VSL sklep Cpg 755/94

Jedro

Jugoslovanski stečajni zakon (Ur. l. SFRJ št. 84/89) glede nepremičnin neposredno določa, da pripadejo družbenopolitični skupnosti, na katere območju ležijo. Glede ostalih sredstev napotuje na drug zakon. Pri tem pa se zastavlja vprašanje, kateri je tisti, s posebnim zakonom določeni organ družbenopolitične skupnosti, na katerega napotuje jugoslovanski stečajni zakon? Če je to Sklad za razvoj (po Zakonu o prometu in razpolaganju z družbenim kapitalom ali po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij), ne bo problemov. Če ni, pa imamo na razpolago kar tri upravičence do teh sredstev. To so: z zakonom določen organ družbenopolitične skupnosti, Sklad za razvoj Republike Slovenije in občina. V konkretnem primeru jugoslovanski stečajni zakon sicer napotuje na ZDK, vendar je ta z uveljavitvijo ZLPP prenehal veljati. ZLPP pa sam izključuje svojo uporabo, saj določa, da se ne uporablja za podjetje v stečajnem postopku od pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka dalje (pri čemer pa posebni zakon ne določa, da se ZLPP uporablja tudi za preoblikovanje takšnih podjetij). Zato je nastalo pravno praznino zapolniti s smiselno uporabo določb jugoslovanskega stečajnega zakona, ki veljajo za nepremičnine. To pomeni, da se tudi ostala sredstva, ki tvorijo preostanek stečajne mase (gre za nerazporejena družbena sredstva) izročijo družbenopolitični skupnosti, na katere območju ima dolžnik sedež.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka spremeni tako, da se preostanek stečajne mase prenese na Občino A. - skupaj z obveznostmi, ki so z njim povezane.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se preostanek stečajne mase po zaključitvi stečajnega postopka prenese na Sklad Republike Slovenije za razvoj (2. tč. izreka).

Zoper navedeni del sklepa se je pritožila Občina A. in sicer smiselno zaradi zmotne uporabe določb stečajnega zakona. V tem delu je predlagala spremembo sklepa s prenosom v drugi točki izreka navedenih sredstev in nepremičnin na Občino A. Pri tem ni priglasila pritožbenih stroškov.

Stečajni upravitelj je na pritožbo Občine A. odgovoril. Oporekal je njenemu upravičenju za vložitev pritožbe, prav tako pa tudi pritožbenim navedbam. Predlagal je potrditev napadenega dela prvostopnega sklepa. Pri tem ni priglasil stroškov za pritožbeni odgovor.

Pritožba je dovoljena.

Občina Jesenice je bila v stečajnem postopku kot upnik stečajnega dolžnika 100 % poplačana. Vendar to ne vpliva na njeno pravico do vložitve predmetne pritožbe, saj ima izkazan pravni interes za pritožbo. Ta je v tem, da naj bi na podlagi 1. odst. 148. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur.l. SFRJ št. 84/89) bila upravičena do nepremičnin (in pa tudi do preostalih nerazporejenih družbenih sredstev).

Pritožba je utemeljena.

Z dnem, ko je začel veljati Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS št. 67/93), se je prenehal uporabljati jugoslovanski stečajni zakon. Vendar pa to velja samo za stečajne postopke, ki so bili začeti po uveljavitvi republiškega stečajnega zakona, to je po 1.1.1994. Stečajni postopek, ki je bil začet pred uveljavitvijo republiškega stečajnega zakona, se namreč konča po (procesnih) predpisih, ki so veljali do njegove uveljavitve (glej 1. odst. 196. čl. slovenskega stečajnega zakona), torej po predpisih jugoslovanskega stečajnega zakona.

Slednji v 1. odst. 148. čl. določa, da se družbena sredstva, ki so po izplačilu upnikov ostala nerazporejena, izročijo z zakonom določenemu organu družbenopolitične skupnosti, na katere območju ima dolžnik sedež (nepremičnine pa družbenopolitični skupnosti, na katere območju je nepremičnina). Navedena zakonska določba kaže na bistveno razliko med prenosom ostalih sredstev in med prenosom nepremičnin. Pri nepremičninah namreč jugoslovanski stečajni zakon ne napotuje na drug zakon, temveč neposredno določa, da pripadejo nepremičnine družbenopolitični skupnosti, na katere območju ležijo (tu ni problemov).

To pomeni, da se neprodana stanovanja iz preostanka stečajne mase, ki se vsa nahajajo na območju A., namesto na Sklad Republike Slovenije za razvoj prenesejo na Občino A. Zato je bilo v tem pogledu potrebno izpodbijani sklep (in sicer njegovo 2. tč. izreka) spremeniti.

