VSL sodba PRp 6/2016

Jedro

Odvzem predmeta je stranska sankcija, ki je le fakultativno predpisana, zato mora biti sodišče pri izreku te stranske sankcije toliko bolj previdno pri tehtanju, ali so podane okoliščine za izrek stranske sankcije in še zlasti v primeru odvzema po drugem odstavku 25. člena ZP-1, ko se posega v lastninsko pravico osebe, ki ni storilec prekrška; presoditi mora okoliščine, v katerih je bil prekršek storjen, in opraviti test sorazmernosti med posegom v lastninsko pravico kot ustavno zagotovljeno kategorijo in pravico drugih udeležencev do varnega prometa.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v odločitvi o sankcijah tako, da se obdolžencu stranska sankcija odvzema predmeta ne izreče in se vozilo vrne lastnici A. A.;

- v odločitvi o stroških postopka tako, da obdolženec plača sodno takso v višini 50,00 EUR (petdeset eurov).

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kočevju je z izpodbijano sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega, da je storil prekršek po osmem odstavku 50. člena Zakona o voznikih (ZVoz), za kar mu je izreklo globo 500,00 EUR in stransko sankcijo odvzema predmeta in sicer osebnega avtomobila Seat ... reg. št. ..., št. šasije ..., last A. A., ki se po pravnomočnosti sodbe uniči. Obdolžencu je naložilo še plačilo stroškov postopka: sodne takse v višini 100,00 EUR in ostalih stroškov postopka iz 1. do 7. točke in 11. točke prvega odstavka 143. člena Zakona o prekrških (ZP-1), ki bodo priglašeni po izdaji sodbe.

2. Pritožbo proti sodbi vlaga lastnica odvzetega predmeta po pooblaščeni odvetnici. Kot pritožbeni razlog navaja bistvene kršitve določb postopka o prekršku, kršitve materialnih določb zakona oziroma predpisa, ki določa prekršek ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da se osebni avto vrne lastnici vozila, in ji povrne stroške pritožbe. Vsebinsko uveljavlja, da gre za fakultativni in ne obvezni odvzem predmetov, zato mora sodišče poleg presoje obstoja zakonskih pogojev skrbno ocenjevati tudi, ali je glede na okoliščine konkretnega primera tak ukrep primeren in nujen za dosego zasledovanega cilja ter ali je podano sorazmerje med posegom v pravice storilca oziroma samega lastnika odvzetega predmeta na eni strani ter ustrezno koristjo, ki se pridobi z uporabo takega ukrepa za varstvo pravic drugih ali za varstvo javnega interesa na drugi strani. Obdolženi B. B. je imel ob storitvi prekrška pri sebi izkaznico o vozniškem dovoljenju, iz katere ni izhajala nikakršna omejitev in je tudi lastnica vozila na zaslišanju izpovedala, da se je obdolženi izkazal z vozniškim dovoljenjem, iz katerega ni izhajala nikakršna omejitev ter tako ni imela razloga, da ne bi verjela obdolžencu, da poseduje veljavno vozniško dovoljenje. Sodišče je z izrekom stranske sankcije kaznovalo pritožnico, ukrep pa nikakor ni sorazmeren in nujen na način, da je bilo sodišče upravičeno poseči v ustavno pravico pritožnice do zasebne lastnine. Pritožnica in obdolženec sta zgolj znanca tako, da pritožnici ravnanja in morebitni prekrški obdolženca niso bila poznana, očitno pa država ni poskrbela, da obdolženec ne bi posedoval izkaznico vozniškega dovoljenja, za kar naj bi bila odgovorna pritožnica, ki pa je verjela v javno listino. Obdolženec in pritožnica nista partnerja, ne živita skupaj in ni nikakršne bojazni, da bi obdolženec v primeru, da se vozilo pritožnici vrne, s predmetnim vozilom ponovno kršil cestnoprometne predpise, saj mu ga pritožnica ob sedanjem vedenju nedvomno ne bi posodila. Pritožnica, ki je z odvzemom vozila najbolj prizadeta, je mati samohranilka (vdova), ki ima 13 let staro šoloobvezno hči, prejema minimalno plačo, medtem ko drugega premoženja nima in živi pri starših. V septembru 2015 je kupila drugo vozilo in je nameravala predmetno vozilo prodati za cca 1.500,00 do 1.600,00 EUR (kolikor smatra, da je vredno) in vsaj delno poplačati posojilo, ki ga ima iz naslova nakupa drugega, varnejšega vozila tako, da vozilo osebno potrebuje. Ni pa možnosti, da bi v primeru odvzema in uničenja vozila prejela kakršnokoli odškodnino od obdolženca, saj je le-ta brez vsakega premoženja in ne prejema niti minimalne plače. Sicer pa ne drži, da obdolženec tovrstne kršitve ponavlja in sodišče še samo navaja, da ni bil pravnomočno obravnavan za vožnjo brez vozniškega izpita ter je že zato ukrep nepotreben. Sodišče nikakor ni izkazalo, da je ukrep nujen zaradi večkratnih in ponavljajočih se ravnanj obdolženca, ki bi bila nevarna za življenje in zdravje ljudi, posebej pa sodišče glede na okoliščine primera ni pretehtalo vseh okoliščin in dejstva, da pritožnica ni vedela in ni mogla vedeti, da obdolženec vozniškega dovoljenja nima oziroma, da mu je bilo odvzeto. Tudi okoliščina, da bi bilo vozilo pritožnici odvzeto in uničeno, nikakor ne napotuje na zaključek, da obdolženec kršitev ne bi ponavljal, saj bi si nedvomno lahko priskrbel drugo vozilo in ne vozilo pritožnice. Prav tako ni nikakršne nevarnosti, da bi obdolženec v primeru vrnitve vozila pritožnici ponovno lahko prišel do tega vozila, saj mu ga pritožnica ne bi več posodila. Tako je sodišče neupravičeno poseglo v pravico pritožnice do zasebne lastnine in gre za nedopusten poseg v to z Ustavo varovano pravico, takšen poseg pa je nezakonit in neustaven. Glede na navedeno predlaga vrnitev vozila.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Ob preizkusu razlogov izpodbijane sodbe v zvezi s pritožbenimi navedbami višje sodišče ugotavlja, da je zmotna presoja sodišča prve stopnje glede obstoja okoliščin, ki vplivajo na izbiro sankcije in na izrek stranske sankcije odvzema predmeta iz razlogov po drugem odstavku 25. člena ZP-1.

