VSL sklep Cpg 1058/94

Jedro

Družbeni pravobranilec samoupravljanja je upravičen vložiti tožbo na ugotovitev ničnosti pogodbe, zaradi izvršitve katere je prišlo do oškodovanja družbene lastnine, čeprav je bil ves družbeni kapital podjetja kasneje zakonito prenešen na Sklad RS za razvoj.

Če je bila pogodba med družbo v mešani lastnini in družbo v privatni lastnini sklenjena iz nagiba, da se z njo prikrije brezplačen prenos sredstev iz prve družbe v drugo, ki je za to vedela, je tak odločilni nagib nedopusten, pogodba pa nična.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim senatom.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da pogodba z dne 29.10.1991, sklenjena med toženima strankama zaradi organizacije, priprave in izvedbe prodaje stanovanj, nima pravnega učinka in da mora tožena stranka tožeči stranki vrniti znesek 2.389.260,00 SIT, ki ga je prejela na podlagi te pogodbe, z zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženima povrniti pravdne stroške. Odločilo se je, da bo o podrednem tožbenem zahtevku na razveljavitev pogodbe in vrnitev istega zneska odločilo po pravnomočnosti sodbe o primarnem zahtevku.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP in predlagala njeno spremembo, podredno pa razveljavitev. Meni, da ni bilo pogojev za izdajo delne sodbe. Pri tem pa sodišče sploh ne bi smelo dokončno odločiti o pravdnih stroških. O njih je odločeno v nasprotju z določbo 3. odst. 50. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju: ZPPSL), pa tudi odmerjeni so previsoko. Če je sodišče ugotovilo, da tožeča stranka nima pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, bi jo moralo po 2. odst. 288. člena ZPP zavreči in je ne bi smelo vsebinsko obravnavati. Sicer pa je ugotovitev sodišča, da tožeča stranka nima pravnega interesa za to tožbo, tudi nepravilna. Njen interes je v vzpostavitvi družbene lastnine, ki je po nezakoniti poti dobila lastnika in se mora zakonito lastniniti. To je tudi razlog, da je v tem sporu podana aktivna legitimacija tožeče stranke po 2. odst. 50. člena ZLPP. Pri tem namreč po stališču pritožbe ni pomembno to, da je bil po izvršenem nezakonitem oškodovanju družbene lastnine njen preostanek prenešen na Sklad RS za razvoj (v nadaljevanju: Sklad). Razlaga, da poseg družbenega pravobranilca samoupravljanja v podjetje, ki nima več nenominiranega družbenega kapitala, ker je bil v celoti prenešen na Sklad, ni dovoljen, bi po mnenju pritožbe namreč pomenila legalizacijo nezakonitih oškodovanj družbene lastnine, kar pa ni bil namen ZLPP.

Prenos družbenega kapitala na Sklad pa tudi ni predstavljal lastninjenja, kakršno je sedaj predpisano z ZLPP, zato ni vzdržna trditev napadene sodbe, da je prvotožena stranka v zasebni lasti.

Pritožba pa izpodbija tudi zaključke sodišča prve stopnje o tem, da izpodbijana pogodba tudi sicer ni nična. Upoštevaje vse okoliščine primera (zlasti, da so v ozadju obeh toženih strank iste fizične osebe, da so bile storitve v zvezi s prodajo stanovanj delavcem prvotožene stranke, ki so hkrati lastniki drugotožene stranke, opravljene v prostorih in s sredstvi prvotožene stranke, opravila pa jih je oseba, zaposlena pri prvotoženi stranki, da drugotožena stranka sploh ni bila sposobna za take posle, ker ni imela zaposlenih delavcev in ni bila registrirana za promet z nepremičninami) je treba nedopustnost nagiba kot podlage za ničnost pogodbe strogo razlagati.

