VSL sodba in sklep PRp 416/2015

Jedro

Za presojo, kateri zdravnik mora pacientu dati pojasnila, je bistveno tveganje, s katerimi je poseg povezan. Le za operativni ali drug medicinski poseg, povezan z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo, da pacientu razumljiva ustna in pisna pojasnila zdravnik, ki bo opravil medicinski poseg.

V 86. členu ZPacP je predpisana sankcija tudi v primeru, če zdravnik izvede medicinski poseg ali druga dejanja v postopkih zdravljenja in rehabilitacije brez privolitve zakonitega zastopnika, kadar pacient zaradi težav v duševnem zdravju ali drugega vzroka, ki vpliva na zmožnost razsojanja, ni sposoben privolitve v medicinski poseg.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v izreku v tretji alineji točke I in v točki II razveljavi in se v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V preostalih delih se pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani ugodilo zahtevi za sodno varstvo storilca in odločbo o prekršku spremenilo tako, da je postopek o prekršku zaradi prekrškov po peti alineji prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 87. člena Zakona o pacientovih pravicah (ZPacP), kot sta opisana pod točkama 1 in 2 izreka odločbe o prekršku, ustavilo na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1; prva alineja izreka sodbe), zaradi prekrška po peti alineji prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 87. člena ZPacP, kot je opisan v točki 3 izreka odločbe o prekršku, je ustavilo na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 (druga alineja izreka), zaradi prekrškov po prvem odstavku v zvezi z drugim odstavkom 86. člena ZPacP, kot sta opisana pod točkama 4 in 5 izreka odločbe o prekršku, pa je ustavilo na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 (tretja alineja izreka). Odločilo je še, da stroški postopka bremenijo proračun.

2. Proti sodbi se pritožuje prekrškovni organ iz razloga kršitve materialnih določb predpisa, ki določa prekršek, to je po 2. točki 154. člena ZP-1. Navaja, da je 13. 4. 2015 izdal dve odločbi o prekršku in sicer odgovorni osebi D. D. in pravni osebi P. Ljubljana zaradi kršitve določb ZPacP. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbama ustavilo postopek o prekršku. Odgovorni osebi se pod točkama 1 in 2 odločbe o prekršku očita, da je pri pacientih A. A. in B. B. opustila pojasnilno dolžnost, ker pred izvedbo medicinskega posega lumbalne punkcije zakonitima zastopnikoma ni dala pojasnil o ciljih in načinih izvedbe lumbalne punkcije, možnih tveganjih, stranskih učinkih in negativnih posledicah in drugih neprijetnostih, povezanih z izvedbo lumbalne punkcije, s čimer je kršila prvi odstavek 20. člena v povezavi s prvim odstavkom 37. člena ZPacP. Sodišče navaja, da bi po določbi prvega odstavka 20. člena ZPacP moral storilec takšna pojasnila dati le, če je šlo za medicinski poseg povezan z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo, sicer mora ta pojasnila dati zdravnik, odgovoren za zdravljenje. Iz odločbe o prekršku ni razvidno, da bi šlo za medicinski poseg, povezan z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo, niti ni razvidno, ali je storilec pojasnilno dolžnost opustil kot zdravnik, odgovoren za zdravljenje, kot zdravnik, ki je medicinski poseg opravil, ali kot zdravnik, ki je usposobljen za tak medicinski poseg. Med listinsko dokumentacijo v spisu je izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da je lumbalna punkcija varen poseg z nizkim tveganjem, prekrškovni organ pa tudi ni zavzel drugačnega stališča, sodišče je zato zaključilo, da storilki odgovorni osebi ni mogoče očitati, da je bil on tisti zdravnik, ki bi moral dati pojasnila iz prvega odstavka 20. člena ZPacP. Takšno stališče sodišča je po prepričanju prekrškovnega organa pravno zmotno. Niti ZPacP niti katerikoli drug predpis ne opredeljuje pojma „zdravljenje“, zato je edini logičen in pravno vzdržen zaključek, da mora tudi zdravnik, ki opravi medicinski poseg, pred posegom pacientu podati vsa potrebna pojasnila oziroma v celoti spoštovati pojasnilno dolžnost in to ne zgolj, če gre za poseg, povezan z večjim tveganjem ali z večjo obremenitvijo. Storilec se zato ne more izogniti odgovornosti z navajanjem, da bi moral pojasnilno dolžnost za ta medicinski poseg opraviti že lečeči zdravnik pacientov. Iz trditev pravne osebe izhaja, da je bil storilec tisti, ki je izvedel lumbalne punkcije pri vseh navedenih pacientih, saj je bil za to edini usposobljen. Po mnenju prekrškovnega organa tveganje, s katerim je poseg povezan, sploh ni bistveno za presojo, ali bi storilec moral opraviti pojasnilno dolžnost ali ne, saj podaja le-te pacientu ni pogojena s tem, ali gre za poseg z večjim ali z nizkim tveganjem. Predstavnik pravne osebe je na zapisniku o inšpekcijskem pregledu z dne 28. 3. 2015 podal izjavo, da seznanitev s posegom in pridobitev soglasja vedno opravi izvajalec posega in ne oseba, ki je bolnika napotila na poseg. Da se je storilec zavedal svoje dolžnosti, da od pacientov pridobi privolitve za izvedbo lumbalne punkcije, nakazuje dejstvo, da je s strani določenih pacientov le-te pridobil. Ker je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, da sta bila pacienta A. A. in B. B. pacienta s težavami v duševnem razvoju, ki nista bila sposobna odločati o sebi, je prekrškovni organ storilcu na podlagi prvega odstavka 37. člena ZPacP očital opustitev pojasnilne dolžnosti njunima zakonitima zastopnikoma. Sodišče v sodbi prekrškovnemu organu očita, da ni ugotavljal izpolnjevanja kumulativno naštetih pogojev iz 29. člena ZPacP, ko se sme medicinski poseg izjemoma opraviti tudi brez pacientove privolitve. Ker so razlogi, na katere je sodišče oprlo svojo odločitev, pravno zmotni, je podana kršitev materialnih določb predpisa, ki določa prekršek, to je ZPacP, zato višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

