VSL sodba VII Kp 7572/2015

Jedro

Kadar je kaznivo dejanje izvršeno v sostorilstvu, kot v obravnavani zadevi, sodišče ni dolžno raziskovati vprašanja, kako sta si sostorilca pridobljeno protipravno premoženjsko korist razdelila. Če gre za neposredno udeležbo več oseb, ki so tako v objektivnem kot v subjektivnem pomenu izvrševale zakonske znake kaznivega dejanja (ali pa odločilno prispevale k izvršitvi), ni bistveno, ali je neposredni prejemnik premoženjske koristi ena od njih, nekatere ali vse, niti kakšni so njihovi deleži pri delitvi koristi. Razumno in izkustveno je dopustno sklepati, da so s kaznivim dejanjem ali zaradi njega premoženjsko korist pridobili vsi sostorilci.

Sodišče prve stopnje je oškodovankin premoženjskopravni zahtevek v opredeljenem obsegu zakonito naložilo v solidarno (nerazdelno) plačilo obema obdolžencema, pri čemer se je pravilno oprlo na določilo prvega odstavka 186. člena Obligacijskega zakonika, po katerem za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno. Solidarna odškodninska odgovornost sostorilcev obstaja takrat, kadar so ti delovali s skupnim (istim) namenom povzročiti škodo.

Izrek

Pritožbe obdolženega A. A., njegove zagovornice in zagovornika obdolženega B. B. se zavrnejo kot neutemeljene ter se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolženi A. A. je dolžan plačati sodno takso v višini 639,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka, obdolženega B. B. pa se plačila sodne takse oprosti.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani obdolžena B. B. in A. A. spoznalo za kriva kaznivega dejanja goljufije v sostorilstvu po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1. Vsakemu je izreklo kazen eno leto zapora. Odločilo je, da sta obdolženca oškodovanki C. C. v 15 dneh od pravnomočnosti sodbe dolžna plačati znesek 18.543,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 200,00 EUR od 18. 9. 2011 do plačila, od zneska 143,00 EUR od 18. 10. 2011 do plačila, od zneska 17.800,00 EUR od 19. 11. 2011 do plačila in od zneska 400,00 EUR od 23. 12. 2011 do plačila, v presežku pa je oškodovanko s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločilo je še, da sta obdolženca dolžna povrniti stroške kazenskega postopka, pri čemer je obdolženemu A. odmerilo tudi sodno takso v znesku 428,00 EUR, obdolženega B. pa je plačila takse oprostilo.

2. Zoper sodbo so se pravočasno pritožili:

- zagovornik obdolženega B. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično kršitve kazenskega zakona, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče oprostilno sodbo, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

- zagovornica obdolženega A. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev kazenskega zakona ter zaradi odločbe o kazenski sankciji in premoženjskopravnem zahtevku, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, še podrejeno pa, da obdolžencu izreče milejšo kazensko sankcijo;

- obdolženi A. A. je vložil identično pritožbo kot njegova zagovornica, kar velja tudi za identične pritožbene razloge ter predloge.

3. Pritožbe niso utemeljene.

4. Po preizkusu izpodbijane sodbe, navedb v vseh pritožbah in podatkov spisa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Dokazna ocena v izpodbijani sodbi je temeljita, skrbna, predvsem pa pravilna, zato se pritožbeno sodišče razlogom sodbe o odločilnih dejstvih, da ne bo nepotrebnega ponavljanja, v celoti pridružuje. Dokazni zaključki niso le prepričljivo obrazloženi, temveč tudi življenjsko logično, razumno ter vrednostno utemeljeni. Sodišče prve stopnje prav tako ni storilo pritožbeno očitanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno.

