VSL sodba VII Kp 44033/2014

Jedro

Ker kazenski pregon za dejanje, ki sega v mesec junij 2010, ni več dovoljen, je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je iz dejstvenega opisa izpustilo mesec junij 2010.

Upoštevajoč 19. odstavek 38. člena Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti, ki je veljala v predmetnem časovnem obdobju, in sicer, da delodajalec obračun plač po kolektivni pogodbi opravlja do 16. dne v mesecu za pretekli mesec, je obveznost obdolženca oškodovancu izplačati plačo za mesec julij 2010 zapadla 16. avgusta 2010, za mesec avgust 2010 pa 16. septembra 2010. Kazenski pregon za kaznivo dejanje, ki sega v mesec julij in avgust 2010, je tako še dovoljen.

Izrek

Ob obravnavanju pritožbe obdolženčevega zagovornika se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti v odločbi o krivdi in kazenski sankciji spremeni tako, da se

obdolženi A. A.

spozna za krivega,

da kot odgovorna oseba družbe X, d. o. o. zavestno ni ravnal po predpisih o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja, s čimer je prikrajšal spodaj navedenega delavca za pravico, ki mu pripada, s tem, da v nasprotju z določbami 126. - 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) ni poskrbel, da se izplača plača delavcu B. B. za mesec julij in avgust 2010 v skupnem znesku 2.750,00 EUR. S tem je A. A. kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Po 57. členu KZ-1 se obdolženemu izreče pogojna obsodba, v kateri se mu na podlagi prvega odstavka 196. člena KZ-1 določi kazen

2 (dva) meseca zapora,

ki se ne bo izrekla, če obdolženi v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da v roku enega leta plača oškodovancu B. B. znesek 2.700,00 EUR.

Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je obdolženi dolžan oškodovancu B. B. plačati premoženjsko pravni zahtevek v višini 2.700,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo dveh let ter določilo posebni pogoj, da oškodovancu v roku enega leta plača 2.700,00 EUR. Odločilo je, da mora obdolženi na podlagi prvega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oškodovancu B. B. plačati premoženjsko pravni zahtevek v višini 2.700,00 EUR ter obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. - 6. točke drugega odstavka 22. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagal, da pritožbeno sodišče obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje.

3. Pritožba zagovornika ni utemeljena. Sodišče druge stopnje je ob uradnem preizkusu v okviru prvega odstavka 383. člena ZKP ugotovilo kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP in izpodbijano sodbo spremenilo po uradni dolžnosti, kot je razvidno iz izreka te odločbe.

K razlogom spremembe sodbe po uradni dolžnosti

4. V okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je v času predložitve spisa pritožbenemu sodišču, pri kaznivem dejanju, ki se nanaša na časovno obdobje junij 2010 prišlo do zastaranja kazenskega pregona. Za kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1 je predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta. 5. točka prvega odstavka 90. člena KZ-1 določa, da kazenski pregon ni več dovoljen, če je preteklo šest let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor do enega leta ali denarna kazen. Upoštevajoč navedeno določilo, je sodišče druge stopnje zato po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je iz dejstvenega opisa izpustilo mesec junij 2010.

5. Upoštevajoč 19. odstavek 38. člena Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti, ki je veljala v predmetnem časovnem obdobju in sicer, da delodajalec obračun plač po kolektivni pogodbi opravlja do 18. dne v mesecu za pretekli mesec in je torej obveznost obdolženca oškodovancu izplačati plačo za mesec julij 2010 zapadla 18. avgusta 2010, za mesec avgust 2010 pa 18. septembra 2010. Sodišče druge stopnje zaključuje, da je kazenski pregon za kaznivo dejanje, ki sega v mesec julij in avgust 2010 še dovoljen. Upoštevajoč vrstni red poplačila terjatev, torej da se poplača prva zapadla terjatev konkretno za mesec junij 2010, je sodišče druge stopnje zaključilo, da je bila z zneskom 1.000,00 EUR, ki ga je oškodovanec prejel s strani obdolženca kot akontacijo plače, bila poplačana plača za mesec junij. Glede na povedano in upoštevajoč, da bi obdolženčevo podjetje moralo oškodovancu izplačati mesečno plačo v višini 1.500,00 EUR, pa je še vedno kljub izpadu meseca junija iz dejstvenega opisa znesek protipravno pridobljene premoženjske korist v višini 2.750,00 EUR ostal enak.

6. Ker je iz dejstvenega opisa izostal mesec junij 2010, je sodišče druge stopnje obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dva meseca zapora, v ostalem pa je ocenilo, da je v izpodbijani sodbi določena preizkusna doba, v okviru le te določen posebni pogoj, kot tudi dolžina roka za izpolnitev le-tega primerna, upoštevajoč obdolženčeve premoženjske razmere in okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno.