3. Storilec je po zagovornikih podal odgovor na pritožbo, v katerem med drugim navaja, da si prekrškovni organ zakonsko besedilo drugega odstavka 20. člena ZPacP tolmači po svoje; če bi zakonodajalec želel, da vsak zdravnik pred pregledom oziroma posegom poda pojasnilo v smislu prvega odstavka 20. člena ZPacP, bi to izrecno zapisal in ne bi ločeval med zdravnikom, odgovornim za zdravljenje, in zdravnikom, ki bo opravil medicinski poseg. Sodišče je ocenilo, da je zakonodajalec jasno določil, za katere kršitve določb ZPacP se lahko izreče globa, pri čemer kršitev 37. člena ne spada med te primere. Glede pacientov A. A. in B. B., ki nista bila sposobna odločanja o sebi, storilec ni vedel, da zakoniti zastopnik ne bi podal soglasja, potrebno je bilo čimprejšnje postopanje in privolitve zakonitih zastopnikov v razumnem času ne bi bilo mogoče pridobiti oziroma čakanje na privolitev pacientoma ne bi bilo v največjo zdravstveno korist, izvedeni medicinski poseg (lumbalna punkcija, za katerega je izvedenec prof. dr. C. C., dr. med. navedel, da ni visoko tvegan poseg), je bil pacientoma v največjo zdravstveno korist, zato je bilo pri teh pacientih utemeljeno izvajanje posega brez privolitve pacientov, česar prekrškovni organ niti ni ugotavljal. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbo prekrškovnega organa zavrne.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe glede prekrškov po peti alineji prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 87. člena ZPacP. Na podlagi pete alineje prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 87. člena ZPacP se z globo od 100,00 do 1.000,00 EUR kaznuje odgovorna oseba pravne osebe, če pacientu ne da pojasnil v skladu s prvim odstavkom 20. člena in 25. členom tega zakona. V prvem odstavku 20. člena ZPacP je določeno, da ima pacient pravico, da je zaradi uresničevanja pravice do samostojnega odločanja o zdravljenju in pravice do sodelovanja v procesu zdravljenja obveščen o svojem zdravstvenem stanju, vključno z medicinskimi dejstvi o stanju, o predlaganih medicinskih postopkih, možnih tveganjih in koristih posameznega postopka, morebitnih drugih možnostih zdravljenja in posledicah opustitve zdravljenja. V drugem odstavku 20. člena ZPacP pa je določeno, kateri zdravnik mora dati pacientu pojasnila iz prvega odstavka tega člena. Pojasnila iz prejšnjega odstavka mora zdravnik, odgovoren za zdravljenje, pojasniti pacientu v neposrednem stiku, obzirno, na pacientu razumljiv način oziroma skladno z individualnimi sposobnostmi sprejemanja informacij, v celoti in pravočasno; za operativni ali drug medicinski poseg, povezan z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo, pacientu da razumljiva ustna in pisna pojasnila zdravnik, ki bo opravil medicinski poseg, če to ni možno pa drug zdravnik, ki je usposobljen za tak medicinski poseg (drugi odstavek 20. člena ZPacP).

