VSL sodba VII Kp 51298/2014

Jedro

Izvršitev denarne kazni, ki je ni mogoče niti prisilno izterjati, s spremembo v kazen zapora, nima nobene relevantne povezave z institutom uklonilnega zapora iz prekrškovnega postopka.

V postopku odločanja po prvem odstavku 87. členu KZ-1 posebna izjava obsojenca ni zakonsko predvidena.

Predlog za izvršitev denarne kazni s plačilom v obrokih bi moral obsojenec podati najkasneje v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe.

Izrek

Pritožba zagovornikov obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obsojenca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani odločilo, da se denarna kazen v višini 1.500,00 EUR, ki je bila obsojenemu A. A. izrečena s sodbo istega sodišča, opr. št. VI K 51298/2014 z dne 8. 10. 2015, izvrši tako, da se obsojencu za vsakih začetih 100,00 EUR določi en dan zapora, zaporna kazen v trajanju petnajstih dni pa se izvrši.

2. Zoper sodbo sta se brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov pravočasno pritožila obsojenčeva zagovornika. Pritožbenemu sodišču sta predlagala, da izpodbijano sodbo „razveljavi“ in obsojenemu dovoli plačilo denarne kazni v obrokih, podrejeno pa, da po razveljavitvi sodbe zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno „reševanje“.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izvršitev denarne kazni, ki je ni mogoče niti prisilno izterjati, s spremembo v zaporno kazen nima nobene pravno relevantne povezave z institutom uklonilnega zapora v prekrškovnem postopku. Zagovornika spregledata, da slovenski pravni red v posledici odločbe Ustavnega sodišča uklonilnega zapora ne pozna več. Zmotno zatrjujeta, da naj bi šlo pri spremembi neuspešno izterljive denarne kazni v zaporno za mehanizem zagotavljanja obsojenčeve plačilne discipline. Z izvršitvijo „nadomestne“ kazni zapora obveznost obsojenca plačati denarno kazen namreč ne obstaja več (drugače je veljalo glede plačila prekrškovnih glob v kontekstu uklonilnega zapora). Poseg v obsojenčevo pravico do osebne svobode, do katerega bo prišlo z izvršitvijo izpodbijane sodbe, je zakonit, saj temelji na izrecni določbi prvega odstavka 87. člena KZ-1. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da sta bili obsojencu prekršeni pravici do enakega varstva pravic in do sodnega varstva (22. in 23. člen Ustave RS), saj je izpodbijano sodbo izdalo neodvisno in nepristransko sodišče, ki je pri tem pravilno uporabilo relevantno zakonsko podlago. Obsojenčeva posebna izjava pa v postopku odločanja v okviru prvega odstavka 87. člena KZ-1 ni predvidena, zato je pritožbeni očitek neutemeljen.

5. Sodišče prve stopnje je v tč. 3 obrazložitve sodbe navedlo zadostne razloge, s katerimi je utemeljilo sklep, da pri obsojencu kot dolžniku ne obstajajo izvršilna sredstva, s katerimi bi bilo mogoče uspešno voditi in končati postopek prisilne izvršbe ter s tem poplačati terjatev Okrajnega sodišča v Ljubljani kot upnika denarne kazni. Prvostopenjsko sodišče se izrecno sklicuje na sklep izvršilnega sodišča, opr. št. I 59/2016 z dne 10. 3. 2016 (list. št. 37-38), ki se nahaja v kazenskem spisu in vsebuje izčrpne razloge o vprašanju, zakaj izvršbe pri dolžniku ni mogoče opraviti. Podatkov, ki torej nedvomno izhajajo iz spisovnega gradiva, v obrazložitvi sodbe ni potrebno znova ponavljati. V izvršilnem postopku ugotovljenih dejstev niti pritožba z ničemer vsebinsko ne izpodbija. Da bi upnik „lahko opravil uspešen rubež in izterjavo dolga“ oziroma da bi izvršilno sodišče „lahko naredilo več“, so povsem posplošene navedbe, ki pravilnosti odločitve ne morejo omajati. Da se obsojeni ne nahaja v osebnem stečaju, v danih dejanskih okoliščinah ni odločilen, še zlasti pa ne edini kriterij, kot je zmotno nakazano v pritožbi.

6. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da bi pritožbeno sodišče odredilo plačilo denarne kazni v obrokih. Pri odločitvi o načinu izvršitve denarne kazni na podlagi prvega odstavka 87. člena KZ-1 gre za drug postopek, ki nima zveze z odločanjem o morebitnem predlogu za izvršitev denarne kazni s plačilom v obrokih. Tak predlog bi moral obsojenec podati najkasneje v roku petnajstih dni po pravnomočnosti sodbe (prvi in drugi odstavek 129.a člena ZKP), zaradi česar je prvenstveno prekludiran. Tudi sicer niso upoštevna pritožbena izvajanja, da naj bi obsojeni z upnikom (tj. Okrajnim sodiščem v Ljubljani) sklenil nekakšen „dogovor“ glede izterjave denarne kazni. „Sporazum“ pritožbi ni bil priložen niti naknadno, kar je razumljivo, saj za tovrstno „dogovarjanje“ v kazenski zakonodaji ni nobene podlage.

7. Pritožbeni razlogi niso podani, zato je sodišče druge stopnje pritožbo zagovornikov obsojenega A. A. zavrnilo kot neutemeljeno ter po tem, ko ob preizkusu sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (člen 383/1 ZKP), potrdilo izpodbijano sodbo (člen 391 ZKP).

8. Ker se po podatkih spisa obsojeni nahaja na prestajanju zaporne kazni, prav tako pa nima dohodkov ali premoženja, ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP), da ne bi bilo s tem ogroženo njegovo preživetje.

Datum zadnje spremembe:

23.09.2016

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba IV Kp 3645/2015
• VSL Sklep II Kp 4980/2011
• VSM Sodba IV Kp 42093/2014