Pri tem je treba upoštevati, da je šlo za kršitev dolžnosti ekonomsko smotrne uporabe družbenih sredstev pri sklepanju obligacijskih razmerij (5. člen ZOR). Ker gre pri tem za razpolaganje z družbeno lastnino, je taka kršitev v nasprotju s splošnim družbenim interesom, ne pa le z interesom ene od pogodbenih strank, kot je reklo sodišče prve stopnje v razlogih sodbe. Sodišče prve stopnje se tudi ni ukvarjalo s trditvijo, da je bila provizija v enem primeru plačana dvakrat. Tožeča stranka na koncu pritožbe še pripominja, da bi do istega rezultata, kot ga uveljavlja iz drugih razlogov, prišli tudi s spregledom pravne osebnosti.

Pritožba je bila vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je s tožbo zahtevala, naj sodišče najprej razsodi o zahtevku na ugotovitev ničnosti pogodbe, ki sta jo toženi stranki sklenili dne 29.1.1991 in v njej navedli, da je njen predmet organizacija, priprava in izvedba prodaje družbenih stanovanj prvotožene stranke nosilcem stanovanjske pravice. Kot podrejen zahtevek (torej zahtevek, o katerem naj sodišče odloči, če bo spoznalo, da primarni zahtevek ni utemeljen) pa je postavila zahtevek na razveljavitev te pogodbe. Tako uveljavljanje dveh tožbenih zahtevkov je v skladu z določbo 2. odst. 188. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo po 1. odst. 329. člena ZPP najprej razsodilo o primarnem tožbenem zahtevku. Pri tem se je odločilo, da bo o podrednem zahtevku odločilo šele po pravnomočnosti odločbe o primarnem zahtevku. Taka odločitev ni v nasprotju z določbo 1. odst.

329. člena ZPP, zato pritožbene trditve o tem, da bi moralo sodišče o obeh zahtevkih odločiti z eno odločbo, niso utemeljene.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je razpravljanje o pravnem interesu tožeče stranke za vložitev ugotovitvene tožbe z vidika določbe 2. odst. 187. člena ZPP pravzaprav odveč. Tožeča stranka namreč z isto tožbo uveljavlja tudi dajatveni zahtevek na vrnitev tistega, kar je prvotožena stranka na podlagi pogodbe, ki naj bi bila po tožbenih trditvah nična, plačala drugotoženi stranki. Ob tem je pomembno tudi to, da glede na dajatveni zahtevek, za uveljavljanje katerega se pravni interes predpostavlja, poseben ugotovitveni zahtevek sploh ne bi bil potreben, saj bi bil lahko uveljavljan samo kot dejanska in pravna podlaga dajatvenemu zahtevku. Res da dajatvenega zahtevka ne uveljavlja neposredno v svojo korist; vendar pa glede na to, da naj bi šel ta znesek v korist družbene lastnine, ki jo tožeča stranka varuje tako po Zakonu o družbenem pravobranilcu samoupravljanja (v nadaljevanju: ZDPS) kot po ZLPP, ni mogoče zanikati niti njenega pravnega interesa za uveljavljanje ničnosti po določbi 109. člena ZOR.

Pač pa ima pritožba prav v delu, v katerem izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da v tem sporu tožeča stranka nima aktivne legitimacije, da torej ni upravičena vložiti tožbe. Upravičenje družbenega pravobranilca samoupravljanja vlagati tožbe zaradi varstva družbene lastnine najširše in najbolj splošno opredeljujeta določbi 2. in 12. člena ZDPS. Iz teh določb izhaja široko pooblastilo družbenemu pravobranilcu samoupravljanja, da vlaga tožbe v vseh primerih, kadar je to potrebno zaradi varstva družbene lastnine. V obravnavanem primeru to pomeni, da na to upravičenje družbenega pravobranilca samoupravljanja dejstvo, da naj bi bila prvotožena stranka že pred uveljavitvijo ZLPP podjetje brez družbenega kapitala, katerega lastnik ni bil znan, nima nobenega vpliva. Njegovo upravičenje vložiti tožbo zaradi varstva družbene lastnine namreč izhaja že iz trditve, da je bila družbena lastnina oškodovana zaradi izvršitve nične pogodbe v korist privatne lastnine. Nadaljnja presoja, ali je izpodbijana pogodba nična ali ne, pa seveda ni več vprašanje aktivne legitimacije za tožbo.

