VSL sodba VI Kp 44289/2015

Jedro

Sodišče v sodbi, s katero se obtoženec spozna za krivega na podlagi priznanja krivde ali sprejetega priznanja krivde, ne more izreči strožje kazenske sankcije kot jo je predlagal državni tožilec. Če je kaznovalni predlog nejasen in dopušča več razlag, s tem pa tudi različne kazenske sankcije, mora sodišče izreči takšno kazensko sankcijo, ki je za obdolženca najbolj ugodna, sicer stori kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP.

Izrek

I. Ob odločanju o pritožbi se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji po uradni dolžnosti spremeni tako, da se obdolženi A. A. po 57. in 58. členu KZ-1 izreče pogojna obsodba,

v kateri se ji po tretjem odstavku 324. člena KZ-1

določita kazen 8 (osem) mesecev zapora

in stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas 1 (enega) leta,

ki pa ne bosta izrečeni, če obdolženka v preizkusni dobi treh let ne bo storila novega kaznivega dejanja.

Po šestem odstavku 137. člena ZKP se obdolženki v določeno kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije všteje čas že odvzetega vozniškega dovoljenja od 9. 8. 2015 do 19. 8. 2015.

II. Sicer se pritožba kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženo A. A. spoznalo za krivo kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po tretjem odstavku v zvezi s 1. točko prvega odstavka 324. člena KZ-1. Obdolženki je po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je po tretjem odstavku 324. člena KZ-1 določilo kazen osem mesecev zapora s trajanjem preizkusne dobe treh let. Nadalje je odločilo, da se obdolženki „po tretjem odstavku 324. člena KZ-1 v povezavi s členom 48 KZ-1 izreče stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas enega leta“. Obdolženka je dolžna plačati še stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v znesku 131,36 EUR in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2. Takšno odločitev s pritožbo izpodbija obdolženka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in odločbe o kazenski sankciji. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje pa je v obsegu, kot je razvidno iz izreka te sodbe poseglo v sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti.

4. Jedro pritožbenih navedb je, da je bila obdolženka zavedena kot prava neuka stranka, saj ni razumela kaznovalnega predloga državne tožilke. Prav tako je sodnici izjavila, da prizna krivdo, vendar pogojno, če ji ne bo izrečena prepoved vožnje motornega vozila. Nadalje graja še, kot je razumeti iz pritožbenih vsebin, „hitro sojenje“. Kršitev kazenskega zakona pa utemeljuje z navedbami, da je sodišče napačno razlagalo določbo četrtega odstavka 48. člena KZ-1, ko je v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zapisalo, da je „obvezen izrek stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila“ za kaznivo dejanje, ki je opisano v odločbi o krivdi izpodbijane sodbe.

5. Pritožbeno sodišče zavrača pomisleke pritožnice, da ji sodišče prve stopnje ni zagotovilo pravnih jamstev glede primernega časa, da pripravi svojo obrambo. Sodnica je po opravljenem formalnem in materialnem preizkusu obtožnega predloga razpisala narok glavne obravnave, pri tem pa ravnala tudi skladno s tretjim odstavkom 439. člena ZKP, kar pa nenazadnje nehote priznava tudi pritožnica, ko na drugi strani zapiše posamezne časovne dogodke med procesnimi dejanji.

6. Po presoji pritožbenega sodišča tudi niso utemeljeni očitki pritožnice, da sodeča sodnica ni korektno zapisala izjave obdolženke na naroku glavne obravnave. Dokaz, katera procesna dejanja so bila opravljena in kakšna je bila vsebina le-teh, je zapisnik glavne obravnave. Iz vsebine zapisnika, ki je na list. št. 43 in naslednje, je razvidno, da je sodeča sodnica najprej obdolženko poučila o vseh pravnih jamstvih, nato je zapis kaznovalnega predloga, obdolženkina afirmativna izjava, da krivdo prizna in še procesni sklep sodeče sodnice, da priznanje sprejme, nakar se je zasedanje na sodišču nadaljevalo z narokom za izrek kazenske sankcije. Za noben protokol v zapisniku ni navedena pripomba o netočnosti zapisa.

7. Bistveno vprašanje v obravnavani zadevi, zaradi česar je sodišče druge stopnje poseglo v odločbo o kazenski sankciji, pa je pravzaprav vsebina kaznovalnega predloga državne tožilke na glavni obravnavi, ki se je glasil: „V primeru, da bo obdolženka prvič, ko se bo izjavila o obtožbi, priznala krivdo, naj ji sodišče izreče pogojno obsodbo z določeno kaznijo osem mesecev zapora s triletno preizkusno dobo in izrek stranske kazni prepoved vožnje motornega vozila za obdobje enega leta“. Navedeni citat pomeni, da je državna tožilka predlagala pogojno obsodbo.

8. V pogojni obsodbi se kot glavna kazen določi kazen zapora, poleg tega pa lahko tudi stranski kazni, denarna kazen ali prepoved vožnje motornega vozila določene kategorije. Če sodišče v pogojni obsodbi določi stranske kazni, sme izreči, da se vse ali posamezne stranske kazni izvršijo (četrti odstavek 58. člena KZ-1). Prepoved vožnje motornega vozila se sme izreči samo kot stranska kazen ob kazni zapora, denarni kazni ali pogojni obsodbi (tretji odstavek 44. člena KZ-1). Poleg glavne kazni se sme izreči ena ali obe stranski kazni (četrti odstavek 44. člena KZ-1). Že tako predstavljena materialna podlaga pokaže, da se v pogojni obsodbi kazni (glavne oziroma in stranske) določijo, s tem, da pa ima seveda sodišče po četrtem odstavku 58. člena KZ-1 pooblastilo, da „sme izreči, da se vse ali posamezne stranske kazni izvršijo“. Zato je že na tej ravni utemeljena pritožbena navedba o napačni razlagi navedene kazensko pravne določbe, kot jo je zapisalo sodišče prve stopnje v 5. točki obrazložitve o obveznem izreku stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila. Zapisani razlogi v sodbi sodišča prve stopnje bi bili upoštevni, če prvo sodišče ne bi obdolženki izreklo pogojne obsodbe, ker bi v tem primeru zaradi predpisane kazenske sankcije v tretjem odstavku 324. člena KZ-1 (kumulacijo glavne in stranske kazni) moralo poleg kazni zapora, izreči še kot stranko kazen prepoved vožnje motornega vozila določene kategorije.

