VSL sklep Cpg 1038/93

Jedro

Določilo 442. člena ZPP vsebuje enake zahteve za izdajo začasne odredbe kot določilo 1. in 2. odstavka 267. člena ZIP; daje pa možnost, da sodišče začasno odredbo izda po uradni dolžnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka nosi svoje stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se predlog začasne odredbe zavrne.

Tožeča stranka se je zoper sklep pravočasno pritožila. Po njenem je sodišče nepravilno odločilo, ker ni uporabilo določila 442. člena ZPP. Ravnanje tožene stranke je nasilno, protipravno, saj je prostore zasedla na zvijačen način. Dejavnost tožeče stranke je prekinjena, škodo pa bo težko dokazati, zato pa gre za nenadomestljivo škodo.

Zaradi odhoda direktorice se je morala tožeča stranka na novo organizirati, ostala pa je tudi brez dokumentacije, zato ni mogla takoj reagirati.

Pritožba je bila vročena toženi stranki.

Pritožba ni utemeljena.

Med postopkom zaradi motenja posesti lahko izda sodišče po uradni dolžnosti tudi brez zaslišanja nasprotne stranke začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se odvrne preteča nevarnost protipravne poškodbe ali prepreči nasilje ali odvrne nenadomestljiva škoda (442. člen ZPP). Glede na to, da je tožeča stranka sama predlagala izdajo začasne odredbe, navedeno določilo niti ni pomembno v tem postopku, pač pa pride v poštev določilo 267. člena ZIP, ki vsebuje praktično enake zahteve za izdajo začasne odredbe. Začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve se torej lahko izda, da se:

- odvrne preteča nevarnost,

- prepreči uporaba sile ali

- prepreči nastanek nenadomestljive škode.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo verjeten obstoj terjatve. Predlog začasne odredbe pa je zavrnilo, ker je ugotovilo, da z ravnanjem tožene stranke, tožeči stranki ne nastaja nenadomestljiva škoda. Z navedeno ugotovitvijo, se sodišče druge stopnje strinja, ker je tudi pritožba ni uspela izpodbiti.

Glede nadaljnje možnosti za izdajo začasne odredbe, da se z njo prepreči uporaba sile, se sodišče ni izrecno opredelilo. Tudi predlog za izdajo začasne odredbe zgolj povzema besedilo zakona, ne da bi bili podrobneje opisani elementi nasilja v ravnanju tožene stranke, pač pa ga nekoliko bolj poudarja šele pritožba. Še vedno pa ostaja nasilno ravnanje tožene stranke le nakazano. Sodišče druge stopnje samo pripominja, da bi v primeru nasilnega ravnanja tožeča stranka najbrž omenila še kakšen drug postopek, na primer kazenski, ki ga bi lahko uvedla proti toženi stranki oziroma bivši direktorici. Zato tudi po oceni sodišča druge stopnje ni bilo pogojev za izdajo začasne odredbe, da se prepreči nasilje.

Datum zadnje spremembe:

10.11.2016

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 2812/2014
• VDSS Sklep Psp 32/2022
• VSL sodba in sklep I Cpg 1399/99