Iz določbe 2. odst. 50. člena ZLPP izhaja posebno upravičenje družbenega pravobranilca samoupravljanja, da v primerih, ko na podlagi revizijskega poročila oceni, da gre v nekem ravnanju za oškodovanje družbene lastnine iz 48. člena ZLPP (to ravnanje pa ne predstavlja oškodovanja družbene lastnine po 48.a členu ZLPP), v 30 dneh po prejemu revizijskega poročila začne postopek za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti posameznih dejanj ali pogodb, sklenjenih v škodo družbenega kapitala. Že iz opredelitve tega upravičenja (še posebej glede vlaganja ničnostnih tožb) v 2. odst. 50. člena ZLPP sledi, da je v primerjavi z upravičenjem iz 2. in 12. člena ZDPS ožje in specialnejše. Iz tega sledi, da bi družbeni pravobranilec samoupravljanja tako upravičenje imel tudi v primeru, ko mu ga ZLPP sploh ne bi dal. Zato vprašanje njegove aktivne legitimacije po 2. odst. 50. člena v tem primeru ni odločilnega pomena. Pa vendar je pritožbeno sodišče prepričano, da je njegova aktivna legitimacija podana tudi po 2. odst. 50. člena ZLPP, ali z drugimi besedami, da bi jo imel, tudi če ne bi bilo določb 2. in 12. člena ZDPS.

Na prvi pogled bi iz določbe 1. člena v zvezi s 3. odst. 3. člena in določbe 1. odst. 48. člena ZLPP res izhajalo, da revizijski postopek v podjetjih, ki ob uveljavitvi ZLPP niso več imela družbenega kapitala (ker so bili lastniki celotnega trajnega kapitala znani), ni bil predpisan, zaradi česar družbeni pravobranilec samoupravljanja zoper njih ne bi bil upravičen vlagati tožb po 2. odst. 50. člena ZLPP. Vendar pa je že iz same določbe 1. odst. 48. člena ZLPP razvidno, da se postopek revizije (pod predpisanimi pogoji) opravi pri vseh podjetjih, ki so se v času od 1.1.1990 kakorkoli statusno preoblikovala... Že iz tega namreč sledi, da je namen zakona z revizijo zajeti vsa morebitna oškodovanja družbenega kapitala, nastala v zvezi z lastninjenjem po navedenem datumu. Predmet lastninskega preoblikovanja je torej ves družbeni kapital v podjetjih, ne samo tisti, ki je pri njih obstajal na dan uveljavitve ZLPP, ampak tudi tisti, ki ga takrat v podjetjih ni bilo več zato, ker je bil po nezakoniti poti odtujen iz družbene v privatno lastnino. Zato argument, da je bila prvotožena stranka delniška družba s kapitalom, katerega lastniki so bili ob uveljavitvi ZLPP v celoti znani (delno njeni delavci, delno pa Sklad), zaradi česar družbeni pravobranilec samoupravljanja proti njej nima upravičenja vložiti tožbe po 2. odst. 50. člena ZLPP, ne drži. To bi lahko veljalo kvečjemu glede družbenega kapitala, ki je bil zakonito prenešen Skladu. Tožba pa se v konkretnem primeru nanaša na družbeni kapital, ki ga v trenutku izročitve (ostalega) družbenega kapitala Skladu v prvotoženi stranki ni bilo več, ker je bil po trditvah tožeče stranke nezakonito spremenjen v privatni kapital. S pogodbo o prenosu družbenega kapitala na Sklad torej to premoženje prvotožene stranke ni bilo zajeto. Če bo ugotovljeno, da je obravnavana pogodba, ki sta jo sklenili toženi stranki, nična, bo premoženje prvotoženi stranki vrnjeno v korist družbenega kapitala (v sorazmerju, v kakršnem je pri prvotoženi stranki takrat obstajal), ki se bo moral pri prvotoženi stranki ponovno vzpostaviti. Nikjer namreč ni predpisano, da taka ponovna vzpostavitev družbenega kapitala ne bi bila mogoča. Nelogično pa je, da bi se pri podjetjih v mešani lastnini družbeni kapital za vrnjene vrednosti lahko povečal, v podjetjih, ki zaradi oškodovanj družbene lastnine nimajo več družbenega kapitala, pa se ne bi mogel vzpostaviti (z drugimi besedami povečati od nič na neko vrednost). Prvotožena stranka se bo nato po tako vzpostavljenem družbenem kapitalu v tem obsegu pač lastninila v skladu z določbami ZLPP, tako kot vsa druga podjetja z družbenim kapitalom.