5. Jedro pritožbe zagovornika obdolženega B. je v zatrjevanjih, da naj bi obdolženec ravnal na način, kot je opisan v izreku izpodbijane sodbe, zgolj na podlagi navodil, groženj in nevzdržnih pritiskov soobdolženega A. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo vse potrebne in jasne razloge, na podlagi katerih je zaključilo, da je B. tako po objektivni kot subjektivni plati izpolnil zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, pri tem pa njegov sostorilski prispevek k dejanju oziroma kriminalna količina njegovega ravnanja nista nič manjši kot pri A. Prvostopenjsko sodišče je (tč. 68 razlogov sodbe) dokazno ocenilo tudi vsebino SMS sporočil, ki jih je v obdobju pred (spremenjenim) zagovorom na glavni obravnavi dne 12. 11. 2014, v katerem je obremenil soobdolženca, B. pošiljal A., ter prepričljivo ugotovilo, da vsebina komunikacije, v kateri je bil B. tisti, ki je navezoval stike z A., se dogovarjal za srečanja, prosil za izposojo denarja itn., ne potrjuje zagovora o resnih grožnjah zoper življenje in telo (zlasti B. otrok) ter nedopustnih pritiskih. SMS sporočila kvečjemu kažejo na tesne odnose med obema obdolžencema. Utemeljenost dokaznega zaključka o neverodostojnosti B. zagovora v tem delu pa še dodatno potrjuje dejstvo, da je slednji na naroku 1. 6. 2015 zagovor znova spremenil in sam zanikal, da bi mu A. kdaj grozil (tč. 24 sodbe). Izključno s povzemanjem 11. in 12. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, natančneje z reproduciranjem B. „vmesnega“ zagovora, pri čemer je povsem spregledana ponovna sprememba ter za obdolženca obremenilni izsledki celotnega dokaznega postopka, pritožnik v pritožbenem postopku ne more uspeti, saj tovrstno golo ponavljanje zagovora v ničemer vsebinsko oziroma v zadostni meri substancirano ne izpodbija več kot prepričljivega dokaznega razlogovanja sodišča prve stopnje. Navedenega ne more omajati vtis pretresenosti, ki jo je obdolženi prezentiral med podajanjem vmesnega zagovora, saj so za takšno zaznavanje mogoči številni razlogi, vključno s teatralnostjo, vendar sami po sebi še zdaleč niso odločilni. V koherentni in konsistentni dokazni oceni B. zagovora sodišče druge stopnje ni ugotovilo vsebinskih nasprotij; pritožbeno ponujanje drugačnih dokaznih sklepov, ki obdolženčevo preslepitveno ravnanje vsebinsko pravzaprav degradirajo na raven orodja v rokah A., glede česar ni podanih nobenih tehtnih razlogov, pa ni utemeljeno. Čeravno izvedeni dokazni postopek res nakazuje, da je kot „idejni vodja“ kriminalne dejavnosti obeh obdolžencev vsaj v večji meri nastopal A., to še ne pomeni, da ni prav B. zaradi svojega osebnega poznanstva s hčerjo oškodovanke sploh omogočil storitev očitanega kaznivega dejanja, izvrševal zakonskih znakov dejanja ter ga tudi subjektivno štel za svojega – v okviru očitnega skupnega načrta z A., ki nedvomno ni bil usmerjen v poplačilo dolgov D. D. do operaterjev.

6. S pritožbo zagovornika ni mogoče soglašati, da je prvostopenjsko sodišče napačno interpretiralo B. zagovor, da si je obetal del dobička tudi od cesije (svoje!) navidezne terjatve do oškodovanke in hčerke, zavarovane s hipoteko na njunem stanovanju, ki sta jo za kupnino 32.000,00 EUR kupila E. oziroma F. Pri taki vsebini zagovora, ki nezanikljivo kaže na obdolženčeve koristoljubne motive (čeravno bi tako ravnal, ker je „potreboval denar“), kot je pravilno ocenjeno že v izpodbijani sodbi, niti ni prostora za kakšne drugačne interpretacije, ki jih zagovornik ne identificira, temveč navaja le, da je bila vloga A. pri organiziranju prodaje terjatve večja kot B., ki naj bi tudi pri tem le ravnal po natančnih navodilih. Večji angažma A. v dogajanju, ki res ni del opisa očitanega kaznivega dejanja, osvetljuje pa vprašanje motivike razmerja obeh obdolžencev do oškodovanke (tč. 50-51 razlogov sodbe), ne more razbremenjevati B., ki je odločilno sodeloval (česar zagovornik ne izpodbija) že pri preslepitvi oškodovanke, da je z njim sploh sklenila pogodbo o posojilu ter fiktivno terjatev notarsko zavarovala z ustanovitvijo hipoteke na svojem stanovanju; na sestankih, kjer se je zavajalo oškodovanko, pa je bil prisoten tudi A. S cesijo terjatve sta obdolžena izpostavila oškodovanko hipotekarni izvršbi na zastavljenem stanovanju, kar je v vseh pritožbah povsem spregledano. Zagovor B., da je bil kupnino od prodaje terjatve nemudoma primoran izročiti A. oziroma celo njegovim „pooblaščencem“, ni bil potrjen z nobenim izvedenim dokazom; prav nasprotno, zaslišane priče so kvečjemu izpovedale, da je denar šel v roke B. oziroma da kakršne koli predaje kupnine A. neposredno po obisku notarja, kot je navajal B., niso zaznale. To pa pomeni, da za pritožbeno tezo o vlogi B. kot „dvornega norčka“, tj. v podrejenem položaju do soobdolženega A., ni nobene utemeljene podlage, na kar nima vpliva niti dokazna ocena, da priča G. med zaslišanjem ni povedal vsega, kar ve, saj z negativnim dejstvom ni mogoče dokazovati špekulacij, kaj naj bi priča domnevno povedal, če bi.