6. Glede na takšno zakonsko določbo, da mora le pri posegih, ki so povezani z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo, pojasnilo dati zdravnik, ki bo poseg opravil, in samo izjemoma, če to ni mogoče, sme pojasnilo dati drug zdravnik, ki je usposobljen za opravljanje takega medicinskega posega, so neutemeljene pritožbene navedbe prekrškovnega organa, da tveganje, s katerim je poseg povezan, ni bistveno za presojo, ali bi storilec moral opraviti pojasnilno dolžnost ali ne, in da je edini logičen in pravno vzdržen zaključek, da mora tudi zdravnik, ki je opravil medicinski poseg, pred tem posegom dati pacientu vsa potrebna pojasnila oziroma v celoti spoštovati pojasnilno dolžnost, in to ne zgolj, če gre za poseg, povezan z večjim tveganjem ali z večjo obremenitvijo. Takšna razlaga prekrškovnega organa namreč ne izhaja iz določbe drugega odstavka 20. člena ZPacP, saj iz te določbe jasno izhaja, da je za presojo, kateri zdravnik mora pacientu dati pojasnila, bistveno tveganje, s katerimi je poseg povezan. V navedeni določbi je namreč jasno in razumljivo določeno, da le za operativni ali drug medicinski poseg, povezan z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo, da pacientu razumljiva ustna in pisna pojasnila zdravnik, ki bo opravil medicinski poseg. Takšnega (zmotnega) zaključka prekrškovnega organa pa ne utemeljuje niti kazenska določba pete alineje prvega odstavka 87. člena ZP-1 „če pacientu ne da pojasnil v skladu s prvim odstavkom 20. člena in 25. členom tega zakona“, saj so v prvem odstavku 20. člena ZPacP zgolj določena pojasnila, ki jih mora zdravnik dati pacientu, kateri zdravnik pa mora pacientu dati pojasnila, pa je, kot je že navedeno, jasno določeno v drugem odstavku 20. člena ZPacP. Tudi pritožnikovo sklicevanje na 25. člena ZPacP je pravno nepomembno, saj je v tem členu urejena obveznost seznanitve s stroški oziroma obveznost izstavitve informativnega računa (predračuna) za vse primere, ko bo pacient delno ali v celoti kril stroške zdravstvene storitve, in se tako ta določba ne nanaša na obveščenost pacienta in pojasnilno dolžnost iz 20. člena ZPacP. Pritožba je zato neutemeljena v delu, v katerem izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ko je v prvi alineji I. točke sodbe postopek o prekršku zaradi prekrškov po peti alineji prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 87. člena ZPacP (v zvezi s točkama 1 in 2 izreka odločbe o prekršku) ustavilo na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1.

7. Utemeljene pa so pritožbene navedbe prekrškovnega organa v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje v tretji alineji I. točke izreka sodbe, ko je postopek o prekršku zaradi prekrškov po prvem odstavku v zvezi z drugim odstavkom 86. člena ZPacP, kot sta opisana pod točkama 4 in 5 izreka odločbe o prekršku, ustavilo na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1.