Tudi glede vprašanja ničnosti obravnavane pogodbe stališče sodišča prve stopnje ni pravilno. Če so res podane okoliščine, v katerih naj bi bila po trditvah tožeče stranke sklenjena in izvršena ta pogodba, potem je vsekakor utemeljena trditev, da je pogodba nična. Tožeča stranka namreč v bistvu trdi, da je pogodba predstavljala le kritje za brezplačen prenos zneska, opredeljenega v pogodbi kot provizija za opravljeno storitev, od prvotožene stranke drugotoženi, torej iz družbene v zasebno lastnino. Če je to res, pa gre za najbolj grob poseg v načelo smotrne uporabe družbenih sredstev iz 5. člena ZOR, na kar pritožnica utemeljeno opozarja. Ta zakonska določba namreč ne nalaga pravnim osebam samo družbeno in ekonomsko smotrne uporabe družbenih sredstev, ampak izrecno tudi ohranjanje njihove nezmanjšane vrednosti in varstvo družbene lastnine. Pri tem je treba opozoriti, da nima vsaka kršitev določbe 5. člena ZOR za posledico ničnosti pravnega posla (tako na primer ni nična že vsaka prodaja nekega proizvoda po prenizki ceni). Tako posledico imajo lahko le najtežje kršitve, pri čemer je treba vedno upoštevati vse okoliščine posameznega primera. Pri tej presoji pa si je moč pomagati tudi z oceno moralnosti določenega ravnanja. S tega vidika pa je taka brezplačna odtujitev družbenega premoženja v korist privatnega, kot jo zatrjuje tožeča stranka, tako huda kršitev načela iz 5. člena ZOR, obenem pa tudi morale, da je tako ravnanje brez pravnega učinka, torej nično.

Ker gre pri družbeni lastnini za lastnino celotne družbe (lastnino brez titularja), je seveda tak poseg, kot naj bi ga proti njej storila prvotožena stranka, v nasprotju z družbenim interesom in ne le z interesom prvotožene stranke, kot zmotno meni prvostopno sodišče. Po trditvah tožeče stranke je bilo ravno tako razpolaganje z družbenimi sredstvi odločilen nagib, iz katerega sta toženi stranki sklenili sporno pogodbo. To dejstvo je tožeča stranka zadosti jasno in konkretno navedla v postopku na prvi stopnji, zato je ni bilo potrebno pozivati, naj svoje trditve o nedopustnosti nagiba precizira. Glede na to, da voljo obeh toženih strank očitno oblikujejo iste fizične osebe, je moč sklepati, da je drugotožena stranka za ta nedopusten nagib vedela (če je seveda obstojal). Zato je posledica takega ravnanja nedvomno ničnost pravnega posla po 2. odst. 53. člena ZOR. Vendar pa se sodišče prve stopnje z raziskovanjem okoliščin, v katerih je bila pogodba sklenjena in nato izvedena prodaja stanovanj prvotožene stranke, ni zadosti ukvarjalo, očitno zato, ker se je postavilo na stališče, da niti ni aktivne legitimacije tožeče stranke niti dejanske in pravne podlage za ničnost obravnavane pogodbe.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo iz razlogov pomanjkanja aktivne legitimacije tožeče stranke. Glede vprašanja ničnosti pogodbe pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava glede tega, ali so zatrjevana dejstva zadostna podlaga za ugotavljanje ničnosti pogodbe, nepopolno ugotovilo dejansko stanje. S tem je dana podlaga za razveljavitev napadene sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje po 1. odst. 370. člena ZPP.