9. Skratka, državna tožilka je predlagala, da v primeru priznanja krivde sodišče obdolženki izreče pogojno obsodbo. V pogojni obsodbi pa se vedno glede na normativno podlago 58. člena KZ-1 določijo posamezne kazni (glavne oziroma in stranske), s tem, da pa sme sodišče odločiti (izreči), da se stranska kazen, v obravnavanem primeru prepoved vožnje motornega vozila izvrši. Te jasne zahteve pa predlog državne tožilke ne vsebuje. Pa tudi sicer ni možno istočasno izreči poleg pogojne obsodbe še stransko kazen. Že je pojasnjeno, da se vse kazni v pogojni obsodbi najprej določijo. Besedna zveza, ki jo je navedla državna tožilka v kaznovalnem predlogu pa je pravzaprav povzeta iz tretjega odstavka 44. člena KZ-1, da se prepoved vožnje motornega vozila sme izreči ob pogojni obsodbi. Vendar pa je ta določba člena 44 KZ-1 splošno pravilo o glavnih in stranskih kaznih, posebno glede oblikovanja in izreka pogojne obsodbe pa so določila člena 57 KZ-1 in naslednja. Skratka, ne samo da iz tako oblikovanega kaznovalnega predloga ni mogoče jasno ugotoviti, ali je državna tožilka predlagala, da se stranska kazen prepoved vožnje motornega vozila izvrši, je tudi sicer nerazumljiv kaznovalni predlog, ker se državna tožilka ni opredelila do določene kategorije motornega vozila, za katero naj bi veljala prepoved. Glede na takšno situacijo bi pravzaprav morala sodeča sodnica opozoriti državno tožilko, da naj se izrecno izjasni, ali predlaga tudi izvršitev stranske kazni. Ravnati bi moralo torej smiselno s pooblastili, ki jih ima sodišče po tretjem odstavku 76. člena ZKP, ko se sooči z vlogo, ki ni popolna ali pa da ne obsega vse, kar je treba, da se da o njej odločiti (izjava tožilke o kaznovalnem predlogu). Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je podan dvom glede tožilkinega kaznovalnega predloga, saj sta možni pravzaprav dve razlagi, izrek pogojne obsodbe z določenima kaznima, glavne in stranske s predlogom, da se stranska kazen izvrši, kakor tudi druga razlaga, da je tožilka glede na vsebino zapisa v zapisniku glavne obravnave predlagala pravzaprav pogojno odložitev obeh kazni, glavne in stranske ter čas trajanja preizkusne dobe. V takšnem primeru pa bi smelo sodišče izreči samo takšno kazensko sankcijo, ki je po razlagi za obdolženko najbolj ugodna.

10. Po šestem odstavku 285.č člena ZKP sodišče v sodbi, s katero se obtoženec spozna za krivega na podlagi priznanja krivde in sprejetega priznanja krivde, ne more izreči strožje kazenske sankcije kot jo je predlagal državni tožilec. Prav takšna procesna situacija v zvezi s kršitvijo kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP pa je bila storjena z izpodbijano sodbo, zaradi česar je sodišče druge stopnje tudi poseglo v odločbo o kazenski sankciji tako, da je odložilo izvršitev tako kazni zapora, kakor tudi prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije(1) za čas enega leta. Prav tako pa je na novo oblikovalo odločbo o kazenski sankciji, skladno s četrtim odstavkom 58. člena KZ-1, pa tudi sodno prakso o oblikovanju izreka sodbe.(2)

11. Obdolženki je bilo za čas od 9. 8. do 19. 8. začasno odvzeto vozniško dovoljenje (list. št. 18 in 29), zato je sodišče druge stopnje upoštevalo določilo šestega odstavka 137. člena ZKP tako, da je v določeno kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije v primeru preklica in izreka te stranske kazni vštelo navedeno časovno obdobje.

12. Sicer pa je pritožbo obdolženke kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Ker je bilo delno odločeno v korist obdolženki, sodišče druge stopnje ni določilo povprečnine kot stroška pritožbenega postopka (drugi odstavek 98. člena ZKP).

-------------

Op. št. (1): Čeprav se kaznovalni predlog ni osredotočil na določeno kategorijo motornega vozila, pa je vendarle nedvoumno, da je lahko sodišče prve stopnje, posledično pa tudi pritožbeno sodišče vezalo prepoved vožnje na B kategorijo motornega vozila. Obdolženka je namreč povzročila prometno nesrečo kot voznica osebnega vozila, pa tudi sicer poseduje samo vozniško dovoljenje za motorno vozilo B kategorije (list. št. 9).

Op. št. (2): A. Jelenc – Puklavec, Pravosodni bilten št. 2-3/1984

Datum zadnje spremembe:

23.09.2016

Podobni dokumenti:

• VSK sodba II Kp 13281/2016
• VSL Sodba VI Kp 3815/2023
• VSL Sodba VII Kp 36742/2018