8. Prvostopenjsko sodišče je v razlogih sodbe navedlo, da je potrebno določbo 86. člena ZPacP razlagati v povezavi s 16. točko 2. člena ZPacP, ki definira pojem pacienta: pacient je bolnik ali drug uporabnik zdravstvenih storitev v odnosu do zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev oziroma izvajalcev zdravstvenih storitev ne glede na svoje zdravstveno stanje; zakonitega zastopnika ni mogoče šteti niti za bolnika niti za drugega uporabnika zdravstvenih storitev, saj iz zakonodajnega gradiva za sprejem ZPacP, iz katerega je razviden namen zakonodajalca, izhaja, da je vsebina pojma pacient povzeta iz medicinske terminologije, iz katere izhaja, da je pacient vsak uporabnik zdravstvenih storitev, torej tudi tisti, ki ni bolan. Sodišče je nato zaključilo, da se 86. člen ZPacP nanaša le na kršitev drugega odstavka 26. člena ZPacP in da je zakonodajalec jasno določil, za katere kršitve določb ZPacP se lahko izreče globa, pri čemer kršitev 37. člena ne spada med te primere, zato je postopek o prekršku zaradi prekrškov po prvem odstavku v zvezi z drugim odstavkom 86. člena ZPacP (točki 4 in 5 izreka odločbe o prekršku) ustavilo na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1, ker dejanja niso prekrški. Takšna razlaga, ki jo je v izpodbijani sodbi sprejelo sodišče prve stopnje, pa ni pravilna, kar v pritožbi smiselno uveljavlja tudi prekrškovni organ.

9. Ustavno sodišče RS je v sodbi U-I-73/2009 z dne 2. 7. 2009 navedlo, da Ustava v prvem odstavku 28. člena opredeljuje načelo zakonitosti v kazenskem postopku, ki je uveljavljeno kot ena od človekovih pravic. Eden izmed elementov tega načela je tudi, da mora biti kazenski zakon določen. To pomeni, da morajo biti kazenskopravne določbe oblikovane tako, da so razumljive in ne puščajo dvoma, kaj je kaznivo. Gre za načelo lex certa ali načelo določne opredelitve kaznivega dejanja, ki pomeni eno izmed temeljnih jamstev v kazenskem pravu in izhaja iz temeljne opredelitve, po kateri ni kaznivega dejanja, če to ni bilo poprej z zakonom določeno kot kaznivo. Določbe kaznovalnega prava, med katere sodijo tudi inkriminacije, ki uzakonjajo prekrške, izpolnjujejo zahteve iz prvega odstavka 28. člena Ustave, če je mogoče z ustaljenimi metodami razlage jasno ugotoviti vsebino prepovedanega ravnanja. V kaznovalnem pravu so sicer prepovedani zakonska in pravna analogija, dopustne in v mnogih primerih celo nujne za pravilno odločitev pa so metode razlage, ki ostajajo znotraj možnega besednega pomena zakona (npr. namenska, logična, zgodovinska in sistemska razlaga). Vsaka uporaba prava je hkrati njegova razlaga, čeprav često zaradi jasnosti pravnega primera utemeljitev pravne odločitve ne vsebuje posebnih ali obširnih razlogov. Predmet razlage zakona, ki vsebuje prekrškovno določbo, je pomen norme. Posamezna norma je sestavni del celovitega zakona, ta pa je sestavni del ustavno pravne ureditve. Besedilo posamezne prekrškovne določbe je zato treba razlagati v njeni smiselni, vsebinski in sistematični povezanosti in soodvisnosti od drugih določb, norm, njihovih skupin (poglavij) in pravne ureditve kot celote, ne pa kot posamezen in sam zase obstoječi člen zakona. Uporaba sistemske razlagalne metode, ki išče pravo vsebino in pomen določb zakona na podlagi njihovega mesta v sistematiki zakona, izhaja iz tega, da je zakon v sebi sklenjena (in sklepčna) logična celota. S postopkom sistemske razlage odkrivamo pomen norme z medsebojnim povezanim elementom te norme, ki so v različnih zakonskih določbah.

10. V drugem odstavku 86. člena je tako določeno, da se z globo od 100,00 do 2.000,00 EUR kaznuje odgovorna oseba pravne osebe za prekršek iz prejšnjega odstavka, torej če izvede medicinski poseg ali druga dejanja v postopkih zdravljenja in rehabilitacije brez privolitve pacienta (drugi odstavek 26. člena tega zakona). Prvostopenjsko sodišče je določbo 86. člena ZPacP razlagalo zgolj v povezavi s 16. točko 2. člena ZPacP, ki definira pojem pacienta, in upoštevajoč navedbe v Poročevalcu Državnega zbora, da določata kazenski določbi 86. in 87. člena ZPacP višino glob zgolj za eno kršitev pacientovih pravic - izvedbo medicinskega posega brez privolitve pacienta in za primere, ko izvajalci zdravstvenih storitev ne delujejo v skladu s postopkom, ki ga predpisuje ZPacP ter upoštevajoč navedbe Zakona o pacientovih pravicah s komentarjem, da je zakonodajalec kaznovalno določbo za kršitev privolitve, ki je določena v drugem odstavku 26. člena ZPacP, uvrstil v samostojen člen.