5. Odvzem predmeta je stranska sankcija (tretji odstavek 4. člena ZP-1), ki je le fakultativno predpisana, zato mora biti sodišče pri izreku te stranske sankcije toliko bolj previdno pri tehtanju, ali so podane okoliščine za izrek stranske sankcije in še zlasti v primeru odvzema po drugem odstavku 25. člena ZP-1, ko se posega v lastninsko pravico osebe, ki ni storilec prekrška. Sodišče mora presoditi vse okoliščine, v katerih je bil prekršek storjen in opraviti test sorazmernosti med posegom v lastninsko pravico kot ustavno zagotovljeno kategorijo in pravico drugih udeležencev do varnega prometa. Glede na to, da sodišče v razlogih sodbe ugotavlja, da obdolženec doslej še ni bil pravnomočno obravnavan za vožnjo brez veljavnega vozniškega dovoljenja in da tudi iz obdolžilnega predloga izhaja navedba, da je vozilo vredno okoli 1.500,00 EUR (kar zatrjuje tudi pritožnica), pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da gre za nesorazmeren ukrep. Iz izvedenega dokaznega postopka je razvidno, da je obdolženec vozil brez veljavnega vozniškega dovoljenja, zato je bil v tem konkretnem primeru nevaren za druge voznike, vendar njegovo preteklo življenje ne izkazuje, da bi tovrstne prekrške ponavljal in da bi bilo zato potrebno obdolžencu poleg globe izreči še stransko sankcijo, katere namen je predvsem, da se storilcem, ki ponavljajo prekrške, na tak način (fizično) onemogoči ponavljanje prekrškov. Iz razlogov sodbe izhaja, da sodišče na ponovitveno nevarnost obdolženca sklepa le na podlagi nepreverjene izpovedbe lastnice vozila o obdolženčevih vožnjah ter na podlagi okoliščine, da je lastničino vozilo namenjeno nadaljnji prodaji, vendar odločitev za izrek stranske sankcije ne more temeljiti zgolj na domnevnih vožnjah, prav tako ne na domnevi, da bo obdolženec kupil prav vozilo lastnice A. A. in ker je utemeljen dvom, da bi ga delodajalec vsak dan vozil na delo. Višje sodišče zato ugotavlja, da zaključki sodišča o ponovitveni nevarnosti obdolženca (in to prav s tem vozilom) temeljijo le na domnevah in so premalo trdni za ugotovitev, da bi bilo zaradi ponovitvene nevarnosti obdolžencu potrebno izreči stransko sankcijo odvzema (in uničenja) prav navedenega motornega vozila last pritožnice.

6. Tako odločitev za izrek stranske sankcije, ki je le fakultativno predpisana, v obravnavanem primeru ne prestane testa sorazmernosti, zato je višje sodišče ugodilo pritožbi pooblaščenke lastnice odvzetega motornega vozila in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo na način, kot je naveden v izreku. Posledično je znižalo znesek sodne takse, ki ga je obdolžencu naložilo sodišče prve stopnje v sodbi, ker je višina sodne takse odvisna od izrečenih sankcij. V preostalih delih ostaja sodba nespremenjena.

7. Zaradi uspeha s pritožbo višje sodišče pritožnici tudi ni naložilo plačila sodne takse za pritožbeni postopek; ni pa pravne podlage, da bi sodišče (v breme proračuna) izplačalo stroške zastopanja lastnice motornega vozila v postopku.

Datum zadnje spremembe:

20.09.2016

Podobni dokumenti:

• VSL sodba PRp 396/2016
• VSL sodba PRp 56/2016
• VSRS Sodba IV Ips 7/2018