VSL sklep PRp 375/2015

Jedro

Če predpis določa jasne in dovolj konkretne ukrepe dolžnega nadzorstva, ki jih mora pravna oseba izvrševati, da bi prekršek preprečila, za razbremenitev odgovornosti ne zadostuje, da pravna oseba izkaže, da je izpolnila dolžnost seznanitve.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kranju je v izpodbijani sodbi ugodilo zahtevi za sodno varstvo pravne osebe in odločbo o prekršku spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper pravno osebo zaradi prekrška po prvem odstavku 37. člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD) ustavilo na podlagi 8. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1). Odločilo je še, da stroški ustavljenega postopka bremenijo proračun.

2. Proti sodbi se pritožuje prekrškovni organ zaradi kršitve 1. in 2. točke prvega odstavka 154. člena ZP-1. Meni, da je z izpodbijano sodbo prišlo do bistvenih kršitev določb postopka o prekršku in kršitve materialnih določb predpisa, ki določa prekršek. Obrazložitev, ki jo je navedlo sodišče, je prekrškovni organ zasledil v sodbah Vrhovnega sodišča RS št. IV Ips 9/2015 in 36/2015. Sodišče ni upoštevalo, da sta v teh zadevah prekrškovna organa v odločbah o prekršku samostojnima podjetnikoma očitala opustitev dolžnega nadzorstva. V obravnavanem primeru pa prekrškovni organ pravni osebi očita odgovornost za prekršek po uvedbi novele ZP-1G po prvem odstavku 14. člena ZP-1 in ne po drugem odstavku 14. člena ZP-1. Prekrškovni organ je namreč odkril storilca, ki mu očita, da je prekrške storil pri opravljanju dejavnosti pravne osebe, z njenim sredstvom in v njeno korist in za katere je voznik pravnomočno odgovoren z dnem 21. 3. 2013. Zato je po mnenju prekrškovnega organa v konkretnem primeru edini ekskulpacijski razlog, s katerim bi se pravna oseba lahko razbremenila odgovornosti, v prvi alineji tretjega odstavka 14. člena ZP-1, če bi dokazala, da je imel storilec prekrška škodni namen oziroma da se je prevoz opravljal za osebne potrebe, torej ne pri opravljanju dejavnosti pravne osebe. Prekrškovni organ se tako ne more opredeliti do navedenih ekskulpacijskih razlogov iz druge alineje tretjega odstavka 14. člena ZP-1, saj so neprimerni za očitano odgovornost in namenjeni drugi obliki odgovornosti za prekršek. Poleg tega sodišče zmotno trdi, da noben predpis ne določa jasnih in dovolj konkretnih ukrepov dolžnega nadzorstva in da to v odločbi ni napisano. Pooblaščena uradna oseba je predpis omenila v prvem odstavku na četrti strani odločbe, to je 10. člen Uredbe 561/2006/ES na podlagi katerega mora prevoznik oziroma prevozno podjetje delo voznikov organizirati tako, da lahko vozniki upoštevajo Uredbo (EGS) št. 3821/85 in II. poglavje Uredbe št. 561/2006, ki predpisuje čas vožnje, odmore in čas počitka. Prevozno podjetje da vozniku ustrezna navodila in izvaja redne kontrole za zagotovitev upoštevanja Uredbe (EGS) št. 3821/85 in II. poglavja Uredbe št. 561/2006. Načrtovanje prevoza tako ni v domeni voznika, temveč njegovega nadrejenega, ki sprejema naročila in organizira delo v podjetju. V odločbi je tudi opisano, da je bila pravna oseba že obravnavana zaradi kršitev določil ZDCOPMD, kar pomeni, da le ni storila vsega, kar ji ta člen nalaga, da se prekrški ne bi ponovili. Prekrškovni organ višjemu sodišču predlaga, da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje ter izda obsodilno sodbo.

3. Pravna oseba v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdi.

4. Na podlagi 8. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 se izda sodba o prekršku, s katero se postopek ustavi, če so podane okoliščine, ki po tem zakonu izključujejo odgovornost za prekršek. V tretjem odstavku 14. člena ZP-1 so določeni pogoji, pod katerimi se pravna oseba lahko razbremeni odgovornosti za prekršek (tako imenovani ekskulpacijski razlogi). Ta določba je izjema od pravil odgovornosti pravne osebe, določenih v prvem in drugem odstavku 14. člena ZP-1, zato jo je potrebno tolmačiti ozko. V tretjem odstavku 14. člena ZP-1 je določeno, da ne glede na določbi prvega in drugega odstavka istega člena pravna oseba ni odgovorna za prekršek, če dokaže, da je bil prekršek storjen z namenom škodovanja tej pravni osebi ali z zavestnim kršenjem pogodbe, na podlagi katere storilec opravlja delo ali storitev za pravno osebo ali s kršenjem navodil ali pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška.