11. V obravnavanem primeru pa lahko šele uporaba sistemske razlagalne metode, v povezavi z jezikovno in namensko, privede do pravilnega pomena prekrškovnopravne norme prvega in drugega odstavka 86. člena ZPacP. ZPacP določa namreč pravice, ki jih ima pacient kot uporabnik zdravstvenih storitev pri vseh izvajalcih zdravstvenih storitev, postopke za uveljavljanje teh pravic, kadar so te kršene, in s temi pravicami povezane dolžnosti (prvi odstavek 1. člena ZPacP). Po drugem odstavku tega člena je namen tega zakona omogočiti enakopravno, primerno, kakovostno in varno zdravstveno oskrbo, ki temelji na zaupanju in spoštovanju med pacientom in zdravnikom ali drugim zdravstvenim delavcem ter zdravstvenim sodelavcem. Glede na takšen predmet in namen ZPacP pa ni pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča glede 86. člena ZPacP, ampak je glede na razlago te prekrškovne določbe v njeni smiselni, vsebinski in sistematični povezanosti in soodvisnosti od drugih določb, norm, njihovih skupin in pravne ureditve kot celote, mogoče zaključiti, da sankcija ni predpisana zgolj za kršitev drugega odstavka 26. člena ZPacP, ko zdravnik opravi poseg brez privolitve pacienta, ki je sposoben odločanja o sebi, temveč tudi v primeru, ko zdravnik opravi poseg brez privolitve pacientu, ki zaradi težav v duševnem zdravju ali drugega vzroka, ki vpliva na zmožnost razsojanja, ni sposoben privolitve v medicinski poseg in se tako le-ta na podlagi prvega odstavka 37. člena ZPacP opravi le, če ga dovoli zakoniti zastopnik. Razlaga zakona, kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, je v nasprotju z namenom zakona, kot je opredeljen v 1. členu ZPacP, zato zgolj jezikovna razlaga določbe ne pride v poštev. Poleg tega je takšna razlaga tudi v nasprotju z ustavnim načelom enakosti pred zakonom iz prvega odstavka 14. člena Ustave RS, na podlagi katerega so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Po oceni višjega sodišča je tako v 86. členu ZPacP predpisana sankcija tudi v primeru, če zdravnik izvede medicinski poseg ali druga dejanja v postopkih zdravljenja in rehabilitacije brez privolitve zakonitega zastopnika, kadar pacient zaradi težav v duševnem zdravju ali drugega vzroka, ki vpliva na zmožnost razsojanja, ni sposoben privolitve v medicinski poseg.

12. Glede na navedeno je višje sodišče delno ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavilo v 3. alineji I. točke izreka in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V posledici take odločitve je višje sodišče razveljavilo še odločitev o stroških postopka, o čemer naj sodišče ponovno odloči ob zaključku (celotnega) postopka v zvezi s prekrški. Sodišče prve stopnje naj glede prekrškov po prvem odstavku v zvezi z drugim odstavkom 86. člena ZPacP, kot sta opisana v 4. in 5. točki izreka odločbe o prekršku, postopa v skladu z določbami, ki veljajo za postopek po vloženi zahtevi za sodno varstvo ter naj vsebinsko odloči o zahtevi za sodno varstvo.

13. Višje sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v drugi alineji I. točke izreka sodbe postopek o prekršku zaradi prekrška po peti alineji prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 87. člena (točka 3 izreka odločbe o prekršku) ustavilo na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1, ker je izrek nerazumljiv (kar ni pravilno), vendar prekrškovni organ v pritožbi takšne odločitve sodišča ne izpodbija, zato višje sodišče v tem delu ne more v škodo storilca spremeniti izpodbijane sodbe.

Datum zadnje spremembe:

20.09.2016

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba IV Ips 22/2015
• VSRS Sodba IV Ips 28/2015, enako tudi IV Ips 27/2015, IV Ips 29/2015, IV Ips 30/2015
• UPRS Sodba in sklep II U 342/2018-20