Problem pa predstavljajo ostala sredstva, ki tvorijo preostanek stečajne mase. V zvezi z njimi se postavlja vprašanje, kateri je tisti (s posebnim zakonom določeni) organ družbenopolitične skupnosti, na katerega napotuje jugoslovanski stečajni zakon. Če je to Sklad za razvoj po Zakonu o prometu in razpolaganju z družbenim kapitalom (Ur.l. SFRJ št. 84/89), potem ne bi smelo biti problemov.

Če ni, pa imamo na razpolago kar tri upravičence do treh sredstev. To so: z zakonom določen organ družbenopolitične skupnosti, Sklad za razvoj (Republike Slovenije) in občina (s tem v zvezi glej članek mag. Marije Krisper - Kramberger, ki je pod naslovom "Čigava so družbena sredstva, ki ostanejo po redni likvidaciji ali stečaju?" bil objavljen v Pravni praksi št. 11/90, stran 2-3).

Glede preostalih sredstev jugoslovanski stečajni zakon (in sicer 1. odst. njegovega 148. čl.) napotuje na drug zakon. Tak zakon je bil ZDK, ki je v svojem 8. členu določal, da se ostanek likvidacijske ali stečajne mase prenese v Sklad za razvoj, in sicer v sorazmerju z udeležbo družbenega kapitala v celotnem trajnem kapitalu podjetja kot trajna vloga republike v sklad. Vendar pa je ZDK z dnem uveljavitve Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. l. RS št. 55/92, 7/93 in 31/93) prenehal veljati (glej 1. odst. 51. čl. ZLPP). Ker je ZDK z dnem 5.12.1992 prenehal veljati (glej 53. čl. ZLPP), se torej ni mogel (kot materialni predpis) uporabiti dne 11.4.1994, ko je sodišče prve stopnje odločalo, na koga se prenese preostanek stečajne mase. Gre namreč za uporabo zakona v času njegove veljavnosti.

Namesto ZDK bi tako lahko v poštev prišel ZLPP, ki v svojem 41. čl. določa, da se v primeru likvidacije ali stečaja podjetja pred njegovim lastninskim preoblikovanjem preostanek premoženja po končanih postopkih prenese na Sklad (Republike Slovenije za razvoj), in sicer v sorazmerju družbenega kapitala v trajnem kapitalu podjetja. Vendar pa tudi ZLPP ne pride v poštev, saj v 6. alinei 1. odst. svojega 2. čl. določa, da se ne uporablja za podjetja v stečajnem postopku od pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka dalje. Ker se je stečajni postopek (pod opr. št. St ....) začel dne 10.12.1990, ustrezen sklep pa je postal pravnomočen dne 22.12.1990, se ZLPP v tem primeru ne more uporabiti. To še toliko bolj, ker noben poseben zakon ne določa, da se ZLPP uporablja tudi za preoblikovanje podjetij v stečajnem postopku od pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka dalje (glej 2. odst. 2. čl. ZLPP), in ker tudi ne gre za izjemo iz 3. oz. 4. odst. 2. čl. ZLPP.

Ker je ZDK, na katerega napotuje jugoslovanski stečajni zakon, prenehal veljati, ZLPP, na katerega prav tako napotuje jugoslovanski stečajni zakon, pa sam izključuje svojo uporabo, se pokaže, da je ostala sredstva potrebno prenesti na Občino A. (na katere območju ima dolžnik sicer svoj sedež). Do takšnega rezultata pridemo tudi na ta način, če pravno praznino, ki je podana v pogledu ostalih sredstev iz preostanka stečajne mase (torej ne nepremičnin) zapolnimo s smiselno uporabo 1. odst. 148. čl. jugoslovanskega stečajnega zakona, ki velja za nepremičnine. Če je nepremičnine odstopiti Občini A., na katere območju se nepremičnine (stanovanja) nahajajo, je tudi ostala sredstva izročiti Občini A., kjer je sedež dolžnika (saj kot povedano ni zakonske podlage za izročitev ostalih sredstev kakšnemu organu Občine A. oz. Republike Slovenije).

Zato je izpodbijani prvostopni sklep (in sicer njegovo 2. točko izreka) bilo potrebno spremeniti tudi v delu, kjer se ne nanaša na nepremičnine. Tako je sodišče druge stopnje (na podlagi 12. čl. jugoslovanskega stečajnega zakona v zvezi s 381. čl. in 4. tč. 373. čl. ZPP) sklep sodišča prve stopnje v 2. tč. njegovega izreka spremenilo tako, da je preostanek stečajne mase v celoti preneslo na Občino A. - skupaj z obveznostmi, ki so s preostankom stečajne mase povezane. Sodišče prve stopnje je namreč na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo (v konkretnem primeru je namreč namesto jugoslovanskega stečajnega zakona uporabilo slovenski stečajni zakon).

Datum zadnje spremembe:

10.11.2016

Podobni dokumenti:

• Sodba U 73/95-4
• Sodba I Up 779/2000
• sodba U 621/2002