VSL sklep PRp 3/2016

Jedro

Iz sodbe mora izhajati, ali temelji odločitev sodišča za izrek stranske sankcije odvzema predmeta - motornega vozila na določbi prvega odstavka (odvzem lastniku) ali drugega odstavka 25. člena ZP-1 (odvzem storilcu, ki ni lastnik vozila).

Izrek

Sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Črnomlju je z izpodbijano sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega, da je storil prekrška po osmem odstavku 50. člena Zakona o voznikih (ZVoz) in po petem odstavku 33. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP-B). Za prvonavedeni prekršek mu je izreklo globo 500,00 EUR in stansko sankcijo odvzema predmeta in sicer osebnega avtomobila znamke VW Polo, reg. št. ..., št. šasije ..., ki se po pravnomočnosti sodbe proda, in za drugonavedeni prekršek globo 120,00 EUR. Obdolžencu je naložilo še plačilo sodne takse kot stroška postopka.

2. Proti sodbi se pritožuje obdolženec po zagovorniku. Smiselno uveljavlja pritožbeni razlog iz 4. točke 154. člena Zakona o prekrških (ZP-1), saj navaja, da se pritožuje le zoper stransko sankcijo, ker meni, da je bil odvzem avtomobila neutemeljen. Iz obdolžilnega predloga policije izhaja, da je osebni avtomobil last A. A. ne pa obdolženca in A. A. obdolžencu ni dovolila vožnje s tem vozilom, temveč je vozilo uporabil sam, ker je našel sam rezervne ključe od vozila in se odpeljal v trgovino. A. A. pa je avtomobil nameravala prodati prav zato, da bi preprečila obdolžencu vožnjo z avtomobilom. Ker je bilo v postopku o prekršku znano, da obdolženec ni bil lastnik vozila, temveč je bila to A. A., bi moralo sodišče zaslišati tudi njo, da bi se glede tega izjasnila. Zaseg vozila je bil opravljen nezakonito, ker obdolženec ni bil lastnik vozila. Predlaga, da višje sodišče prvostopno sodbo razveljavi in zadevo vrne v reševanje prvostopnemu sodišču, podrejeno pa predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni prvostopno sodbo ter odpravi stransko sankcijo odvzema vozila.

3. Ob pregledu zadeve že po uradni dolžnosti na podlagi določil 159. člena ZP-1 višje sodišče ugotavlja, da je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tako pritožbenih navedb obdolženca ni mogoče niti preizkusiti niti navedene bistvene kršitve višje sodišče ne more samo odpraviti.

4. Pregled sodbe pokaže, da niti iz izreka niti iz obrazložitve sodbe ne izhaja, ali je osebni avto VW Polo reg. št. ..., št. šasije ... last obdolženca ali pa je last A. A., kot to trdi pritožba. Iz razlogov sodbe tudi ne izhaja ali odločitev sodišča za izrek stranske sankcije temelji na določbi prvega odstavka 25. člena ZP-1 (po kateri se izreče odvzem lastniku motornega vozila) ali pa gre za odvzem na podlagi drugega odstavka 25. člena ZP-1 (odvzem motornega vozila storilcu, ki ni lastnik motornega vozila), temveč se sodišče v točki 6 razlogov sklepa po nepotrebnem ukvarja z vprašanjem zasega osebnega avtomobila in določbo 23. člena ZPrCP namesto da bi se posvetilo določbi 25. člena ZP-1, ki ureja odvzem predmeta kot stransko sankcijo.

5. Višje sodišče ugotavlja, da tudi obdolžilni predlog navaja, da je osebni avto po uradnih evidencah policije last A. A., zato bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z določbo drugega odstavka 25. člena ZP-1 presoditi ali gre za predmet, ki ni last obdolženca in ali so torej podani razlogi splošne varnosti, varovanja življenja in zdravja ljudi, varstva okolja in ohranjanja narave, gospodarskih razmerij ali razlogi morale, ki jih zakon našteva kot razlog, da sodišče izreče stransko sankcijo tudi obdolžencu, ki ni lastnik zaseženega motornega vozila. Taki odločitvi, da gre za odvzem predmeta na podlagi določbe drugega odstavka 25. člena ZP-1 pa mora nujno slediti tudi ustrezna obrazložitev v sodbi, iz katere je razvidno, iz katerega razloga se je sodišče odločilo za izrek te stranske sankcije. V obravnavani zadevi pa sodišče omenja ponavljanje tovrstnega prekrška, vendar trikratne pravnomočne kaznovanosti podrobneje ne obrazloži niti ne navede, ali je storilec vozil isto motorno vozilo, prav tako pa tudi ne navede nobene druge okoliščine, ki bi lahko vplivala na presojo, ali je primeren izrek stranske sankcije vozniku, ki ni lastnik motornega vozila. Pred odločitvijo za izrek stranske sankcije pa bi se moralo sodišče prve stopnje ukvarjati tudi z vprašanjem, ali stranska sankcija pomeni sorazmeren ukrep glede na to, da je to poseg v lastninsko pravico druge osebe, ki ni storilec prekrška.

6. Ker izpodbijana sodba vseh teh razlogov ne vsebuje, je višje sodišče razveljavilo sodbo že po uradni dolžnosti zaradi absolutne bistvene kršitve iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.

7. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče zaslišati obdolženca (zapisnik o njegovem zaslišanju izkazuje, da v zvezi z lastništvom motornega vozila sploh ni bil povprašan), po potrebi pa bo moralo zaslišati tudi A. A., ki je v obdolžilnem predlogu navedena kot lastnica osebnega avtomobila. Pred ponovno odločitvijo, ali naj se obdolžencu izreče stranska sankcija, bo moralo opraviti še poizvedbe glede predkaznovanosti obdolženca in širše presoditi, ali so podani razlogi za odvzem iz drugega odstavka 25. člena ZP-1 in ali je podana sorazmernost med ciljem, ki se zasleduje (izločitev nevarnega voznika iz prometa) in med posegom v lastninsko pravico druge osebe ter s tem v zvezi navesti jasne in razumljive razloge.

Datum zadnje spremembe:

20.09.2016

Podobni dokumenti:

• VSC sodba PRp 80/2014
• VSC Sklep PRp 46/2020
• VSC sklep PRp 168/2015