7. Dokazni postopek daje zadostno podlago za zaključek, da je pri prodaji terjatve (sicer ne v meri, kot skuša prikazati obdolženi B., vendar kljub temu odločilno) sodeloval tudi obdolženi B. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bil slednji nedvomno seznanjen s sklenitvijo (hipotekarne) posojilne pogodbe, on je bil tisti, ki je prek posrednika G. našel kupca za terjatev, pri čemer je iz časovne analize dogajanja po sklenitvi posojilne pogodbe (tč. 50 obrazložitve), ki ji sodišče druge stopnje pritrjuje, dopustno življenjsko sprejemljivo sklepati o A. načrtnem in koristoljubnem delovanju na škodo oškodovanke. Pritožbi, vloženi v korist obdolženega A., posledično nista uspešni s prepričevanjem pritožbenega sodišča, da je obdolženec želel zgolj pomagati B. pri prodaji njegove terjatve do D. D., ki naj bi izvirala iz dejansko obstoječega dolga (o čemer več v nadaljevanju). V dokaznem postopku res ni bilo ugotovljeno, da bi kupnino od prodane terjatve neposredno po sklenitvi notarske pogodbe prejel A., kar pa je za presojo obdolženima očitanega kaznivega dejanja neodločilno.

8. Kadar je kaznivo dejanje izvršeno v sostorilstvu, kot v obravnavani zadevi, sodišče ni dolžno raziskovati vprašanja, kako sta si sostorilca pridobljeno protipravno premoženjsko korist razdelila. Če gre za neposredno udeležbo več oseb, ki so tako v objektivnem kot v subjektivnem pomenu izvrševale zakonske znake kaznivega dejanja (ali pa odločilno prispevale k izvršitvi), ni bistveno, ali je neposredni prejemnik premoženjske koristi ena od njih, nekatere ali vse, niti kakšni so njihovi deleži pri delitvi koristi. Razumno in izkustveno je dopustno sklepati, da so s kaznivim dejanjem ali zaradi njega premoženjsko korist pridobili vsi sostorilci, v konkretnem primeru torej oba obdolženca, zlasti ob sprejemanju dokaznega zaključka izpodbijane sodbe, da je bil njun kriminalni prispevek k dejanju na škodo C. C. res izvedbeno različen (po principu delitve vlog), upoštevaje težo ter pomen prispevka pa vrednostno primerljiv. Vprašanje razdelitve koristi bi se lahko postavilo pri morebitnem odločanju o odvzemu protipravne premoženjske koristi (kjer za razliko od odločbe o premoženjskopravnem zahtevku ni na mestu solidarna odgovornost obdolžencev), a še v tem primeru postopkovni zakon omogoča odločanje po prostem preudarku (501. člen ZKP), izrecno pa novela KZ-1B v petem odstavku 75. člena, ne glede na dejstvo, da je v dani procesni situaciji to nepomembno. Obdolženi B. prvostopenjskega sodišča ni prepričal z zagovorom, da je ves denar izročil A. (slednji se je zagovarjal, da je denar z izjemo manjših obrokov za poplačilo mobilnih operaterjev obdržal prav B., česar slednji kljub izrecnemu vprašanju sodišča ni znal pojasniti), s ponavljanjem zagovora pa pritožnik ne prepriča niti sodišča druge stopnje. Pritožbene navedbe ne ponudijo nobene tehtne podlage za zaključek, da obdolženi B. ni ravnal z goljufivim namenom. Enako velja za neprepričljivost pritožb, ki ponavljajo zagovor A., da je od B. prejel le toliko, kolikor je porabil za plačilo dolga operaterjem, tudi sam pa je pri vsem skupaj želel le pomagati iz človekoljubnih vzgibov.

