolžniku preprečiti, pogodbeno zastavno pravico, pri čemer je dolžnik hkrati zastavnik (primerjaj 445. čl. in 966. čl. v zvezi z 989. in 996. čl.

ZOR). To je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Ni tudi sporno, da je bila zastavna pravica na teh terjatvah pridobljena (s cesijo in obvestilom dolžnikov - cessusov) več kot 60 dni pred začetkom stečajnega postopka zoper dolžnika, zaradi česar začetek stečajnega postopka po določbah 1. in 2. odst. 117. čl. ZPPSL nanjo ne vpliva (izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj je drugo vprašanje, ki za sedaj ni pomembno, ker še nobeno dejanje ni bilo izpodbito). To pomeni, da upnikova ločitvena (zastavna) pravica obstoji in jo upnik lahko izvršuje tako, kot je po splošnih materialnopravnih pravilih predpisano. Upnik ima torej možnost sam priti do poplačila svojih terjatev, če bo znal izvršiti zastavno pravico na dolžnikovih terjatvah (glej 438. čl., 445. čl., 1. odst. 992. čl. ter 1. in 3. odst. 993. čl. ZOR), pri čemer pa seveda ne pride v poštev uporaba predpisov o pobotu zastavljenih terjatev z zavarovanimi terjatvami, ker pobot sploh ni potreben.

Opozoriti pa je potrebno, da stečajni upravitelj ali drugi upniki v postopku preizkušanja terjatev po določbah 124. do 127. čl. ZPPSL obstoja ločitvene pravice ne morejo prerekati z učinki, ki jih ima prerekanje terjatev (tako se lahko prerekajo samo terjatve) in upnik ne bo mogel biti napoten na pravdo za ugotovitev te pravice (nasprotno stališče, navedeno v izpodbijanem prvostopnem sklepu, je zmotno). Če dolžnik misli, da ločitvene pravice ni, pa bo moral upnika tožiti na izročitev denarja, ki ga je upnik dobil kot plačilo dolžnikove terjatve, oziroma izpodbijati svoja pravna dejanja, na podlagi katerih je upnik prejel plačilo dolžnikovih terjatev ter zahtevati vrnitev neupravičeno pridobljenega.

Začasna odredba torej za zavarovanje upnikove terjatve ni potrebna, zaradi česar je odločitev sodišča prve stopnje, da predlog za njeno izdajo zavrne, materialnopravno pravilna. V postopku na prvi stopnji tudi ni prišlo do kakšnih bistvenih kršitev procesnih predpisov. Zato je pritožbeno sodišče upnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 380. čl. ZPP v zvezi s 14. čl. ZIP).


Zveza:

ZIP člen 265, 265/1. ZOR člen 445, 966, 989, 989/1, 992, 992/1, 993, 993/1, 993/3, 996. ZPPSL člen 99, 99/3, 117, 117/1, 117/2, 124, 125, 126, 127.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
10.11.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk5NTAz