K pritožbi zagovornika

7. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je bila obdolženčeva družba D., d. o. o. objektivno zmožna plačati vse, kar je bilo dogovorjeno. Pritožbene navedbe, da obdolženi ni zavestno kršil pravic delavca, saj svojih obveznosti ni mogel izpolniti zaradi objektivnih razlogov, to je slabe finančne situacije v podjetju, spisovno ni izkazana. Sodišče prve stopnje je v točki 9 in 10 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da je obdolženčevo podjetje tudi v letu 2010 razpolagalo z določenimi finančnimi sredstvi. Prav tako je ugotovilo, da je še vedno v letu 2010 poslovalo z dobičkom, čeprav mnogo manjšim kot leta 2009. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je podjetje obdolženca tudi v letu 2010 razpolagalo s finančnimi sredstvi na transakcijskem računu pri ... banki in ... banki, iz katerih bi lahko obdolženi izplačal oškodovancu plačo. Obdolženi je namreč kljub zavedanju, da bo moral delavcem, ki so zaposleni v njegovem podjetju, izplačati plače, denar, ki je pritekal na njegov transakcijski račun dvigoval in prenakazoval na druge račune ter dajal posojila prijateljem, kar je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Obdolženi tudi v pritožbi ne konkretizira navedb o svoji plačilni nezmožnosti.

8. Napačna in protispisna je pritožbena navedba, da obdolženčevemu podjetju nemška družba V. ni plačala za opravljeno delo, sam pa ni imel denarja za vložitev ustrezne tožbe, da bi po sodni poti dosegel plačilo. Obdolženi je sodišču predložil dopis družbe V. z dne 28. 9. 2010 (list. št. 243), iz katerega izhaja, da navedena družba za poravnavo računov, ki ji jih je izstavilo podjetje obdolženca, potrebuje potrdilo o oprostitvi za gradbena dela. Pritožbena navedba, da oškodovancu plače ni mogel izplačati, ker ni imel denarja za vložitev tožbe v Nemčiji zoper navedeno podjetje zaradi plačila opravljenih storitev, je torej protispisna. Družba V. je bila namreč pripravljena poravnati račune obdolženčevega podjetja pod pogojem, da obdolženi izstavi ustrezno potrdilo o oprostitvi za gradbena dela, česar pa obdolženi ni storil. Nenazadnje pa že iz samega zagovora obdolženca izhaja, da je določenim zaposlenim vendarle izplačal plačo, kar izkazuje, da je podjetje obdolženca nedvomno razpolagalo s finančnimi sredstvi, s katerimi bi lahko izplačal plačo tudi oškodovancu.

9. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče na podlagi bilančnih podatkov za leto 2009 in 2010 zaključilo, da je obdolženčevo podjetje poslovalo z dobičkom. Sodišče prve stopnje je namreč pri oceni, ali je bilo v predmetnem času obdolženčevo podjetje objektivno zmožno plačati oškodovancu, upoštevalo ne zgolj bilančne podatke, pač pa tudi podatke na transakcijskih računih obdolženčevega podjetja, kot tudi ostale dokaze, jih primerno obrazložilo in zaključilo, da bi obdolženec, upoštevaje finančno stanje svojega podjetja, oškodovancu lahko izplačal plačo.

10. Neupoštevna je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni sledilo pričanju C. C. Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedbi priče C. C., da je zviševala limit na svojem računu in jemala kredit. Iz tega razloga ni preverjalo njeno izpovedbo s poizvedbami pri banki, kjer je imela C. odprt račun. Sodišče prve stopnje je le zaključilo, da priči ne sledi zgolj v delu, kjer izpoveduje, da je bilo finančno stanje obdolženčevega podjetja tako slabo, da oškodovancu ni mogel izplačati plače. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj v tem delu izpovedbi priče C. ne sledi, pri čemer se sklicuje na izkazan dobiček podjetja obdolženca, prilive, ki jih je imel v predmetnem času na transakcijskem računu, kot tudi dejstvo, da je določenim zaposlenim vendarle izplačeval plačo.

11. Nenazadnje pa je neupoštevna tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je obdolženi dejanje storil z direktnim naklepom. Zaključek sodišča prve stopnje, razviden iz točke 14 izpodbijane sodbe, je popolnoma pravilen in ga sodišče druge stopnje v celoti sprejema. Kot je bilo že povedano, je neresnična pritožbena navedba, da obdolženec obveznosti do oškodovanca ni izpolnil zaradi slabega finančnega položaja podjetja. Glede navedenega je sodišče druge stopnje zavzelo stališče, razvidno v točki 8 obrazložitve te odločbe. Obdolženi ni pojasnil, zakaj družbi V. ni predložil potrdila o oprostitvi za gradbena dela, temveč je s predmetnim dopisom dokazoval neporavnane obveznosti družbe V. do njegovega podjetja. Iz navedenega dopisa namreč nedvoumno izhaja, da nemška zakonodaja predpisuje, da mora družba V. od računov, ki jih je izstavila družba X odtegniti 15 % odtegljaj za gradbena dela in jih nakazati finančni upravi. To pomeni, da se znesek nakazil po računih zmanjša za odtegljaj za gradbena dela po obeh pogodbah.

12. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje v točki 17 obrazložitve izpodbijane sodbe samo ugotovilo, da je obdolženi brez premoženja, torej bi sodišče prve stopnje moralo pravilno zaključiti, da obdolženi ni naklepoma pustil oškodovanca brez plačila, so protispisne. V točki 17 izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje obrazlaga odločitev, zakaj je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, torej presoja premoženjske razmere obdolženca v času izreka sodbe. Za presojo, ali je obdolženi očitano mu dejanje storil z direktnim naklepom, pa je potrebno presojati finančno stanje obdolženca oziroma njegovega podjetja v času storitve kaznivega dejanja. Slednje pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in posledično tudi pravilno zaključilo, da je obdolženi očitano dejanje storil z direktnim naklepom.

13. Nenazadnje zagovornik tudi neuspešno izpodbija odločbo o kazenski sankciji, ki je po oceni pritožbenega sodišča primerna in pravična, kljub okoliščinam, ki jih pritožba izpostavlja. V točki 6 obrazložitve predmetne odločbe je pritožbeno sodišče obrazložilo, zakaj je obdolžencu znižalo določeno kazen. V vsaki obravnavani zadevi je dolžno sodišče storilcu kaznivega dejanja odmeriti kazen v skladu z določilom 49. člena KZ-1, torej ob upoštevanju vseh olajševalnih in obteževalnih okoliščinah na strani storilca. Le-to pa je povsem pravilno in korektno v predmetni zadevi sodišče prve stopnje tudi storilo. Sodišče druge stopnje zaključuje, da je sodišče prve stopnje obdolžencu upoštevajoč olajševalne in obteževalne okoliščine, utemeljeno izreklo kazensko sankcijo opozorilne narave, pri tem pa mu je določilo tudi primerno dolgo kazen zapora, preizkusno dobo in znotraj nje tudi posebni pogoj z določitvijo plačila škode oškodovancu. Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje pri določitvi posebnega pogoja ni upoštevalo izredno šibkega finančnega stanja obdolženca, kot tudi ne njegovih slabih zaposlitvenih možnosti ter težkega zdravstvenega stanja, niso utemeljene. Sodišče druge stopnje zaključuje, da navedbe pritožnika o slabih zaposlitvenih možnostih in zdravstvenem stanju niso spisovno izkazane. Obveznosti izplačati oškodovancu še ne izplačano plačo se je obdolženi zavedal vsaj šest let. To dejstvo za obdolženca ne more predstavljati nekega nepričakovanega dogodka. Prav tako sodišče druge stopnje zaključuje, da so pravilni zaključki izpodbijane sodbe o višini premoženjske koristi, ki si jo je pridobil obdolženi z neizplačilom plače oškodovancu. Le-ta je, upoštevajoč, da je bila med obdolženim in oškodovancem dogovorjena mesečna plača v višini 1.500,00 EUR, znašala vsaj 3.000,00 EUR. Znesek 2.700,00 EUR kot ga je sodišče prve stopnje v okviru posebnega pogoja naložilo obdolžencu v plačilo ustreza višini ugotovljenega prikrajšanja oškodovanca.

14. Glede na povedano sodišče druge stopnje ni sledilo pritožbenim navedbam zagovornika, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo pri določitvi posebnega pogoja izredno šibkega finančnega stanja obdolženca in njegovih slabih zaposlitvenih možnosti ter težkega zdravstvenega stanja. Takšna pritožbena navedba je nekonkretizirana. Obdolženec tekom kazenskega postopka sodišču ni predložil nobenega zdravniškega potrdila, ki bi njegove navedbe potrjevalo. Prav tako pritožbeno sodišče ocenjuje, da je rok enega leta, v katerem mora obdolženi oškodovancu izplačati zapadlo plačo, primeren, upoštevajoč čas, ki je potekel od storitve kaznivega dejanja, finančno stanje obdolženca kot tudi višino zneska, ki ga mora plačati. Sodišče druge stopnje glede pritožbene navedbe, da se je obdolženi razvezal in posledično pri izpolnitvi posebnega pogoja obdolžencu ne more pomagati bivša žena, pripominja, da so takšna pričakovanja zagovornika neupoštevna, saj je obdolženi tisti, ki je zavezanec za izpolnitev posebnega pogoja in ne njegova bivša žena.

15. Pritožba zagovornika ni bila utemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrnilo ter v nespremenjenih delih izpodbijano sodbo potrdilo, saj ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe po prvem odstavku 383. člena ZKP, drugih kršitev zakona v škodo obdolženca ni ugotovilo. Ker je bilo sicer odločeno v korist obdolženca, sodba sodišča druge stopnje odločbe o stroških ne vsebuje (drugi odstavke 98. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

23.09.2016

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 27565/2016
• VSM Sodba II Kp 43265/2015
• VSM Sodba IV Kp 3180/2019