9. Dejstvo, da je D. D., s katerim sta bila sodelavca in siceršnja znanca, sama zaupala o svojih finančnih težavah glede dolgov operaterjem, nima razbremenilnega pomena za obdolžena, saj je prav osebno poznanstvo med D. in B. ter pravzaprav izkoriščanje tesnejšega razmerja med njima omogočilo izvršitev kaznivega dejanja oziroma pripravo načrta, katerega osrednja vsebina, kot je pokazal dokazni postopek glede kasnejših ravnanj obeh obdolžencev, nedvomno ni bila zgolj želja izključno pomagati D. Iz enakih razlogov je nepomembno, da je bila D. D. tista, ki je obdolženca pripeljala na dom k oškodovanki. Pritožbi, vloženi v korist obdolženega A, sta neuspešni tudi v delu izpodbijanja dokazne ocene o (ne)obstoju domnevnega dolga D. D. do B., glede katerega je slednji najprej povedal, da naj bi znašal 61.500,00 EUR, v spremenjenem zagovoru pa, da ne toliko. Tak zagovor je sodišče prve stopnje v tč. 34-38 razlogov sodbe skrbno ocenilo, vključno z dokazno oceno listine (priloga B3), s katero naj bi D. potrdila obstoj dolga, ter navedlo prepričljive in življenjsko logične zaključke, v posledici katerih zagovora ni sprejelo. Pritožbeno sodišče se razlogovanju izpodbijane sodbe v celoti pridružuje, saj ji niti v tem delu na pritožbeni ravni ni potrebno nič bistvenega dodati. Pritožbi ne moreta uspeti z vnovičnim zatrjevanjem, da je dolg obstajal, pri čemer ne ponudita nobenih argumentov (npr. glede podpisovanja „bianco“ listin, opravljenih manjših popravil v stanovanju), na katere ne bi pravilno odgovorilo že prvostopenjsko sodišče. Pritožbi spregledata tudi psihiatrično dokumentacijo v spisu, iz katere izhaja, da D. D. trpi za precej hudo obliko kronične depresivne motnje, ki se odraža v infantilnejšem delovanju ter v okrnjeni kognitivni in realitetni oceni ter kritični presoji dogajanja. Pritožbeni tezi, da kronična depresija še ne pomeni nujno popolne izgube razsodnosti (kot npr. pri podpisovanju potrdila o izposoji denarja), sta na načelni ravni sicer umestni, vendar pa ugotovljeno duševno stanje D. podpira in ne izključuje utemeljenosti dokazne ocene (tč. 35 obrazložitve).