5. Da bi sodišče lahko ocenilo vse bistvene in pravno relevantne navedbe, konkretno, ali je pravna oseba v zahtevi za sodno varstvo izkazala določeno stopnjo verjetnosti obstoja ekskulpacijskega razloga (prim. tudi sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. IV Ips 25/2014 z dne 15. 4. 2014, IV Ips 43/2014 z dne 24. 7. 2014, IV Ips 73/2014 z dne 21. 10. 2014, IV Ips 95/2014 z dne 20. 1. 2015 in IV Ips 97/2014 z dne 20. 1. 2015) in na njene navedbe vsebinsko odgovorilo, mora najprej ugotoviti, katere so tiste okoliščine, ki v skladu z materialnim pravom izključujejo odgovornost za prekršek. Vrhovno sodišče je namreč že nekajkrat obravnavalo vprašanje dokaznega bremena v primeru, ko pravna oseba oziroma samostojni podjetnik posameznik uveljavlja obstoj ekskulpacijskih razlogov iz tretjega odstavka 14. člena ZP-1. V navedenih zadevah je sprejelo naslednja stališča: 1. sodišče se mora v obrazložitvi sodbe opredeliti do relevantnih navedb, s katerimi vlagatelj uveljavlja obstoj ekskulpacijskega razloga, 2. sodišče mora vlagatelju omogočiti izvajanje dokazov v zvezi z dokazovanjem obstoja ekskulpacijskega razloga, pri ugotavljanju dejanskega stanja pa mora upoštevati tudi načelo materialne resnice ter 3. vlagatelju ni treba prepričati sodišča, da je podan zatrjevani ekskulpacijski razlog, temveč zadostuje, da s predloženimi dokazi izkaže določeno stopnjo verjetnosti obstoja tega razloga.

6. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče presodilo, da je pravna oseba izpolnila dolžnost, da je osebo, ki je pooblaščena opravljati delo v njenem imenu, na njen račun in v njeno korist in z njenimi sredstvi, seznanila s pravnimi pravili ravnanja, ki veljajo v okviru njene prevozniške dejavnosti, s sprejetjem Pravilnika o izvajanju nalog upravljalca prevozov in voznega osebja z dne 1. 3. 2013; izjava voznika A. A. z dne 2. 3. 2013 pa potrjuje, da je voznik seznanjen z vsebino tega pravilnika, da ga je v celoti razumel in da se zaveda posledic njegovega spoštovanja; iz zapisnika o preizkusu novo zaposlenega voznika z dne 2. 4. 2012 pa izhaja, da je bil voznik A. A. pred opravljanjem prve samostojne vožnje seznanjen s pravili o trajanju vožnje, odmorih, počitkih in delovnem času voznikov. Po oceni sodišča je tako pravna oseba s temi navedbami dokazala, da je bil prekršek storjen s tem, da je voznik zavestno kršil pravila in navodila pravne osebe in posledično pogodbo o zaposlitvi o spoštovanju predpisov. Iz odločbe o prekršku izhaja, da je v obravnavanem primeru neposredni storilec prekrška A. A., ki je prekršek storil pri opravljanju dejavnosti pravne osebe kot voznik na podlagi pogodbe o zaposlitvi v njeno korist, za njen račun in s sredstvom pravne osebe, to je s skupino vozil, ki je kršil šesti odstavek 8. člena Uredbe (ES) št. 561/2006 s tem, da ni imel predpisanega tedenskega časa počitka. Iz obrazložitve odločbe o prekršku izhaja še, da je prekrškovni organ vozniku A. A. na kraju ugotovljenega prekrška izdal plačilni nalog.

7. Utemeljena je pritožbena navedba prekrškovnega organa, da je nepravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da niti iz odločbe o prekršku niti iz obrazložitve ne izhaja opustitev morebitnega dolžnega nadzorstva, ki ga za področje spoštovanja tedenskega časa počitka pravni osebi nalaga kakšen predpis. Iz obrazložitve odločbe o prekršku (prvi odstavek na četrti strani) namreč izhaja, da 10. člen Uredbe (ES) št. 561/2006 v drugem odstavku določa, da prevozno podjetje organizira delo voznikov iz odstavka 1 tako, da lahko vozniki upoštevajo Uredbo (EGS) št. 3821/85 in poglavje II te uredbe; prevozno podjetje da vozniku ustrezna navodila in izvaja redne kontrole za zagotovitev upoštevanja Uredbe (EGS) št. 3821/85 in poglavja II te uredbe. Poglavje II uredbe pa ureja tudi čas vožnje, odmore in čas počitka in v 8. členu ureja dnevni in tedenski čas počitka voznika. Navedena določba uredbe (10. člen) tako določa jasne in dovolj konkretne ukrepe dolžnega nadzorstva, ki jih mora pravna oseba izvrševati, da bi prekršek preprečila, zaradi česar za razbremenitev odgovornosti ne zadostuje, da pravna oseba izkaže, da je izpolnila dolžnost seznanitve, kot v izpodbijani sodbi napačno zaključuje prvostopenjsko sodišče.

8. Glede na to, da višje sodišče kot pritožbeno sodišče ni pristojno za vsebinsko odločanje o zahtevi za sodno varstvo, je ugodilo pritožbi, razveljavilo izpodbijano sodbo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v pristojno odločanje, da navedbe zahteve za sodno varstvo vsebinsko presodi.

9. Prvostopenjsko sodišče naj dopolni dokazni postopek z zaslišanjem voznika A. A. in predstavnika pravne osebe ter pridobi potne oziroma delovne naloge za voznika A. A. za obdobje od 17. 2. 2013 do 12. 3. 2013 ter po potrebi izvede še druge dokaze upoštevajoč, da mora sodišče storilcu omogočiti izvajanje dokazov v zvezi z dokazovanjem obstoja ekskulpacijskega razloga, pri ugotavljanju dejanskega stanja pa mora upoštevati tudi načelo materialne resnice.

Datum zadnje spremembe:

20.09.2016

Podobni dokumenti:

• VSL sodba PRp 59/2016
• VSRS Sodba IV Ips 21/2015
• VSL sklep PRp 433/2015