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje bistveno bolj podrobno raziskati dejstva, ki jih tožeča stranka navaja kot podlago za ničnost obravnavane pogodbe. Predvsem bo moralo ugotoviti, ali je bila pogodba res sklenjena po poprejšnjem razpisu in ali je bila drugotožena stranka pravilno izbrana, preveriti višino provizije, ugotoviti, kje, v kakšnem času in s čigavimi delovnimi pripomočki je T. K. opravila delo, ki je predmet sporne pogodbe ter pri tem preveriti trditve, da je delala izven delovnega časa in celo med rednim letnim dopustom.

Ob tem pa je treba opozoriti, da se z vprašanjem, ali je pogodba nična tudi zato, ker drugotožena stranka ni bila registrirana za promet z nepremičninami, ni potrebno ukvarjati, saj takega prometa sploh ni opravila, ampak gre pri sporni pogodbi samo za storitve v zvezi s prodajo stanovanj, katerih promet je bil opravljen med prvotoženo stranko in kupci. Tudi vprašanje dvojnega plačila provizije pri prodaji enega od stanovanj za presojo veljavnosti obravnavane pogodbe ni pomembno. Prav tako ne drži trditev tožeče stranke, da bi lahko v tem primeru prišli do ničnosti pogodbe z institutom spregleda pravne osebnosti, saj ne gre za to, da bi neke fizične osebe s konstrukcijo drugotožene stranke dosegle cilje, ki jih sicer ne bi mogle. Tudi vprašanje ali gre pri prvotoženi stranki za družbo v zasebni lastnini ali ne, ni odločilno, ker ni dvoma, da je bila takrat, ko je bila izvršena prodaja stanovanj, v mešani lastnini, poleg tega pa je po ZLPP družbeni kapital definiran kot vrednost tistih sredstev podjetja, ki so brez znanega lastnika, torej ni pomembno, ali je lastnik kapitala - če je znan - v družbeni ali privatni lastnini.

Odločitev o pravdnih stroških je bilo treba razveljaviti že zato, ker je bila razveljavljena odločba o glavni stvari. Vseeno pa želi pritožbeno sodišče opozoriti, da ima pritožba prav, ko trdi, da v primeru, ko je z delno sodbo odločeno le o primarnem tožbenem zahtevku, praviloma ni možno dokončno odločiti o pravdnih stroških, ker pravda hkrati teče tudi o podrednem zahtevku. Nima pa prav pritožba, ko zatrjuje, da bi bilo treba stroške naložiti v plačilo Skladu, saj določba 3. odst. 50. člena ZLPP, na katero se sklicuje, za to ne daje podlage, ampak le predpisuje, da bo Sklad kril družbenemu pravobranilcu samoupravljanja stroške zastopanja in stroške za njegove neuspešne zahtevke. O stroških pritožbenega postopka, katerih povrnitev zahteva tožeča stranka, bo glede na določbo 3. odst. 166. člena ZPP odločeno s končno odločbo.

Ko se je pritožbeno sodišče odločilo, da razveljavi prvostopno sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je prišlo do prepričanja, da ni korektno od sodnikov, ki so odločali na prvi stopnji in zlasti glede vprašanja aktivne legitimacije družbenega pravobranilca samoupravljanja zavzeli popolnoma nasprotno pravno stališče od stališča pritožbenega sodišča, zahtevati, da o tem vprašanju ponovno odločajo. Samo zato je na podlagi določbe 371. člena ZPP odločilo, naj se nova glavna obravnava opravi pred drugim senatom.

Datum zadnje spremembe:

09.11.2016

Podobni dokumenti:

• Sodba in sklep III Ips 49/2002
• VSL sodba I Cpg 513/2002
• VSL sodba Cpg 930/94