10. Neupoštevne so pritožbene navedbe, da sta oškodovanka in hči D. sámi ponudili svoje stanovanje v hipotekarno zavarovanje terjatve obdolženega B. do D. D. Na podlagi njunih prepričljivih izpovedb je sodišče prve stopnje (tč. 40-44 obrazložitve) dokazno podprto zaključilo, da sta ju tako v sklenitev posojilne pogodbe z B. v višini 37.500,00 EUR kot v sklenitev notarskega zapisa o ustanovitvi hipoteke prepričala obdolženca, tj. z lažnivim prikazovanjem, da se bo na ta način zaradi varovanja vrstnega reda v zemljiški knjigi preprečil grozeči „rubež“ stanovanja s strani drugih upnikov (mobilnih operaterjev), kar pa ni imelo nobenega realnega temelja, saj sta obdolženca že razpolagala z denarnimi sredstvi oškodovanke, ki bi več kot zadoščala za poplačilo celotnega dolga D. D. Obdolženca sta s tem očitno izrabila popolno pravno laičnost in neobveščenost D. ter njuno, roko na srce, podpovprečno področno funkcionalno pismenost, kar pa ju seveda ne more razbremeniti, prav nasprotno. Do vseh povzetih ključnih dejstev se je sodišče prve stopnje obširno opredelilo, zaradi česar je povsem neutemeljena pritožbena kritika, da izpodbijana sodba nima vseh razlogov o odločilnih dejstvih (absolutna bistvena postopkovna kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP). Pritožbena izvajanja tudi v tem delu izhajajo iz že ovržene predpostavke, da je dolg D. D. do B. obstajal, zato jih sodišče druge stopnje ne sprejema. Pri sklenitvi posojilne pogodbe, zavarovane s hipoteko, je iz pojasnjenih razlogov nedvomno šlo za navidezna oziroma fiktivna pravna posla, ki nista temeljila v resničnih dejanskih okoliščinah. Navsezadnje je obdolženi B. 3. 4. 2012 podpisal izjavo, češ da je bila hipotekarna terjatev poplačana (list. št. 17), kljub temu pa je bila ta takrat že cedirana E. E., kot je bilo obrazloženo, kar vse le še dodatno kaže na izrazito neverodostojnost zagovorov obdolženih, ki sta pritožbeno ponovljena. Pritožbene navedbe, da sta tako oškodovanka kot D. D. v izpovedbah potrdili, da je šlo pri zavarovanju s hipoteko za varovanje vrstnega reda B. kot „upnika“, so preprosto protispisne. Ker sta posojilno pogodbo sklenili zaradi strahu pred izvršbo na stanovanju, ni nerazumljivo ali nelogično, da sta pri notarski pomočnici ob ustanovitvi hipoteke ustvarjali vtis, da ne gre za fingiran pravni posel, saj sta ravnali v skladu s „strategijo“, v katero sta ju prepričala obdolženca pri izvrševanju kriminalnega načrta. Pri navedbi v tč. 44 razlogov izpodbijane sodbe, da je obdolženi B. v zagovoru potrdil, da je bila terjatev po posojilni pogodbi fiktivna in navidezna, pa gre le za nekoliko nespretno opredelitev oziroma nepotreben dodatek, ki ob siceršnjem konsistentnem in logičnem dokaznem razlogovanju prvostopenjskega sodišča ne pomeni pritožbeno uveljavljane kršitve postopkovnih določil (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP).

11. V tč. 53-57 sodbe je sodišče prve stopnje prepričljivo utemeljilo zaključek, da je obdolženemu A. dokazano izdajanje za sodnega izvršitelja H., tj. v okoliščinah, ki so opisane v izreku sodbe. V tč. 55 obrazložitve se je izrecno opredelilo tudi do dileme oziroma vprašanja, kako je A. sploh uspelo izvesti lažno predstavljanje za drugo osebo, ob upoštevanju dejstva, da sta se z D. D. vsaj bežno poznala že iz časa pred obravnavanimi dogodki. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da izpodbijana sodba predmetne obrazložitve niti ne vsebuje. Pritožbeno sodišče se s tehtno dokazno oceno prvostopenjskega sodišča strinja in se nanjo v izognitev ponavljanju v celoti sklicuje. Teza pritožb, da se A. ni lažno predstavljal kot izvršitelj H., temelji le na zagovoru obdolženca, ki pa mu nasprotujejo vsi drugi izvedeni dokazi, zaradi česar takim pritožbenim navedbam ni mogoče slediti. Enako velja za insinuacije, da je goljufivi namen pri celotnem dogajanju v resnici podan pri D. D., ki je materi (oškodovanki) naklepno prikrila resnično A. identiteto (pri čemer v pritožbah ni najti niti poskusa utemeljitve, zakaj naj bi D. takó ravnala). Dejstvo, da je oškodovanka v posledici svoje zavedenosti, resda temelječe v izraziti neizobraženi nekritičnosti, izročala denarne zneske še po tem, ko je izvedela, da A. ni H., ne more vplivati na ugotovitev, da je do lažnega predstavljanja prišlo. Sklicevanje na razumno presojo vsakega povprečno izobraženega človeka (tudi glede dejstva, da lahko vsakdo brez posrednikov poravna dolg do mobilnih operaterjev) v konkretnem primeru ne more biti uspešno, saj je šlo pri oškodovanki in hčerki zaradi njune nevednosti ter nekritične zaupljivosti za priročni žrtvi (neprimerljivi s podobo razumnega človeka), kot je že bilo razčlenjeno na več mestih te odločbe, predvsem pa izpodbijane sodbe, zato o ekskulpaciji obdolženih na tej podlagi ni govora.

12. V tč. 65 in zlasti 66 sodbe je prvostopenjsko sodišče obrazložilo zaključek, da so določene A. aktivnosti pri predstavnikih mobilnih operaterjev in delno odplačilo (upoštevaje znesek celotnega dolga sicer v manjši meri) njihovih terjatev do D. le še okrepile dobro vero pri oškodovanki, da obdolženca pošteno ter uspešno izvršujeta dogovorjeni „posel“. Pritožbeno izpodbijanje dokaznega razlogovanja sodišča prve stopnje se znova ustavi pri posplošenem in posledično neuspešnem reproduciranju zagovorov, da obdolženca nista ravnala z goljufivim namenom, pač pa s ciljem prijateljske pomoči. Nesprejemljive so tudi pritožbene navedbe, da je obdolženi A. odstopil od reševanja situacije s T. po krivdi same oškodovanke ter D. D., ki nista priskrbeli zahtevane psihiatrične dokumentacije za slednjo. V pritožbah pa ni omenjen logični zaplet, da bi bilo v tem primeru prejeti denar pač treba vrniti oškodovanki, ne pa si ga protipravno prilastiti.

13. Pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona je v pritožbah obdolženega A. in njegove zagovornice koncipiran samó kot posledica zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (očitek nepopolne ugotovitve ni z ničemer obrazložen) in ne kot samostojen pritožbeni razlog. Zato na trditve, da pri A. ni bil podan t. i. goljufivi naklep, z dejanjem pridobljena premoženjska korist pa ni bila protipravna, ni potrebno znova odgovarjati.

14. Odločbo o kazenski sankciji, izrečeni obdolženemu B. B., njegov zagovornik izpodbija zgolj z vnovičnim ponavljanjem zagovora, da sam ni izkoristil zaupanja D. D., temveč je to storil soobdolženi A., ki je B. v posledici navodil in sugestij „potunkal“ v posel. Ker tak zagovor zavračata tako sodišče prve stopnje kot pritožbeno sodišče, kot je že bilo pojasnjeno, odločbo o kazenski sankciji pa sodišče druge stopnje preizkusi izključno v mejah pritožbenih navedb, za poseg v odločbo o izrečeni kazni zapora, ki je kvečjemu premila kot obratno, ni nobene utemeljene podlage.

15. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je prvostopenjsko sodišče utemeljilo izbiro in odmero kazenske sankcije za obdolženega A. Ob upoštevanju ugotovljenih ter ustrezno obrazloženih obteževalnih okoliščin (v tč. 72 sodbe glede izbire, v tč. 71 pa glede odmere kazni) ugotovitev, da obdolženec še ni bil kaznovan (kar v izpodbijani sodbi ni bilo spregledano), tudi po presoji pritožbenega senata ne omogoča izreka pogojne obsodbe kot sankcije opozorilne narave. Sodišče prve stopnje je vsebinsko obrazložilo, zakaj pri obdolžencu niso podani kriteriji, ki bi utemeljevali t. i. pozitivno prognozo pri izreku pogojne obsodbe (tretji odstavek 58. člena KZ-1), zato ni mogoče sprejeti pritožbene kritike, da odločitev gradi na predpostavkah, domnevah in ugibanjih. Da obdolženec ni v drugem kazenskem postopku, ne more biti upoštevna okoliščina, pritožbena teza o minimalnem prispevku h kaznivemu dejanju pa je bila, kot že povedano, z zanesljivostjo ovržena. Na načelni ravni je sicer pravilno pritožbeno stališče, da izvršitve opisanih zakonskih znakov očitanega dejanja, konkretno gre za izdajanje za sodnega izvršitelja, ni mogoče vrednotiti kot (še dodatne) obteževalne okoliščine pri odločbi o kazenski sankciji, vendar pritožbi spregledata, da prvostopenjsko sodišče v tč. 71 razlogov sodbe navedeno okoliščino obravnava v kontekstu primerjave (enakovrednega) prispevka obeh obdolženih k skupni kriminalni aktivnosti, s čimer utemeljuje odmero (enakih) zapornih kazni, ne pa v luči posebne obteževalne okoliščine pri obdolženem A. Kot olajševalnih okoliščin pri slednjem ni mogoče upoštevati, da bo izvrševanje efektivne kazni zapora vplivalo na izvajanje dejavnosti kot samostojnega podjetnika, saj je že sámi naravi kazenskih sankcij inherentno, da vsebujejo določene neprijetnosti za obsojenega, s čimer se zasledujeta tako povračilni kot tudi specialno preventivni namen kaznovanja, v primeru ogroženega preživljanja pa so na voljo mehanizmi socialne države. Odločbe o kazni ne omajejo niti navedbe, da gre pri predmetnem kaznivem dejanju le za enkraten dogodek v siceršnjem urejenem življenju obdolženca, zato sta pritožbi neutemeljeni.

16. Sodišče prve stopnje je oškodovankin premoženjskopravni zahtevek v opredeljenem obsegu zakonito naložilo v solidarno (nerazdelno) plačilo obema obdolžencema, pri čemer se je pravilno oprlo na določilo prvega odstavka 186. člena Obligacijskega zakonika, po katerem za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno. Solidarna odškodninska odgovornost sostorilcev obstaja takrat, kadar so ti delovali s skupnim (istim) namenom povzročiti škodo(1) (zrcalno pridobiti protipravno premoženjsko korist), v kar v obravnavani zadevi ni nobenega dvoma. Pri nerazdelni adhezijski odgovornosti, ki temelji na izvršitvi kaznivega dejanja v sostorilstvu, pa ni pomembno niti potrebno ugotavljati, kdo natančno se je s pridobljenim denarjem okoristil ali ne, kot je že bilo obrazloženo zgoraj, izpodbijanje odločbe o premoženjskopravnem zahtevku pa ni utemeljeno.

17. Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), zato je vse obravnavane pritožbe zavrnilo kot neutemeljene (391. člen ZKP), sodbo sodišča prve stopnje pa je potrdilo.

18. Obdolženi A. je (samo)zaposlen in prejema redno mesečno plačo, zato je na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP dolžan plačati sodno takso v višini 639,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka. Znesek takse 300,00 EUR po tar. št. 7112 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), pomnožen s količnikom 1,5 za zavrnitev pritožb (tar. št. 7122), je odmerjen po kriterijih trajanja in zahtevnosti postopka ter premoženjskih razmer taksnega zavezanca (op. 7.1/a k tarifni tabeli ZST-1). Znesek takse 189,00 EUR zaradi (delne) ugoditve premoženjskopravnemu zahtevku oškodovanke (tar. št. 7301) je določen na podlagi 16. člena ZST-1. Skupni znesek sodne takse pa predstavlja seštevek obeh odmerjenih taks.

19. Ker je obdolženi B. brezposelni prejemnik denarne socialne pomoči, izrečena mu je bila zaporna kazen, dolžan pa je preživljati dva mladoletna otroka, ga je pritožbeno sodišče kljub pritožbenemu neuspehu na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, tj. da ne bi bilo s plačilom takse ogroženo njegovo preživljanje oziroma preživetje otrok, ki ju je po zakonu dolžan preživljati.

-------------

Op. št. (1): Juhart M., Plavšak N. (red.): Obligacijski zakonik s komentarjem – splošni del (1. knjiga). GV Založba, Ljubljana 2003, str. 1069.

Datum zadnje spremembe:

03.10.2016

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Kp 33477/2015
• VSRS Sodba I Ips 5584/2016
• Sodba I Ips 143/98